Prvič objavljeno na nkolimpija.com leta 2001
Pogovarjal se je Matevž Zgaga
Franci Božič je novinar, ki je že četrt stoletja zvest časopisni hiši Delo ter nogometu (in rokometu). Zanesljivo mu pripada naziv najbolj kritičnega resnega nogometnega novinarja v Sloveniji. Zaradi svojega »ostrega peresa« ni priljubljen med funkcionarji slovenskih prvoligašev; oporekajo mu tudi nekateri navijači – dejstvo pa je, da mu skoraj vsi z zanimanjem prisluhnejo.
Olimpiji se je leta 1991 svet obrnil na glavo. Ali je bila kdaj po tem letu vsaj na približno pravi poti, da bi postala soliden srednjeevropski klub ranga Hajduk, Slavija, Tirol?
»Leta 1991 se za Olimpijo ni zgodilo nič pozitivnega. Prevladal je nekak nacionalistični naboj, tedaj je nacionalnost, seveda slovenska, postala pomemben ali najpomembnejši element pri selekciji igralcev, trenerjev in funkcionarjev. To seveda ni moglo prinesti nič dobrega. To je bila potem popotnica novi Olimpiji, ki je sicer dobila privlačno priložnost sodelovanja v Evropi, po kakovostni ravni pa se nikoli – niti v šampionskih časih v samostojni Sloveniji – ni približala kakovostni ravni Odreda in Olimpije iz jugo časov. Seveda je vselej ostala daleč tudi od srednjeevropskega nogometnega prostora. Ta se je v zadnjem desetletju pač približal zahodnoevropskemu, slovenski nikoli. Kriva je bila organizacija kluba, Olimpijini ljudje namreč niso nikoli doumeli smisla tržnega nogometa. V tem podaljšku socializma ali tranziciji je denar pač padal z neba, tak denar pa ni cenjen, zato se logično ni obrestoval v dobro nogometu. Zadeva se je celo izrodila, tako da je Olimpijina blagajna postala poligon za okoriščanje posameznikov, ki jim je bil nogomet pravzaprav španska vas.«
Klub je leta 1995 zapadel v hudo krizo, ki se je rezultatsko navidezno prekinila šele lani, organizacijsko pa še zdaj ne. Kje so po vašem mnenju razlogi, da je prišlo do tega? Čez noč se verjetno ni zgodilo.
»Kriza ni nastala leta 1995, bila je permanentna. Štirje naslovi v sila skromni in neenakovredni konkurenci so kaj pomenili le laikom in zaslepljencem. Olimpija nikoli ni bila resen klub. V tej zmedi se je na srečo uveljavilo nekaj zelo dobrih igralcev (Knavs, Englaro, Šiljak, Cimirotić, Milinović, Pavlin, Rudonja …), nikoli pa seveda ne bomo zvedeli, koliko jih je zgnilo v pionirskih in mladinskih pogonih, ki jim klub ni posvečal skoraj nobene pozornosti. Po letu 1995 se je spremenilo le to, da je bil dotok denarja manjši. Ta bi še vedno zadoščal za stik s primerljivimi srednjeevropskimi klubi, glavni problem pa so bili povsem neustrezni in neresni ljudje, ki so vodili klub.«
Mnogi navijači, ne le Olimpije, pravijo: »Uprava krade.« So zlorabe položaja res problem slovenskih nogometnih klubov?
»Zlorabe klubskih mož so zelo razširjen pojav na slovenskih nogometnih tleh. In to je za naš klubski nogomet pogubno. Okoriščanje na klubski račun je za moje pojmovanje kluba zločin, ki bi mu bilo nujno potrebno soditi. Žal pa so družbene okoliščine take, da se to ne zgodi. Vse bolj mislim, da Slovenija kot družba ni zrela za pravi profesionalni nogomet, ki potrebuje tudi nadzor. Morda mi bo kdo očital, da sem moralist. Mislim da nisem. V naših klubih prek menedžerjev, trenerjev in funkcionarjev kradejo že ob prestopih igralcev v klub, kar je zame nezaslišano. Zame bi bilo še dopustno, če bi ti gospodje vzgojili in usposobili igralca za prodajo na tuje ter si šele potem vzeli svoj kos pogače pri transferju.«
Netransparentnost klubskih financ moti vse navijače, sploh takrat, ko ni rezultatov. Vsi omenjamo prehod v delniško družbo kot nujno alternativo. Toda ali ne bi zaradi nenadne javnosti finančnega poslovanja klub razpolagal celo z manj denarja? Je to prava rešitev?
»O organizaciji in funkcioniranju klubov pri nas sploh še ni stekla beseda. Delniška družba je ena možnost, so pa tudi druge. Za profesionalnim moštvom bi vsekakor moralo stati podjetje. Zdajšnja nepreglednost financ je za publiko moteča, govorice o finančnih malverzacijah mnoge odvračajo od obiska tekem. Zaradi tega tudi nimamo kritične nogometne javnosti, ki bi imela resen vpliv na delovanje klubov. Takšno stanje verjetno kar ustreza klubskim špekulantom, da lahko ribarijo v kalnem.«
Še raje pravijo »Uprava je nesposobna.« Predrag Naletilić pa je na drugi strani rekel, da niso direktorji naših klubov nič manj sposobni od tujih, le z manj denarja razpolagajo. Kakšen je vaš komentar?
»Predrag Naletilić je gotovo dober evropski menedžer, zato pa zelo slabo pozna slovenske klubske funkcionarje. Mislim, da tudi nima razlogov, da bi jih bolje spoznal, ker mu ti skoraj nimajo kaj ponuditi za prodajo na evropski trg. Večina klubskih funkcionarjev je povsem nesposobnih, mnogi nimajo niti osnovnih znanj o nogometu in poslu. Slovenski klubski nogomet bi vsekakor potreboval kompetentnejše in uglednejše klubske funkcionarje.«
Podobnik je poskušal vstopiti v Olimpijo kot gospodarstvenik, ki ga je na položaj delegirala politika, zato bi bil slaba možnost. Sicer pa je paradoksalen tudi poseg mestne politike v Olimpijo.
Nekateri navijači omenjajo tudi preveliko vmešavanje politike v klub. Glavni argument je seveda »zadeva Podobnik«. Vaše splošno negativno stališče do politike v športu je znano, toda ali je vmešavanje politike res problem današnje Olimpije?
»Politika v športu nima kaj iskati. Politiki realno klubu tudi ne morejo resnično pomagati. V naših tranzicijskih razmerah mu sicer lahko preskrbijo tudi denar, toda ta denar se zanesljivo ne bo obrestoval. Podobnik je poskušal vstopiti v Olimpijo kot gospodarstvenik, ki ga je na položaj delegirala politika, zato bi bil slaba možnost. Sicer pa je paradoksalen tudi poseg mestne politike v Olimpijo. Mestna oblast ni poskrbela za objekte, stalno pa posega v funkcioniranje kluba in tako omogoča vegetiranje kluba. Podžupan je celo predsednik kluba. Mesto bi pač lahko pomagalo in to tako, da bi saniralo dolgove, ponudilo tudi začetni kapital in nato delo prepustilo tistim, ki klubski nogomet obvladajo. Natanko tako je ravnalo mesto Dunaj, ko se je Rapid pred dobrim desetletjem znašel v bankrotu.«
Še ena od rak ran našega nogometa naj bi bila pretirano lovljenje rezultata za vsako ceno. Toda poglejmo na primer Publikum, ki igra lepo in ne lovi rezultata, vseeno pa ima najslabši obisk. Komentar?
»Rezultat je seveda zakon. Toda rezultat je veliko bolj kompleksen pojem, kot si predstavljajo nekateri naši trenerji z Bojanom Prašnikarjem na čelu. Pomembna je konkurenca. Izidi na terenu morajo biti pokriti s poslovnim rezultatom. Pri nas to izgleda takole: trenerji se v boju za rezultat najbolj pogosto zatekajo k obrambni igri z nasprotnimi napadi. V razviti Evropi jim predsedniki klubov te zvijače ne bi nikoli dovolili, ker bi hitro izračunali, da je zaradi nje občutno padel obisk, s katerim so povezani tudi sponzorji. To – igrati defenzivno – je mogoče samo pri nas, ker publika ne igra nobene pomembne vloge, večkrat pa je celo tako zmanipulirana, da ploska tudi zmagam z zvijačno defenzivo. Še prej kot rezultat je v Evropi zakon odprta igra. Ta ima v primerjavi z obrambno še eno velikansko prednost: omogoča napredovanje igralcev. Te je mogoče tržiti le, če so usposobljeni za odprto igro. Od tod problemi naših igralcev pri prodorih v močne tuje lige: nimajo izkušenj v odprti igri. Publikum. Osnovni pristop je kar dober, moštvo igra odprto, toda samo to ni dovolj. V tem primeru pa bi izjemoma rekel, da je Publikum premalo orientiran na rezultat. Zdi se mi, da je Publikum – če ne gre za naslov prvaka – sposoben premagati vsako moštvo, ko pa nastopi imperativ, je to spet zelo povprečno moštvo.«
Menedžerji, med katerimi je večina »divjih«, so v nekaj letih osvojili našo sceno. Bodo pozitivni učinki prevagali nad negativnimi?
»Menedžerji, če jih sploh lahko tako imenujemo, ker o poslu, s katerim se ukvarjajo, praviloma nimajo pojma, so veliki škodljivci. Vse bolj se mi zdi, da oni vlečejo voz navzdol. Izvirni greh pa je seveda pri klubih, ki so jim dovolili, da stalno trkajo na vrata in vsiljujejo tudi najbolj nesposobne igralce. Menedžer bi lahko prestopil klubski prag le, če ga klub pokliče, da posreduje pri izbranem prestopu.«
Pogosto je slišati, da je uprava Olimpije brez vizije. Če bi bili vi predsednik Olimpije, kakšna bi bila vaša vizija razvoja kluba v predvidljivem obdobju, denimo 5 do 10 let?
»Nisem in ne bom predsednik Olimpije, zato se v tako kožo težko postavim. Predsednik kluba je lahko samo mož, ki ima kaj v žepu, vpliv, pamet in posluh za ideje tistih, ki ta posel obvladajo. Nasploh pa je z Olimpijo vse narobe. Mislim, da bo potreben štart z ničle: na novo bo potrebno postaviti klub. Danes ta klub zame namreč ne obstaja, to je neka združba, ki vegetira.«
Dobro mnenje imate o Milovanu Tarbuku. Zakaj? Bi bil on lahko dobra rešitev za Olimpijo?
»Tarbuka cenim kot moža, ki je vrhunski trener, poleg tega pa kot nekdanji soustvarjalec Slovana, odlično pozna posel. Naša liga je žal povsem neselektivna, že med igralci je pogosto težko ločiti med dobrimi in slabimi, med trenerji pa še veliko težje. Ni pa se bolj uveljavil – na dobri poti je bil predvsem s Publikumom in Muro – ker je brezkompromisen in ni za kupčije z menedžerji za igralce. Pri večini naših klubov gre samo za to. Za zdajšnjo Olimpijo bi ga bilo škoda, a če bi si Ljubljana začrtala kak resen projekt in ustvarila pravo Olimpijo, potem pa brez njega najbrž ne bi šlo. Tako razgledanih in evropsko orientiranih strokovnjakov namreč pri nas preprosto ni.«
Zanima me še eno vaše mnenje o posamezniku: ulica neprestano omenja Zorana Jankovića kot potencialnega odrešenika ljubljanskega nogometa. Upravičeno?
»Zoran Janković je vsekakor dovolj ambiciozen in vsestransko usposobljen tip, da bi lahko postal odrešenik ljubljanskega nogometa. Toda pred dnevi mi je dejal, da na to niti ne pomišlja: očitno je ocenil, da smo v teh desetih letih, ko nismo povzeli evropskega vzorca, toliko zamudili, da v bližnji prihodnosti sploh ne bi mogli ujeti še primerljive Evrope.«
Znana so vaša kritična stališča do delovanja vseh naših klubov, ne le Olimpije. Ali je v slovenskem prostoru kak klub, ki bi ga vendarle dali za zgled? Morda Publikum?
»Ob splošni bedi je Publikum v mnogih pogledih oaza. Ustvaril jo je Darko Klarič, ki je pred manj kot 10 leti v ta posel vstopil kot popoln analfabet. Veliko je ustvaril, pri čemer je imel okrog sebe skoraj same slabe zglede. Toda veliko se bo moral tudi še naučiti. Če sem iskren, pa bi napovedal, da bo moral Publikum za močan srednjeevropski klub napraviti njegov naslednik. Mislim pa, da je Maribor, ki je marsikaj postoril, vendarle veliko bliže cilju.«
V glavnem zagovarjate tezo, da gre slovenska liga navzdol in navzdol. Toda stadioni vendarle so nekoliko boljši, dveh tretjin amaterskih ekip v prvi ligi tudi nimamo več … Res mislite, da ni pozitivnih trendov?
»Seveda je mogoče najti kak pozitivni trend. Toda ti so bolj povezani s kuliso, med katere spada tudi internet. Vsebinskih premikov na bolje pa je malo. Tu in tam res obnovijo kak štadion in pomožno igrišče. Na splošno pa je stanje zelo slabo. Samo poglejte igrišča: veliko klubov se ne zaveda, da je za dobro predstavo potreben ‘tepih’. Tu ne gre za vlaganje v infrastrukturo, ampak za obvladanje posla.«
Toda zame obstajajo tudi pomembnejša merila, zame je to predvsem vpetost v zahodnoevropski nogometni prostor.
Klubska lestvica UEFA kaže, da je slovenska liga vendarle pred skoraj vsemi novonastalimi državami (izjeme so Hrvaška, Slovaška in Ukrajina) in mnogimi zahodnimi (Finska, Irska, Wales …). Pred nami so države, s katerimi se skoraj ne moremo primerjati, morda bi lahko prehiteli Slovaško. To me napeljuje k tezi, da naša liga vendarle ni tako slaba in da v evropskem merilu naši klubi kotirajo kar blizu ekonomsko in ‘prebivalstveno’ pogojenega optimuma. Vaš komentar?
»Klubska lestvica UEFA za nas res ni tako slaba, je nekako skladna z vlaganji, zanimanjem za nogomet in realnimi možnostmi. Toda zame obstajajo tudi pomembnejša merila, zame je to predvsem vpetost v zahodnoevropski nogometni prostor. Gre za produkcijo in omogočanje mladih, ki imajo evropske perspektive. V tem pogledu pa so nekatere države, ki so na lestvici za nami, tudi precej boljše.«
Pred pričetkom sezone ste zapisali, da je pri obstoječem igralskem kadru drugo mesto skoraj rezervirano za Olimpijo. Za nami je pet krogov in pokal, še vedno mislite tako?
»V glavnem. Olimpijini možje so me sicer rahlo negativno presenetili, čeprav o njih nisem imel iluzij, z zelo povprečno ali celo slabo selekcijo, toda še vedno menim, da bo tako, če se ne bo zataknilo pri vprašanju ‘kdo bo to razmeroma neperspektivno zgodbo plačal’.«
Še malce bolj svetlejše teme. Olimpijo spremljate že četrt stoletja. Katera generacija se vam je v vsem tem času najbolj dopadla? Katera ekipa je igrala najbolj evropsko, torej najbolj primerljivo z igro takrat največjih moštev?
»Da, Olimpija je imela tudi veliko bolj zvezdnate trenutke, kot so današnji. Prvi so se zvrstili okrog leta 1965, ko so igrali Oblak, Popivoda, Vili Ameršek, Zagorc … Najbolj evropsko pa je Olimpija igrala v času trenerja Višnjevca pred 20 leti, ko so blesteli Elsner, Katanec, Petrović, tudi še Vili Ameršek, Domadenik, Voljč, morda še učinkovitejša pa je bila malo pozneje, ko jo je vodil trener Gugolj.«
Za konec zelo špekulativno vprašanje: vsi šepetamo o novem štadionu in vsem se zdi, da ga nikoli ne bo. Kaj mislite o tem vi? Kdaj – če sploh kdaj?
»Štadion bomo seveda dočakali. Mislim, da leta 2003. Sicer pa tu Vika nima izbire, če ga ne bo, tudi nje ne bo.«
