Kolumna izpod prstov Broja Jedan je bila prvikrat objavljena na nkolimpija.com 15. novembra 2011. Objavljamo jo v celoti.

V tokratni kolumni se bomo za spremembo malce posvetili ekonomskopravni podlagi za organiziranje kluba in njegovo delovanje, naslednjič pa znova nadaljevali s kolumnami glede spoznavanja in izboljševanja trenažnega procesa na psihološkem področju. Kot naročeno smo v časopisu za pravna vprašanja Pravna praksa našli članek z naslovom Kdaj se bodo športni klubi preoblikovali v gospodarske družbe?, ki ga je napisal Peter Maraž, univ. dipl. pravnik, in ga prenašamo v celoti.

Športni klubi in športne organizacije so v Sloveniji statusnopravno organizirani v obliki društev. To je v nasprotju z ureditvami športnih kolektivov v večini preostalih evropskih držav, v katerih so klubi registrirani in delujejo po pravilih in načelih gospodarskih družb. Že več let se pri nas pojavlja vprašanje o smiselnosti statusnega preoblikovanja klubov, saj jim najbolj ustreza oblika društev, ki nima lastništva. Po drugi strani pa ima društvo nepridobitno naravo, naši najboljši klubi pa niso nepridobitni. Na športnem področju je tako statusno preoblikovanje težava, za ustrezno ureditev pa bo treba spremeniti krovne zakone civilnih razmerij.

Skoraj vsi športni klubi pri nas imajo pravni status društva. Po zakonu o društvih (ZDru-1) je društvo pravna oseba zasebnega prava, ki je samostojna in nepridobitna. Njegov namen torej ni pridobivanje dobička. Društvo v skladu z zakonom presežke dohodkov nad odhodki trajno namenja za uresničevanje svojega namena in ciljev. Čistega dobička tako med svoje člane ne deli. Društvo nima lastnikov, kar pomeni, da ne more biti predmet pravnega prometa oziroma odsvojitve ali pridobitve, čeprav ima status pravne osebnosti. Laiki pravijo, da je društvo “last vseh” oziroma “last občine, v kateri je”. Te opredelitve društva ne vzdržijo pravne presoje. Pravice in obveznosti društva izvršujejo njegovi člani, zakoniti zastopnik pa je predsednik.

Zakon o športu dovoljuje vse oblike organiziranja

Zakon o športu (ZSpo) ne podaja omejitev za pravnoorganizacijsko zgradbo športne organizacije. Športni klubi se lahko organizirajo v svobodno izbrani statusni obliki, zaradi tradicije pa vsi delujejo po ZDru-1. Pri tem se že več let pojavljajo vprašanja o takem (ne)dopustnem delovanju. Najboljši slovenski kolektivi, ki redno tekmujejo v evropskih tekmovanjih, so de facto namreč notranje organizirani in delujejo kot gospodarske družbe. Sorazmerno s svojimi tekmovalnimi uspehi ustvarjajo tudi dobičke. Ti presegajo namen zakonskega znaka nepridobitnosti, ki ga kot temelj delovanja društva predpisuje zakon in ga razlagamo v smislu načina njegove porabe.

Športni klubi kot društva med svoje člane dobička ne bi smeli deliti, temveč bi ga morali porabiti zgolj za lastno delovanje. Nepridobitna narava društva je pri nas v nekaterih primerih očitno kršena. Prav zaradi ustvarjanja dobička v društvu se poraja resen dvom o (ne)transparentnosti delovanja profesionalnih športnih klubov. Do te težave se opredeljuje tudi študija “Šport & pravo”, ki navaja, da: “za športna društva verjetno pridejo v poštev ugodnosti društev v javnem interesu, vendar celotni (upravni) postopki v zvezi s tem niso prilagojeni potrebam (realnim zmožnostim) vseh slovenskih športnih društev. Poleg tega pa je precej nejasnosti tudi z zvezami društev (status, delovanje, upravljanje, pravice članov), na katerih temelji velik del organizacijskega in tudi tekmovalnega (zlasti reprezentančnega) dela v športu”.

Primerjava z Italijo, Nemčijo in Francijo

Razmere na področju pravnoorganizacijske športne zgradbe pri nas niso običajne tudi v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Evropski športni klubi so organizirani kot gospodarske družbe. I italijanski nogometni ligi Serie A (članek je izšel junija 2010 – op.) tekmuje dvajset moštev. Po podatkih z uradne spletne strani tekmovanja je kar osemnajst od dvajsetih klubov organiziranih kot delniška družba, le dva pa sta družbi z omejeno odgovornostjo. Precej drugačno pravno zgradbo imajo nogometni klubi v Nemčiji. Od osemnajstih ekip v prvi Bundesligi jih je sedem organiziranih kot “registrirana organizacija”. Pet klubov deluje kot komanditna delniška družba, štirje poslujejo kot družba z omejeno odgovornostjo, dva pa sta delniški družbi.

Posebnost v kontinentalnem pravu je francoska statusna ureditev športnih klubov. Tam so namreč vsi nogometni klubi, člani prve lige Ligue 1, organizirani kot delniška družba na področju športa. Gre za t.im. SASP (societe anonyme sportive professionelle – op.), ki je delniška družba, prilagojena delovanju profesionalnega športnega kluba, in jo zato lahko označimo kot kapitalsko družbo sui generis, ki je pri nas ne poznamo.

Možnosti preoblikovanja

Že dalj časa se v krogih domače športne javnosti izražajo mnenja, ali naj se oziroma kdaj se bodo najboljši klubi v Sloveniji spoprijeli s statusnim preoblikovanjem in svojo dejavnost začeli opravljati kot družba. Ta v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1) za svoj cilj najprej postavlja pridobivanje dobička, kar je skupno tudi profesionalnim športnim klubom.

Takšno preoblikovanje bi za seboj potegnilo povsem nove smernice v delovanju in razvoju kluba. Najprej bi postalo javno znano lastništvo kluba kot gospodarske družbe. S tem bi se znatno povečala tudi odgovornost za njegovo poslovanje, ki jo zdaj po 6. členu ZDru-1 nosita društvo in njegov predsednik. Spremenila pa bi se tudi organizacijska struktura. Klub bi vodil direktor družbe, kar bi funkciji šefa kluba ob zdajšnjem deklaratornem prineslo tudi pravnoformalno veliko pomembnejši položaj, z vsemi pravicami in dolžnostmi, kot gredo direktorju družbe.

Položaj športnikov

Zdajšnja ureditev od poklicnega športnika zahteva, da se vpiše v razvid pri pristojnem ministrstvu podobno kot pri statusu svobodnega poklica. Športnik nato s klubom podpiše pravni posel, na podlagi katerega klubu zaračuna svoje storitve (nastopanje). S tem športnik kot delavec nima nikakršnih pravic in obveznosti, ki jih priznava Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), saj slednji zaradi neobstoja delovnega razmerja v tem primeru ne velja.

V primeru kluba kot družbe pa bi bili športniki najverjeneje zaposleni pri klubu kot delodajalcu na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tako bi tudi zanje veljale določbe ZDR, ki pa zahtevajo spremembe zakonodajalca. Znano je namreč, da posamezni športnik v svoji poklicni karieri zamenja več klubov. Zdajšnja ureditev ZDR pa je za hitre in večkratne spremembe delodajalca zelo toga, saj delodajalcu prepoveduje sklepanje ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. V primeru kršitve se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, na podlagi katere pa ima povsem drugačne pravice in obveznosti. Zakonske dikcije, ki se nanašajo neposredno na trajanje delovnega razmerja, delovni čas ter pravice in obveznosti, ki so s tem povezane, bi morale biti nujno predmet sprememb in prilagojene odnosu med športnikom kot delavcem ter športnim klubom ali organizacijo kot delodajalcem

Transparentnost delovanja

Zakon o gospodarskih družbah v 58. členu vsebuje obligatorno določbo o javni objavi letnih poročil. Gre za javno objavo poslovnih knjig za delovanje gospodarske družbe. Podatki o poslovanju so dostopni vsakomur, to pa ne velja za drušvo (tudi športne klube) in svobodne poklice. Vpogleda v delovanje športnih društev zdaj javnost nima, kar že samo po sebi daje odgovor o stopnji (ne)transparentnosti poslovanja kluba kot društva. Tudi v tem primeru bi se položaj s preoblikovanjem v družbo bistveno spremenil. Svoj del odgovornosti v primeru sporov oziroma neplačil s strani klubov bi morali prevzeti tudi športniki, ki bi tako bili pred sklepanjem pogodb s klubi seznanjeni z dejanskim finančnim stanjem kluba kot delodajalca.

Društvo ne more postati gospodarska družba

Neposredno statusno preoblikovanje društva v gospodarsko družbo ni mogoče. Zakon o društvih namreč društvu dovoljuje spojitev oziroma pripojitev z drugim društvom, lahko pa društvo ustanovi gospodarsko družbo. Pravno nasledstvo med zdajšnjimi klubi  in novimi družbami bi tako morali zagotoviti z vsebinsko ustreznimi avtonomnimi pravnimi akti, pri tem pa bi morale sodelovati tudi nacionalne panožne zveze, ki bi klubom v novi statusnopravni obliki družbe priznale vse tekmovalne pravice posameznega prvenstva oziroma lige, ki jih je do preoblikovanja imel klub kot društvo.

V zdajšnjem sistemu velja numerus clausus (omejeno število – op.) gospodarskih družb. Najverjetneje je, da se bodo klubi v prihodnosti organizirali kot družbe z omejeno odgovornostjo. Veliko večja težava kot pravnoformalna izpeljava preoblikovanja pa se v tem trenutku pojavlja (ne)zmožnost doseganja ustreznih dogovorov o lastništvu klubov in oblikovanju klavzul o morebitni odsvojitvi kluba. Zaradi posebne majhnosti slovenskega trga bi lahko v primeru zasebnega lastništva kluba ta postal predmet odsvojitve velikim evropskim sredinam, ki bi z zanje razmeroma majhnim finančnim vložkom postale lastnice slovenskih klubov in prevzele nadzor nad domačim športom. To vsekakor ni v interesu športnih klubov, države in slovenske družbe.

Sklep

Predstavil sem nekatere pomisleke o zdajšnjem in bodočem delovanju športnih klubov kot temeljnih celic razvoja športnih panog pri nas. Kljub pomanjkanjkljivemu sistemu mora biti vsak korak k spremembi zdajšnjega stanja dobro premišljen in v luči zaščite domačih klubov. Menim, da je preoblikovanje v sodobne organizacijske oblike nujno, toda lotiti se ga je terba sistemsko. Zgolj lepotni popravki in ad hoc malenkostne spremembe zakonov niso rešitev. Država, zlasti zakonodajalec, mora v primeru športa pozabiti na stoični način ureditve razmerij znotraj športnega udejstvovanja. Športu mora priznati posebno družbeno vlogo v slovenski družbi in tudi pri njegovem nenadomestljivem prispevku za prepoznavnost države v svetu.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.