Luka Marinšek
Evropska gostovanja so po mojem mnenju vrhunec za vsakega navijača, ki redno hodi na tekme svojega kluba. V zadnjih dveh letih so nam naši ljubljenci priigrali kar nekaj priložnosti, da lahko privrženci Olimpije odpotujemo tudi v kakšno bolj nogometno razvito državo in tam zastopamo svoje zeleno-bele barve. Ker sem trenutno študent in v življenju nimam nobene resne odgovornosti, sem se v lanski sezoni lahko udeležil vseh treh gostovanj v skupinskem delu konferenčne lige.
Pred začetkom te sezone o kakšnih resnih evropskih podvigih nisem razmišljal. Za razliko od lanskega leta si letos nismo smeli privoščiti spodrsljaja. Vendar sem po domači tekmi z moldavskim Sheriffom začel verjeti, da je evropska jesen zopet dosegljiva. Za zadnjo oviro nam je žreb določil Rijeko, najmočnejšo ekipo, ki bi jo kot nosilci lahko dobili. Smo pa navijači dobili tekmeca, ki je oddaljen le dobro uro vožnje iz Ljubljane. Zopet se je obetalo lepo in številčno gostovanje.
Kot vsak pravi zeleni mazohist si poskušam svoj poletni dopust prilagoditi glede na tekme Olimpije. Letos mi to ni uspelo, saj sem zaradi dveh tednov počitka na Pagu, zamudil domači tekmi proti Rijeki in Celju ter gostovanje v Mariboru. Prav zato sem si še toliko bolj želel udeležiti gostovanja na Rujevici. V torek, dva dneva pred tekmo sem videl objavo Dragonsov, da je ostalo še nekaj vstopnic. V tistem trenutku sem se odločil, da te priložnosti ne bom zamudil. Uspel sem prepričati še dva sotrpina, da se mi pridružita pri temu podvigu.
Izpred apartmaja v Novalji smo se nekaj čez drugo uro odpravili na triurno pot proti Reki. Ob treh popoldne smo se vkrcali na trajekt, ki nas je pripeljal do Prizne. Nato sta nas čakali še dobri dve uri vožnje po hrvaški obali. Olimpija je na družabnih omrežjih objavila lokacijo parkirišča za vse gostujoče navijače. Ker pa smo bili edini, ki se na stadion nismo pripeljali kot del konvoja, so nas na vhodu pričakali začudeni obrazi policistov in stavek: » I, šta bi vi sad?«.
Po petnajstih minutah razlaganja in nekaj telefonskih klicih s strani hrvaške policije, so nas vendarle odpeljali na gostujoči sektor, kjer je bilo organizirano parkirišče za vse navijače Olimpije. Tam smo se pridružili vsem, ki so na Hrvaško prišli z »zelenim« vlakom. Po res podrobnem varnostnem pregledu smo se odpravili do nečloveške kletke, ki ji Rečani rečejo gostujoča tribuna. Kakih 40 minut pred začetkom tekme se je na tekmo pripeljal še konvoj, ki je štel okoli 30 avtomobilov.
Prvi polčas je bil eden slabših, ki smo jim bili priča v letošnji sezoni. Rečani so izvajali dober presing, ki nam je onemogočal gradnjo nekih resnih napadov. V 33. minuti pa so po lepi individualni potezi Ivanovića tudi zasluženo povedli. Ob koncu prvega dela igre je imel Florucz izjemno priložnost za izenačenje, vendar je na žalost ni izkoristil in na odmor smo odšli z minimalnim zaostankom.
V drugem polčasu pa je bila zgodba popolnoma drugačna. Olimpija je igrala z odnosom, ki ga kaže že vso sezono. V 76. minuti smo po enajstmetrovki Pedra Lucasa izenačili. Durdov je nekaj minut zatem sicer zadel za 1:2, vendar je bil na žalost malce prehiter in gol je bil razveljavljen. Na koncu smo bili z remijem popolnoma zadovoljni.
Kot je praksa na vseh večjih gostovanjih, smo morali po koncu tekme dobro uro čakati na tribuni. Okoli enajstih zvečer smo se v konvoju odpravili do izhoda. Tam so vsi razen mene zavili desno proti Zagrebu, mi trije pa smo se odpravili nazaj proti Pagu. Ker zadnji trajekt iz Prizne odrine ob 23.20, se je naša pot podaljšala še za dobro uro, saj smo morali prečkati paški most. Po slabih štirih urah vožnje, osemnajstih evrih cestnine in dveh kavah, smo bili nazaj pred apartmajem v Novalji.
Tisti pametnejši so raje ostali na Pagu in šli v kakšen klub, mi mazohisti pa smo pač takšni kakršni smo.
