Boban Jović je 20-letni ofenzivni branilec, ki je svojo nogometno pot začel v domačem Celju. Pred slabimi tremi leti ga je pot pripeljala v Ljubljano, s čimer je zadovoljen, prav tako pa so nedvomno zadovoljni tudi navijači. Čeprav igra na poziciji, kjer njegova najpomembnejša funkcija vsekakor ni zabijanje golov, pa je v letih, odkar je pri Olimpiji pokazal in dokazal, da ima odličen pregled nad igro in nos za doseganje zadetkov. Bobi je fant, pri katerem človek kaj lahko hitro pozabi, da je ravnokar prešel najstniška leta, ko vsem vrstnikom po glavi hodi zgolj in le zabava – pri svojih 20 letih nedvomno kaže mnogo zrelejši obraz, tako na terenu, kot tudi izven njega. Take vrste igralci, ne glede na zgodovinsko obdobje, v katerem igrajo, klubu dajo vonj in okus po dobrem, prinašajo tisto dodano vrednost, zven in podobo, zaradi katerega je nek klub velik, drugi pa ne. Klub dela zvezdnike, zvezdniki delajo klub. Roko na srce, v kaki drugi deželi, z neprimerno več nogometnega pedigreja, bi bil Boban že zdavnaj zvezdnik. Kljub mladosti in ravno zaradi tega tak za naslednje desetletje in več.
Povej najprej kaj o sebi.
Nogomet sem začel igrati pri 6 letih, navdušila sta me oče in starejši brat. Svojo nogometno pot sem začel v nogometnem klubu Celje. Iz Celja sem odšel v Aluminij, kjer sem se pridružil kadetski ekipi in tam preživel dve leti. Nato sem prestopil v Olimpijo, kjer sem sedaj že tretje leto.
Si imel vzornika?
Nikoli nisem imel kakšnega posebnega vzornika. Seveda sem zelo aktivno spremljal svetovni nogomet in od vseh igralcev skušal pobrati njihove pozitivne lastnosti in jih povezati v neko celoto, koliko mi je uspelo, bomo pa videli …
Imam zmagovalno miselnost, ne prenesem poraza. To me na tekmah žene, da pokažem svoj maksimum, če pa te ob tem ponese še publika, je veliko lažje.
Ali študiraš ? Kaj nameravaš početi po končani nogometni karieri?
Končal sem športno gimnazijo Šiška, fakultete pa nisem vpisal tudi zato, ker ni bilo prave ideje, kaj bi. Trenutno o tako daljni prihodnosti res še ne razmišljam, toda tudi po končani karieri želim ostati v športu, bodisi kot trener, bodisi oglednik kluba, predvsem me veseli delo z mladimi.
Katero igralno mesto ti najbolj odgovarja?
Najbolj mi odgovarja pozicija, na kateri trenutno igram, torej na desni strani obrambe. Imam zmagovalno miselnost, ne prenesem poraza. To me na tekmah žene, da pokažem svoj maksimum, če pa te ob tem ponese še publika, je veliko lažje.
Olimpija je dobila letos kar nekaj okrepitev. Se ti zdi, da se je kaj spremenilo?
Spremenila se je miselnost, ki so jo s seboj prinesli predvsem Dare Vršič, Sreten Sretenović in Saša Ranič. Ekipi so z svojimi izkušnjami dali neko dodatno vrednost. Veliko so se ukvarjali tudi z nami, ki smo nekoliko mlajši in nam pomagali z nasveti. Izjemno pozitivno je na nas vplival tudi prihod športnega direktorja Milenka Ačimovića. Postavili smo neke temelje, situacija je veliko lepša, mnogo lažje je tako za igralce, kot tudi za vse, ki imajo radi Olimpijo.
Kakšen je trener Olimpije? Katere razlike so med njim in prejšnjim?
S prihodom sedanjega trenerja, Dušana Kosiča in pa s prihodom takratnega pomočnika Aleša Čeha, se je spremenilo mnogo stvari. Spremenila se je miselnost, drugače smo začeli gledati na Olimpijo in prišli do spoznanja, da smo mi tisti, ki moramo biti vodilni v slovenskem nogometnem prostoru. Težko govorim o razlikah med trenerji, saj obstaja res veliko različnih trenerjev. Dušan Kosič je v klub prišel takrat, ko smo zapadli v določeno krizo, bili z moralo čisto na tleh in smo posledično začeli nizati slabe rezultate. Njegov prihod nas je preporodil, njegov sistem in način igre pa nam popolnoma ustreza. Prav nobene slabe besede pa nimam niti za Safeta Hadžića ali Roberta Pevnika. Vsak trener ima svoj način dela.
Veliko mladih igralcev je že odšlo v tuje klube. Se ti zdi to koristno?
Pri 14 letih sem imel možnost zapustiti Slovenijo in oditi v tujino. Ko sedaj razmišljam za nazaj, sem mnenja, da sem imel srečo, da nimam takšnih staršev, ki bi me silili v tujino, ampak smo vse prilagajali v prvi vrsti mojim željam in potrebam. Moje stališče je takšno, da bi najprej rad nekaj naredil v Sloveniji, pustil pečat v slovenskem prostoru. Tujina pride v poštev kasneje, ko bom nekoliko bolj zrel, tudi življenjsko, ne samo nogometno. Načrti so povezani z Olimpijo. Moja želja je, da bi z Olimpijo osvojil naslov prvaka in doživel s tem povezano vzdušje, na koncu pa, če bi se le dalo, z svojim prestopom pustil v klubu tudi nekaj denarja in se s tem oddolžil vsem tistim, ki so mi zaupali skozi vsa ta leta.
Se da v slovenskem klubu napredovati?
Gotovo. Iz leta v leto je boljše. Sam sem imel veliko srečo, da sem se pridružil nogometnemu oddelku Gimnazije Šiška, kjer sem precej napredoval. Tako pogoji za delo, kot tudi stroka se iz leta v leto izboljšujejo, dobivamo tudi veliko informacij iz tujine. Mislim, da bo slovenski nogomet z leti napredoval in odigral vidnejšo vlogo tudi v Evropi.
Koliko mlad igralec potrebuje menedžerja?
Trenutno nimam menedžerja, skupaj s starši smo se odločili, da dokler bom v Sloveniji, menedžerja ne potrebujem. Osebnega mnenja o menedžerjih torej nimam, več o tem tudi ne bi znal povedati, saj z njimi še nisem sodeloval in zato ne vem, na kakšen način delujejo.
Tekma s Širokim Brijegom, sezona 2010/11 … Sportske Novosti so te, skupaj še z dvema igralcema, obtožile lažiranja tekem, nato pa ni bilo nikakršnega razpleta. Kaj se je dogajalo?
To je bilo temno obdobje, ne le zame, temveč tudi za vse pristaše Olimpije. Na izjemno grd način smo izpadli iz Evrope, pa so se pojavila še vsa ta namigovanja … . Toda jaz mislim, da so me te stvari naredile močnejšega. Zagovarjam trditev, da se nič ne zgodi slučajno, vse se zgodi z namenom. Tako je bilo tudi pri tej zadevi. Novinar me je namreč obtožil povsem po nepotrebnem in se mi nato opravičeval po telefonu. Trenutno sem na tem, da po pravni poti dokažem svojo nedolžnost, želim javno opravičilo. Kot smo lahko videli, na koncu ni bilo iz tega nič, vse skupaj je bila ena velika laž. To je bilo najtežjih sedem dni v mojem življenju, saj nisem imel moči, da bi dokazal svojo nedolžnost in prepričal dvomljivce. Tisti, ki so me poznali, so se obtožbam le smejali, nekateri pa so vendarle bili v dvomih. Sedaj smo na dobri poti, da dokončno dokažemo, da je bila to ogromna neresnica.
Reprezentanca … si že kar lep čas vsaj med boljšimi bočnimi branilci, če ne kaj več, vendar te Kek ne vpokliče. Kako ocenjuješ igre in dosežke reprezentance?
Ne obremenjujem se, trenutno sem član mlade reprezentance in imam še dve leti časa, da igram pod taktirko Tomaža Kavčiča. Matjaž Kek je velik strokovnjak, s katerim sem sodeloval pri 16-ih letih, ko je bil selektor v mlajših reprezentancah. Spoštujem njegovo delo in z veseljem se bom odzval povabilu, o katerem pa trenutno še ne razmišljam. Reprezentanti so nedvomno pokazali, kakšna je njihova kvaliteta. Vesel sem napredka, saj z reprezentančnimi uspehi opozarjajo tudi na domače igralce v slovenski ligi in tujini. Ponovno so oživili nogometno evforijo, ki je vzporedno z letošnjimi uspehi Maribora in Olimpije zgolj pozitivna za slovenski nogomet.
Kakšne so tvoje trenutne ambicije glede Olimpije in tvoje nogometne kariere?
Kot rečeno, želim si z Olimpijo uvrstiti čim višje, po možnosti osvojiti naslov prvaka, toda ostajamo skromni in gremo iz tekme v tekmo. Kar pa se tiče osebnih ambicij … ne vem, trenutno sem član Olimpije in razmišljam zgolj o Olimpiji, če pa bo prišlo do kakšnih nepričakovanih zadev, pa bomo o tem govorili takrat.
Kje in kaj po tvojem mnenju Olimpiji tisto malo »manjka«, kaj je tisto, kar je naredilo rezultatski zaostanek na lestvici? Prav gotovo je bilo evropske tekme tudi zaradi publike lažje igrati …
Gotovo, toda v slovenski ligi se nam je poznala tudi utrujenost, veliko je bilo potovanj in težkih tekem. Dejstvo pa je, da je mnogo lažje igrati takrat, ko te publika ponese in ko je vsaka poteza nagrajena z aplavzom. Publika je naš dvanajsti igralec in močno upam, da se bo številka obiska popravila tudi v domačem prvenstvu.
Na katerem igralnem mestu bi po tvojem mnenju bila dobrodošla še kakšna okrepitev? Predvsem na položaju napadalcev je bila v zadnjem času nekakšna kriza …
O tem ne razmišljam, saj sem mnenja, da vsi moji soigralci premorejo dovolj znanja in kvalitete, da lahko zapolnijo katerokoli igralno mesto. Napadalci se na določen način žrtvujejo, da nam iz druge linije delajo prostor in dokler beležimo dobre rezultate, ni nobenega problema.
Vrnimo se nekoliko nazaj, na tekmo z dunajsko Austrio. Razočaranje je bilo verjetno nepopisno?
Ko smo na žrebu dobili Austrio, smo bili nekoliko skeptični, saj nismo vedeli, kakšne so naše možnosti proti takšnemu klubu. Ko smo v Ljubljani začeli tekmo, smo spoznali, da ni neke razlike, nekako smo celo dominirali. Če pogledamo nazaj, je bil ključni gol, ki so nam ga dali v Ljubljani, rezultat 1:1 nam ni ustrezal. Sam pa bi vseeno izpostavil dobre stvari: po zaostanku z 2:0 smo se uspeli vrniti in doživeli neko evforijo, tistih dvajset minut smo odigrali res dobro. Nato je pač prišla tista sodniška odločitev, na katero nismo mogli vplivati. Po tekmi je seveda bilo prisotno razočaranje, toda iz dneva v dan je bilo lažje in smo videli tudi pozitivne stvari.
No, pa še malo o nadaljevanju prvenstva, najprej gostujete v Kranju pri Triglavu, nato pa vas doma čaka težko pričakovani večni derbi (intervju je opravljen sredi avgusta 2011 – op.) …
Meni osebno so težje takšne tekme, kot bo proti Triglavu. Na takšnih, če jim lahko tako rečemo majhnih, tekmah se namreč odloča prvenstvo. V Kranj gremo z velikimi ambicijami in z veliko željo po zmagi, da si naredimo boljšo podlago za derbi. Na derbiju pa vsi vemo, kako je, tam ni prostora za napake. Z Mariborom se sicer ne obremenjujemo, ostajamo pri tistih načelih, ki jih zagovarjamo že celo leto. Seveda gremo na zmago, da pokažemo slovenskemu prostoru, da smo mi tisti, ki smo trenutno pred Mariborom.
Za konec tega pogovora: po čem želiš, da te gledalci in ljubitelji nogometa pomnijo?
Predvsem bi rad pokazal svoj karakter in način življenja tudi na igrišču. Na igrišču sem namreč točno to, kar sem v zasebnem življenju – živim za nogomet in sem temu popolnoma predan tudi izven igrišča. Kako pa se bodo stvari odvijale naprej, pa bomo videli …
Izvirni intervju je bil objavljen na spletni strani nkolimpija.com 19. avgusta 2011. Objavljamo ga v celoti in brez kakršnihkoli sprememb. Z Bobanom se je pogovarjala Katja.
