Prvič objavljeno na nkolimpija.com 14. septembra 2001
Ljubiša Dalanović je bil sredi sedemdesetih let eden izmed najbolj zaželenih vratarjev v jugoslovanski nogometni ligi. Veliko klubov ga je »lovilo«, ko se je odločil prestopiti iz malega prvoligaša Bora v večji klub, toda le en ga je na koncu tudi »ujel« – Ljubiša se je med vsemi ponujenimi možnostmi odločil prav za Ljubljano. Zakaj ni postal vsaj enkrat državni reprezentant ni nikomur jasno, saj je bilo takrat le malo vratarjev boljših od njega. Pozornost je pritegoval s skoraj mačjimi refleksi, dobro postavitvijo ter pravočasnim predvidevanjem.
Najbolj pa nam je v spominu ostal kot nekdo, ki je včasih poskrbel za kratek čas gledalcev (nekako tako kot se Cime loti preigravanja »vsega živega in mrtvega«, če opazi, da se publika dolgočasi). Ljubiša je to delal na svoj način – za zanimivost je izvedel vratarsko parado, eleganten padec na žogo, četudi za kaj takega med samo igro sploh ni bilo nikakršne potrebe, saj so bili nasprotnikovi igralci »kilometre« daleč! Ja, Ljubiša je bil vrhunski vratar, pa še zabavljač povrhu. Ni čudno, da so bile takrat tribune štadiona za Bežigradom tako dobro obiskane! Ljudje so veliko sezon radi hodili gledati »tistega lasatega brkača na golu, ki tako dobro brani«, saj je ostal v Ljubljani mnogo let.
Pogovarjali smo se pri Balonu, družbo pa nam je delala nekaj časa še ena Olimpijina vratarska legenda, Nihad Pejković.
Za začetek že kar standardno vprašanje: kje ste začeli svojo nogometno pot?
»Rojen sem v Negotinu. Nogometno pot sem začel v FK Radojevac. Verjetno tega ne veste: začel sem kot desno krilo. Tam sem torej igral 2 leti kot krilo in dobil kup ponudb klubov iz prve lige. Kot igralec! Najbolj vztrajen, ob Spartaku, je bil takratni prvoligaški klub iz Bora, ki mi je ponudil igranje na mestih ali v polju ali med vrati. Odločil sem se za branjenje in poslali so me v Hajdukovo nogometno šolo, natančneje v uk k tedaj slavnemu vratarju Beari, kjer sem se pol leta učil vratarske tehnike. In tako sem postal vratar. (smeh) Potem sem bil kako leto rezerva in končno prvi vratar FK Bor, kjer sem branil 5 let. Potem so prišle ponudbe večjih klubov prve lige in najboljše so bile tiste iz Partizana, Hajduka in Olimpije.«
In kako to, da ste se odločili priti v Ljubljano?
»O mojem prestopu v Olimpijo se je ‘odločil’ doktor Budjevac, (sredi sedemdesetih najbolj znani ortoped s področja takratne Jugoslavije, specialist za poškodbe sklepov, danes uživa podoben sloves doktor Peharec iz Hrvaške – op.) ki je bil takrat klubski zdravnik v Boru. Sam sem se namreč že skoraj o vsem dogovoril s Partizanom. Upošteval sem nasvet doktorja Budjevca, saj sem mu zelo zaupal. Imel je prijatelje v Ljubljani in tudi odločil se je bolj na podlagi tega, da bi me nekje prijateljsko sprejeli in da bi se dobro počutil, kot pa na podlagi česa drugega. In tako sem prišel in ostal v Ljubljani, zdaj bo že kakih 25 let.«
Koliko časa ste ostali in kam vas je vodila pot?
»Za Olimpijo sem v skoraj enajstih letih odigral kakih 550 tekem, računajoč tudi prijateljske. Potem sem odšel v Celovec in branil za tamkajšnji SAK še nadaljnja tri leta. V tujino bi odšel že prej, a je takrat veljalo pravilo, da igralec pred svojim dopolnjenim osemindjasetim letom starosti ne sme prestopiti v klub iz druge države. Aktivno kariero prvoligaškega igralca sem zaključil pri triintridesetih letih.«
Nepolnih enajst let je dolga doba. To so skoraj tri štiriletne pogodbe!
»Ne, ne. Takrat se je resda podpisovalo na štiri leta, toda v resnici so bile to dvoletne pogodbe z dodatkom podaljšanja še za dve leti, tako imenovane ‘2+2’ pogodbe. Mogoče je to bolje kot danes, ko podpisujejo igralci pogodbe za dobo trajanja en teden, tri mesece, pol leta in podobno. Prva pogodba bi morala vezati obe strani na štiri ali celo na pet let. Klubi bi bolj razmislili o kvaliteti tistega, ki ga pripeljejo in bi imeli dolgoročno korist, če bi takega igralca uveljavili, igralci pa bi bili bolj mirni, ker bi imeli neko perspektivo prihodnosti in bi se zares lahko popolnoma posvetili delu. Kakorkoli že, ljudje imamo drugačen odnos do okolja, kjer bomo preživeli več časa kot do tistega, kjer bomo preživeli manj časa.«
Kdo vas je navdušil za nogomet?
»Vsak dan smo negotinski otroci igrali nogomet! Ampak nisem se zanimal samo za nogomet, tudi odbojko sem igral. V drugi odbojkarski ligi, za klub Hajduk Veljko iz Negotina! Majhni Negotin je imel takrat prvoligaške predstavnike v odbojki in rokometu. Sicer pa sem navijač Crvene zvezde. Džajić in njegova generacija … Tako da bodo bržčas oni ‘krivci’ za moje navdušenje. (smeh)«
Se spomnite svojih trenerjev ali članov uprave?
»V Boru sta bila moja trenerja Žigante in Spasojević, v Olimpiji pa Luštica, Gugolj, Elsner in Varagić. Predsednik tedanje Olimpije je bil Egon Conradi. Dober je bil, imam ga v lepem spominu. Zanimal se je za naše delo. Prišel je do nas v slačilnice, nas nagovoril, nas bodril, okaral. Predvsem pa je storil vse, da smo imeli igralci dobre pogoje. Igrišča, plače, stanovanja … z vsem smo bili dobro preskrbljeni.«
Ste imeli vzornika?
»Ja, to je bil vratar splitskega Hajduka, Radomir Vukčević. Takrat, ko sem bil tam na šolanju, je bil on vratar prvega moštva Hajduka, bil pa je tudi vratar reprezentance Jugoslavije.«
Kdo so bili vaši najljubši soigralci v Olimpiji?
»Veliko jih je. A najljubši je bil vsekakor Vili Ameršek. Za mene je bil on najboljši nogometaš v Sloveniji. Pa Tone Rožič, Mihajlo Petrović, Jasmin Hajduk, Marko Elsner, Zdenko Iskra … vseh niti ne morem našteti. Na žalost pa ne vzdržujemo stikov. Redko se vidimo, na tekme Olimpije pa ne hodimo. Zadnji dve leti nisem bil na tekmi Olimpije, več spremljam avstrijski nogomet.«
Kako preživljate prosti čas? Imate hobi?
»Moj hobi je šah. Zelo rad ga igram, pa tudi dober sem. Prostega časa pa ni veliko. Še domov, v Negotin, grem poredko, mogoče enkrat na dve leti. Tu v Sloveniji imam vse: otroci so tu končali šole, se zaposlili, poročili, zdaj pa imam še vnuka.«
Treniral sem mnoge slovenske vratarje: Pejkovića, Grešaka, Karadžića, Plešnika, Lalića, Nemca … Vse do lani sem treniral tudi vratarje v mladi reprezentanci.
S čim se ukvarjate?
»Po aktivni karieri prvoligaškega nogometaša sem se lotil treniranja vratarjev, kar počenjam sedaj že kakih štirinajst let. Najprej v Olimpiji, kjer sem to delal skupaj pet let, pa še v Naklem, potem v celovškem SAK-u in v drugih avstrijskih klubih, tri leta v Riedu, pa v Lustenau … Bil sem angažiran tudi v nogometni šoli, ki jo organizira nogometna zveza Slovenije. Treniral sem mnoge slovenske vratarje: Pejkovića, Grešaka, Karadžića, Plešnika, Lalića, Nemca … Vse do lani sem treniral tudi vratarje v mladi reprezentanci.«
Ste si uspeli pridobiti izobrazbo?
»Ne. V Boru sem po nogometni profesionalizaciji hitro opustil srednjo šolo, po koncu pa so mi, spet hitro, ponudili trenersko službo, brez posebnih zahtev po formalni izobrazbi. Očitno je petnajst let branjenja v prvoligaški konkurenci že bila nekakšna ‘diploma’. (smeh) Vseeno sem opravil šolanje za nogometnega trenerja.«
V čem se delo v Ljubljani razlikuje od dela v drugih okoljih?
»V tujini so pogoji neprimerno boljši. Recimo, v SAK-u imamo boljša glavni in pomožni teren, imamo savno in bazen, slačilnice so boljše … imamo pomožne gole, ki jih v Olimpiji ni. V Lustenau imajo pet urejenih pomožnih terenov! Financiranje je boljše – kar potrebuješ, to dobiš. Trener pride in opravi trening, nič mu ne manjka. Tako bi moralo biti tudi v Olimpiji.«
Nemogoče! V Olimpiji se vsaj v zadnjih desetih letih ni spremenilo nič! Je sploh kaj razlike med letom 1985 (ko ste nehali z igranjem v Ljubljani) in letom 2001?
»V zadnjih petnajstih, dvajsetih letih se res ni spremenilo veliko. Premalo se vlaga v nogomet. Pogoji za delo so preslabi. V tujini napredujejo – vsako leto boljši tereni, boljši štadioni in tudi kvaliteta igralcev je vedno večja.«
Pa bi se dalo še kaj popraviti?
»Seveda. Z vlaganji. V štadion, terene, stroko. Več ljudi bi prišlo na tekme, še treninge se potem opazuje z večjim zanimanjem. Večje zanimanje – več sponzorjev. Olimpija bi morala biti močan klub, bogat, najboljši v širši regiji. Ljubljana ima pogoje za to. A najprej je potreben dober štadion. Potem pravi ljudje v upravi. In še marsikaj. A najprej štadion!«
Za sestavo dobre ekipe potrebuješ tri do štiri leta, mi pa menjamo igralce vsake pol leta. Vsako prvenstvo štartamo z docela spremenjeno ekipo! Jasno, da tako ne moreš enakovredno tekmovati. S komerkoli!
Napovejte kaj bo v prvenstvu in evropskem pokalu.
»Hm, čeprav ne spremljam pozorno prvenstva – naj bo. Kakor smo začeli prvenstvo, bomo na koncu tretji ali četrti. Glede evropske konkurence sem že vnaprej pesimist. Zunaj so klubi bolje organizirani, imajo boljše igralce in se jih trudijo obdržati. Olimpija dobi enega dobrega igralca in ga takoj proda. To pravim zaradi tega, ker za sestavo dobre ekipe potrebuješ tri do štiri leta, mi pa menjamo igralce vsake pol leta. Vsako prvenstvo štartamo z docela spremenjeno ekipo! Jasno, da tako ne moreš enakovredno tekmovati. S komerkoli! Recimo, slovenska reprezentanca igra skupaj 7 do 8 let in rezultati so dobri, ampak do njih je prišlo šele zadnji 2 leti! Zato pravim, da sem pesimist. Dokler traja igra, pa priložnosti so. Enega danskega nasprotnika smo enkrat že izločili, torej čisto brez možnosti tudi nismo. Če bodo fantje dobro odigrali … «
Načrtujete obisk svetovnega prvenstva?
»Reprezentanca ima sicer veliko možnosti za odhod, toda zame sta Japonska in Koreja že predaleč. (smeh)«
Pogovarjal se je Boris Škraban
