Prvič objavljeno v časopisu Dogovori, 1981
Ko s Šuštarskega mosta zavijete na Stari trg proti Gornjemu trgu, je na desni strani drogerija. V njej dela Avgust Repotočnik. Letos mu bo 66 let, vendar pa mu bi po njegovi življenjskosti in iskrivosti brez večjih težav pripisali vsaj dvajset let manj. Sicer pa ga večina someščanov bolj kot Avgusta pozna kot Pupota.
Od kod ta vaš psevdonim?
»Tako me je klicala nona, kajti moja mati je bila doma iz Pevme pri Gorici. V prvi svetovni vojni je bila vas bombardirana in vsa družina je pribežala v Ljubljano. Najmlajšega vnuka je nona prekrstila v Pupota in tako je potem ostalo še do danes.«
In to njegovo ime mi je delalo nemalokdaj težave. Ničkolikokrat sem prelistaval porumenele časopisne zapisnike nogometnih tekem, kjer sem v moštvu Enotnosti in kasnejšega Odreda naletel na ime Pupo.
Danes, ko je travnata preproga nogometnih igrišč že daleč za Avgustom Repotočnikom in je v njegovem spominu le še obilica lepih dogodkov in prigod, se Pupo malce otožno vrača v čase svoje športne aktivnosti. Zaljubljenost v nogomet ni splahnela, a postala je čistejša. Športu se je zapisal kot šestletni fantič. Začel je telovaditi pri Sokolu, kaj kmalu pa ga je zmamila žoga. Tedaj pri nas še ni bilo košarke, tudi rokomet je bil še v debelih povojih. Še najbolj je bila razvita odbojka, toda za fantine s Poljanske ulice je bil bolj privlačen nogomet. Tam se je pričela njegova nogometna pot.
»Začel sem pri Marsu, društvu s Poljanske ulice. Star sem bil 15 let. Dve leti kasneje sem ‘prestopil’ k Primorju in se kar naenkrat znašel v prvem moštvu. Tako je bilo do vojne.«
Avgust je ostal Pupo tudi za športne poročevalce s tekem. Mnogi ljubitelji nogometa za njegovo pravo ime in priimek sploh niso vedeli …
»Tedaj smo igrali drugače! Tehniko igranja smo imeli izdelano že pri 17 letih, trenerji so imeli mnogo manj dela kot danes, ko za triindvajsetletnega igralca pravimo, da je mlad, nadarjen.«
Pred vojno je občudoval igro Joza in Franeta Matošića iz Hajduka, po osvoboditvi Mitića, Čajkovskega, Lazarja, Beare. Proti vsem tem »imenom« iz slavne preteklosti jugoslovanskega nogometa je Pupo tudi igral. Nekajkrat je bil na robu državne reprezentance, toda dresa z državnim grbom ni nikoli oblekel …
»Igrati sem prenehal leta 1952, ko mi je bilo 33 let. Toda od stadiona se nisem mogel kar tako posloviti. Še 10 let sem bil v odboru Odreda. Po odhodu enega najboljših trenerjev v Ljubljani Bročića v Italijo, sem moral eno sezono prevzeti celo mesto trenerja pri Odredu.«
Mimo igranja nogometa se je izučil za drogerista, se oženil. Danes je štirikratni »nono« štirih vnučk. Tri od njih, Barbara, Tadeja in Tamara gredo po dedovih stopinjah. Hodijo k telovadbi, smučajo …
»Tudi sam sem mimo nogometa in telovadbe zelo rad smučal. Toda nekoč je bila to le turna smuka. Danes pa še vedno rad hodim v hribe, seveda le na tiste do 1500 metrov, ki so manj obljudeni, pa zato nič manj lepi.«
Družina, nogomet, poklic …
»Vse se zmore, le volje mora biti dosti. Veliko je bilo odrekanja.«
Zavedam se, da so minili časi, ko je bila limona na tekmi edini ‘doping’, vendar pa se poslanstvo športa ne more spremeniti!
Veliko je spominov, bežnih utrinkov iz bogate nogometne bere Repotočnika. Na današnji profesionalizem v nogometu gleda malce postrani.
»Preveč je vse skomercializirano! Ko fantje nehajo igrati, sploh nimajo poklicev!«
Danes, ko je v šport vmešala svoje prste znanost, je le-ta skorajda izgubil svoj smisel. Preveč je teatralnosti, mladina pa je vse prevečkrat le nemi opazovalec športnih dogodkov.
»Življenje danes je lažje,« pravi Repotočnik in dostavlja: »Prav je tako! Le ceniti bi bilo potrebno bolj vse to! Zavedam se, da so minili časi, ko je bila limona na tekmi edini ‘doping’, vendar pa se poslanstvo športa ne more spremeniti!«
Pupo se danes počasi pripravlja na odhod iz službe. Kako bo v pokoju? Ves čas je v gibanju, njegov prav mladeniški stas ga izdaja, da je še danes sila aktiven. Na stadion pa zaide bolj poredko.
»Na leto si ogledam morda dve tekmi. Nadvse rad pa gledam nogomet po televiziji.«
Pravi, da počitka tudi na dopustu ne pozna.
»Neprestano je potrebno spremljati strokovno literaturo, novitete. No, svojevrstna zabava so tudi vnukinje in seveda prodajalna.«
Nogomet, družina, poklic. Vse to ga je neprestano gnalo h gibanju in kar ne moremo mu verjeti, ko pravi, da se pripravlja na pokoj, saj takoj pristavi, da je še veliko stvari, ki jih mora še postoriti.«
I.L.
