Oldřich Žurman

Objavljeno v knjigi Zlatna knjiga nogometa, 1983

Pričujoči tekst je nekoliko zastarel in mestoma netočen, saj v času, ko ga je avtor napisal, ni bilo tako zlahka dostopnih virov. Sploh ob koncu, ko je govora o razvoju nogometa v Angliji v 19. stoletju, so podatki precej netočni in površni. Kljub temu pa gre za zanimiv pregled prazgodovine najpopularnejše igre na svetu. (M.Z.)

V današnjem svetu tehnike, svetu, ki je v brezglavi naglici pozabil mnoge davne in nedavne vrednote, je šport preživel vse napade sodobne civilizacije, tako da se lahko vprašamo: kdo je kriv, da se je na dnevni svetlobi pojavil ta »okrogli nesmisel«? Katera dežela je bila prva? Kako se je pojavil in razvijal šport, ki danes tako razburja, zabava, jezi, zavija v črno milijone ljudi na vseh celinah? Kje so korenine te igre, zaradi katere so se začenjale vojne in prekinjali diplomatski odnosi med državami? Kje se je začelo?

Pisni viri iz zgodovine kitajskega cesarstva nas peljejo v leto 2697 pr. n. št., ko je na prestolu sedel Huangdi. Ob vsaki priložnosti je zbiral vojake, da so se borili zanj in širili njegovo slavo. Da bi lahko izpolnjevali gospodarjeve želje, so morali biti močni, vzdržljivi in željni borbe. Pri tem sta jim pomagala rokoborba in sabljanje. In nekoč je nekdo uvedel novo igro cuju. Prvi del besede pomeni potiskati z nogo, drugi – krogla. Kako so takrat igrali kitajski vojaki ni znano, risbe pa kažejo, da so igrali na zamejenem prostoru s po dvema bambusovima palicama na vsaki strani.

V zapisih iz časa dinastije Zhou najdemo podatek, da igra cuju ni ostala le v vojaških taborih, pač pa se je razširila tudi med civilno prebivalstvo.

Tam, kjer bi bila danes prečka, ni bilo ničesar. Če na pomoč pokličemo staro kitajsko poezijo, najdemo podatke o »krogli za igranje«, napolnjeni s perjem ali človeškimi lasmi. Morda so bili to lasje vojakov, ki so padli za čast in slavo vladarja …

V zapisih iz časa dinastije Zhou (ki se je končala leta 255 pr. n. št.) najdemo podatek, da igra cuju ni ostala le v vojaških taborih, pač pa se je razširila tudi med civilno prebivalstvo. Zadnji zapis o tej igri datira v obdobje od 32. do 6. leta pr. n. št. Cesar Cheng je izkoristil naklonjenost naroda do te igre. To je bila priložnost, da se njegovi podaniki zabavajo v prostem času in ne razmišljajo o drugih stvareh, ki cesarju ne bi bile po godu.

V dveh najmočnejših evropskih deželah antike, Rimu in Grčiji, so se vladarji navduševali nad igrami. Vsem dobro znana je rimska parola: panem et circenses – kruha in iger. Ob raznih drugih igrah, so se poganjali tudi za žogo. V Grčiji so se igre z žogo imenovale episkyros in epikonis, v Rimu pa harpastum. To je bila nekakšna zmes rokometa in nogometa. Od današnjih športov ji je najbližji ameriški nogomet. Že tedaj se je igralo zelo ostro, neusmiljeno in surovo, tako da je pogosto z žogo vred poletel tudi nasprotnik. Tako vsaj pravijo zapisi, čeprav o pravilih ne povedo ničesar.

Antični grški nogometaš

Treba je omeniti, da ugledni The Oxford Companion to Sports and Games, 1977, navaja Sinj, ker tam stoji hiša z izvrstno ohranjenim reliefom iz 2. stoletja, ki prikazuje mladeniča z nogometno žogo.

Indijanci, prvi prebivalci Severne Amerike, se niso mogli zadovoljiti s tem, da bi jim noge služile samo za hojo. Kot dokaz služi igra, ki spominja na današnji nogomet. Pisni viri ne obstajajo, izročilo pa pravi, da je imelo vsako pleme žogo iz različnih materialov.  Tako se je na področju Skalnega gorovja igralo z leseno žogo; nekateri pravijo, da celo z okroglim kamnom (!). Indijanci na Labradorskem polotoku so bili bolj iznajdljivi, saj so žoge izdelovali iz mroževe kože, ki so jo napolnili s perjem ali mahom. Kalifornijski Indijanci so pletli žoge iz šibja.

Prvi zapis o nogometu med Indijanci sega v leto 1634. Iz njega zvemo, da so Indijanci v Massachussetsu igrali tekmo od jutra do večera in »z bosimi nogami poganjali žogo zelo daleč«. Ko je eno moštvo uspelo spraviti žogo med dvema drevesoma (ki sta služila za vratnici), je odjeknil bojni krik tega plemena.

George Catlin – Indijanska igra z žogo (circa 1832)

Kaj pa Južna Amerika, ki je v moderni dobi šestkrat osvojila najprestižnejšo nogometno trofejo? Ohranjen je samo en zapis, ki ima povezavo s prazgodovinskim predhodnikom nogometa. Indijansko pleme Witoto, ki je živelo na področju današnje Kolumbije, je poznalo igro, pri kateri se je žoga iz kavčuka lahko ohranjala v zraku samo s koleni. Če bi padla na tla, ali če bi se je kdo dotaknil s kakšnim drugim delom telesa, so sledile kazenske točke.

Največ pisnih dokumentov, risb in lesorezov o predhodnikih današnjega nogometa je prišlo iz Italije in Britanskega otočja.

»Najbolj priljubljena zabava naših meščanov je calcio … Igralec, ki desetkrat z žogo zadane nasprotna vrata, dobi dvajset dukatov.«

V mestnem arhivu Bologne je ohranjeno obširno besedilo mestnega pisarja Bentiviglia, ki pravi: »Najbolj priljubljena zabava naših meščanov je calcio … Igralec, ki desetkrat z žogo zadane nasprotna vrata, dobi dvajset dukatov.«

Tudi Benečani so v prostem času preganjali žogo, dokler niso doževi uradniki zagnali vik in krik, da je to preseglo vse meje in na začetku 16. stoletja prepovedali igranje na mestnih ulicah, ker »brcanje žoge z nogami in tekanje za žogo vznemirja mirne meščane.« Zanimivo, da se nihče ni spomnil, da bi izven mesta označil prostor in postavil vrata. In tako so lahko Benečani samo zavidali Florentincem, ker v njihovem mestu calcio ni samo zasenčil vse druge igre, pač pa je postal del tradicionalnih karnevalskih svečanosti, na katerih je nastopalo deset do petnajst ekip.

Calcio v Firencah v 16. stoletju

Leta 1555 se je v Benetkah pojavil človek, ki je napisal knjigo o športih z žogo svoje dobe. Ime mu je bilo Antonio Scaino in iz njegove knjige zvemo, da je bila to igra, pri kateri ena proti drugi nastopata moštvi z dvajset do štirideset igralci. Žoga je bila iz mehkega blaga v obsegu 9 cm; bila je majhna in lahko so se je dotikali z nogami in rokami, z vsemi deli telesa. Samo v vrata se ni smela poslati z roko. (Z glavo se ni moglo igrati, ker žoga ni poskakovala.)

V drugih zapisih z začetka 17. stoletja se govori, da si v Italiji igra giuoco di calcio, torej igra, pri kateri se žoga brca z nogami. Na vsaki strani je bilo petnajst igralcev. Vemo tudi, kako so bili razporejeni! Pet igralcev na golu, štirje v obrambi, trije v srednji vrsti, dva v napadu in še eden povsem spredaj. Tak razpored igralcev ustvari videz piramide in kaže, da so Italijani že takrat poznali »zapah« (catenaccio), in za to niso potrebovali Helenia Herrere.

Ilustracija iz knjige Antonia Scaina Trattato del Giuoco della Palla (1555)

Zibelka modernega nogometa je Britanija. Prvič se izraz football pojavi v razglasu londonskega župana Ferndona iz leta 1314. Prepovedal je igranje nogometa v središču mesta. Motilo ga je, ker »igralci s truščem in psovkami kalijo javni red in mir«. Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bo ta igra nekega dne proslavila Albion; to ni vedela niti posvečena glava angleškega kralja Edvarda III., kajti drugače ne bi s kraljevim odlokom iz leta 1355 prepovedal igranje tenisa, nogometa in vseh ostalih iger z loparji ali žogo, ker »igralci povzročajo hrup, se med seboj prerivajo in nasploh izvajajo nemoralne gibe, žalijo vsemogočnega boga in nas, kralja Edvarda III. in vse poštene podanike našega kraljestva«.

William Hutton je bil spoštovan britanski zgodovinar, ki v knjigi History of Derby iz leta 1791, ni pozabil zabeležiti: »Poreklo igre, imenovane football, ni znano. Neko dejstvo pa nam kaže, kdaj se je ta igra pojavila na našem otočju … Leta 217 so rimske legije napadle mesto Derventio, današnji Little Chester (predmestje Derbyja). Meščani so porazili Rimljane in v čast zmage začeli na trgu igrati z žogo, ki so jo gnali proti mestnim vratom. Ko je žoga zadela vrata, je tista stran, ki ji je to uspelo, slavila zmago. Še danes, ko pišem to knjigo, se v Little Chesterju igra ta football.«

Ilustracija iz kasnejšega obdobja, ki prikazuje nogomet, kakršnega je v srednjem veku prepovedal Edvard III.

V prvi polovici 19. stoletja se je v Angliji, v glavnem v šolah, igrala neka mešanica današnjega nogometa in ragbija. Žoga se je udarjala z nogo, pa tudi z roko. Število igralcev ni bilo točno določeno, odvisno je bilo od prostora, na katerem se je igralo. Tudi širina gola ni bila določena. Vsaka šola je imela svoja pravila in pred vsako tekmo so se igralci dogovorili, po kakšnih pravilih bodo igrali.

Ni pa samo Anglija dežela britanske krone. Tu sta še Škotska in Irska. In prav iz Škotske prihajajo prva pravila iz obdobja 1859-1860, kar pomeni, da gozdnati sever Albiona ni želel zaostajati za »južnjaki«. Leta 1861 so poskušali ustanoviti nogometno zvezno, a je ostalo le pri poskusu.

Nogomet v angleški grofiji Lancashire (1863)

Prva angleška nogometna pravila je napisal rektor šole v Uppinghamu, Edward Thring (1862): 1. Gol se prizna, ko gre žoga med vratnicama. Žoga v gol ne sme biti vnesena ali vržena z roko. 2. V polju se lahko igra z roko, ampak se mora žoga takoj spustiti na tla. 3. Naprej in nazaj je dovoljeno igrati samo z nogami. 4. Ko je žoga v zraku, se ne sme ustaviti z nogo. 5. Ko gre žoga prek stranske črte, jo v igro vrne tisti igralec, ki je kriv za to, da je šla ven. 6. Ko gre žoga prek črte gola, jo v igro vrača igralec ekipe, ki je dobila gol. 7. Igralcu, ki ima žogo, noben drug igralec ne sme biti bližje kot šest korakov. 8. Igralce je v prepovedanem položaju (off side), ko je bližji nasprotnim vratom kot žoga.

Ta pravila so bila všeč učencem in študentom mnogih šol in univerz in jo jih sprejeli. Že leto dni kasneje je bil osnovan Football Association, prva nogometna organizacija na svetu.

Nogomet v Londonu v začetku 19. stoletja

Nato so bili ustanovljeni mnogi nogometni klubi. Kot prvi, Forest Club v mestecu Epping Forest blizu Londona. Sledijo Barnes, Blackheath, Crystal Palace, Kilburn, The Crusaders. Začela se je doba masovne širitve nogometa na britanskem otočju in leta 1868 se je igralo prvo uradno tekmovanje. Pet let kasneje je odigrana prva »mednarodna« tekma, Anglija-Škotska. Leta 1874 se uvede »penalty kick«, kazenski strel, enajstmetrovka. Treba pa je bilo počakati še šest let, da se je uradno na igrišču pojavil tudi sodnik.

Veliko Britanijo je preplavil nogomet. Ne igra se več pred nekaj deset gledalci, v glavnem prijatelji in znanci; okoli igrišča se gnetejo tisoči ljudi. Prvi rekord prinaša leto 1893, ko si je tekmo Škotska-Anglija v Glasgowu ogledalo 43.000 gledalcev.

Anglija-Škotska 5:2 (1893)

Leta 1895 so bila sestavljena nova pravila. Kako dobra so bila, dokazuje tudi to, da se razen nekaterih malenkosti, še do danes niso kaj dosti spremenila.

Iz hrvaščine prevedel in priredil Miha Zupan.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.