Prvič objavljeno na nkolimpija.com oktobra 2003

Drago Dolenc

Ste se že kdaj vprašali, kako bi se končala košarkarska tekma dveh enakovrednih ekip, če bi se pri eni od obeh odločili, da bodo celo tekmo igrali samo s po štirimi igralci? Četvorka bi se seveda trudila po svojih najboljših močeh, fantje bi nedvomno prišli tudi večkrat čez sredino, zadeli morda tudi kakšno trojko, podelili kakšno banano, zabili žogo v koš a 40 minut bi izgledali kot skupinica Don Kihotov, ki se borijo z mlini na veter. Upam si trditi, da bi ekipa s štirimi igralci, pa čeprav izmučena do nezavesti, častno, pa vendar – izgubila! Ampak za poraz ne krivite fantov! Krivite tiste, ki so jim veleli, da morajo na parket samo po štirje naenkrat!

In kaj ima to zveze s slovenskim nogometom in še posebej z nogometno Olimpijo? O ima, ima! Če smo lahko še kakšnih 20 let nazaj gledali na zelenih planjavah nogometne virtuoze, kako so zavoljo svoje tehnične superiornosti nad nasprotnikom praktično sami dobivali tekme, pa tega za današnji čas ne moremo več trditi. Naj me koklja brcne, ampak zares si ne morem priklicati v spomin tekem, ko bi se posamezniki sami in brez pomoči kolektiva sprehajal skozi nasprotno obrambo in zabili, ko bi se jim zahotelo ali pa držali celotno nasprotno napadalno linijo sami. Pa pri tem še zdaleč nimam v mislih samo slovenskega prostora! V svetu ni čisto nič drugače.

Kolektiv je tudi v slovenskem nogometu zadnjih let daleč najpomembnejši faktor, na katerem je potrebno graditi, če se želi priti do uspeha. Zgolj nakupi na papirju kvalitetnejših igralcev od doma vzgojene vojske še zdaleč ne pomenijo tudi kvalitetne ekipe. Če so vezi med igralci, stroko in upravo samo en veliki blef in ni praktično nobenega skupnega imenovalca (razen denarja), na katerem bi gradili uspešen rezultat, potem se od takšne ekipe ne more pričakovati veliko. Če se garanje na treningih in ustvarjanje rezultatov nadomešča z razmetavanjem denarja za nakup zmagovalne robe, potem se takšnemu nogometnemu kolektivu ne obeta nič dobrega. Izkušnje zadnjih let že kažejo na to.

Ste že opazili, da jim vedno nekdo manjka? In da bi se do naslova prvaka pravzaprav kar sprehodili, če bi imeli še tega in še onega igralca.

Kolektiv sam po sebi seveda prav tako ne pomeni še nič, če ni tudi ustrezno voden. Prav smešni se mi zdijo prvoligaški trenerji, ki se v svoji nemoči (neznanju?) izgovarjajo na pomanjkanje kvalitetnih igralcev. Ste že opazili, da jim vedno nekdo manjka? In da bi se do naslova prvaka pravzaprav kar sprehodili, če bi imeli še tega in še onega igralca. Kot da bi imele vse ostale ekipe v Sloveniji na igralnih mestih samo tiste, ki so si jih že od nekdaj želeli!

Delo trenerjev je več kot tri četrtine časa za normalne smrtnike nezanimivo. Trenutek resnice pa nastopi takrat, ko se odigra tekma in ko se pravzaprav šele vidi, kako se je delalo na treningih. In za razliko od nekaterih, ki se imajo v Sloveniji za nogometno najbolj pametne, lahko sam iz tekem, ki si jih ogledam v živo na slovenskih igriščih, ugotavljam, da ekipe igrajo tudi v taktičnem pogledu vedno bolje. Vedno bolj zrelo. Nova mlada slovenska nogometna imena pa več kot očitno opozarjajo na to, da trenerji slovenskih prvoligašev delajo s fanti, s katerimi lahko delajo tudi v smislu ekipne taktike, saj to niso več igralci, ki bi nogometno neizobraženi zaključili igranje v mladinskih pogonih.

Olimpija-Primorje, 2003

Nedavna tekma med Domžalami in Koprom v puščavskih razmerah druge avgustovske srede je pomenila pravo uro in pol trajajočo učno uro iz modernega nogometa, ki so jo kanarčki demonstrirali tako domačim igralcem kot tudi njihovim pristašem. Z obilo mladih igralcev na čelu z devetnajstletnim Markom Božičem, če omenim le najbolj izstopajočega. Pri 0:0 potrpežljiva graditev napadov in čakanje na ugodno priložnost za nenadni vbod, po vodstvu pa popolna kontrola nad potekom srečanja brez kakršnegakoli brezglavega hazardiranja. Ko so se Domžalčani ob rezultatskem zaostanku dokončno odprli, so jim Koprčani velikodušno prepustili pobudo, jim že po nekaj sekundah prepuščali žogo in želeli predvsem ostati v zgoščeni formaciji, ki je domači ne bi mogli prebiti. In sledili so hitri protinapadi, ki bi se kaj lahko končali še s kakšnim golom več v domžalski mreži. Zelo profesionalno in prav nič drugače od taktičnih rešitev, ki jih je moč videti tudi v nogometno najbolj razvitih državah. Po vodstvu gre tudi Juventus proti Udineseju na svojo polovico in zapre štacuno. Ne verjamete? Ajd’ v avto pa na stadion Friuli v Vidmu!

In kako pokomentira dogajanje v Domžalah naša nacionalna TV v drugih večernih poročilih? “Koprčani pa so še kar naprej napadali in plod takšne igre je bil še njihov tretji zadetek.” Ampak takšna popolna nogometna nerazgledanost nekaterih športnih novinarjev pri nas, ki znajo bolj ko ne zgolj pogledati končni rezultat in na tej osnovi govoriti o dobrih in zanič ekipah, je že druga zgodba.

Hec modernega nogometa ni v tem, da ga iz takšne situacije zaradi številčne prednosti ne bi zabili, ampak v tem, da v takšno situacijo sploh prideš.

Ekipe, ki jih lahko spremljamo v 1. slovenski nogometni ligi, igrajo iz leta v leto bolj odgovorno, tehnično in taktično bolj dovršeno in z, za malo Slovenijo, zavidljivim številom kvalitetnih nogometašev, ki znajo izrabiti vsako ponujeno priložnost. Le redkokatera ekipa ga ne zna zabiti iz protinapada, recimo treh proti dvema. Ampak hec modernega nogometa ni v tem, da ga iz takšne situacije zaradi številčne prednosti ne bi zabili, ampak v tem, da v takšno situacijo sploh prideš. Če igraš v smislu košarkarske četverice iz uvoda samo z osmimi igralci, medtem ko ostala dva čakata nekje na sredini igrišča na to, da bosta navozila vse naokoli in zmagala, potem pač ne moreš pričakovati, da boš katerikoli ekipi v Sloveniji nudil vsaj minimalni odpor.

Letošnje tekme slovenskih ekip v mednarodnih tekmovanjih so marsikomu dokončno odprle oči. Maribor in Koper sta žal izpadla, vendar pa s svojimi igrami nista razočarala nikogar. Celjani so razbili v prafaktorje naduteže, ki so pred tekmo izjavljali, da so si za nasprotnike želeli prav Celjane in so bili pri žrebu prav po božje uslišani, Olimpija pa se ni pustila speljati na limanice Ircem, ki so odigrali skozi celotno srečanje z izjemno težko prehodno formacijo, s katero naj bi se Olimpija brez uspeha mučila kakšna dva tedna skupaj, sami pa bi ga zabili iz kontre. Komentator radia Slovenija je pri tem opazil, da je igrala Olimpija premalo po bokih, a očitno spregledal, da so Irci boke s postavitvijo 4-5-1 praktično zazidali. Pa smo spet pri novinarjih, ki ustvarjajo javno mnenje …

Olimpija-Shelbourne, jesen 2003

Slovenske ekipe so vsakomur, če je le hotel videti, demonstrirale, da na igrišču še zdaleč niso neka tretje- ali pa celo četrto-razredna evropska moštva, ki bi naivno nasedla na nasprotnikove taktične pasti. In če bi si recimo Real Madrid proti Olimpiji, ki je itak za nekaj kvalitetnih razredov (prosto po dr. Elsnerju) slabša od njega ali pa proti katerikoli slovenski ekipi drznil igrati namesto z enajstimi samo z devetimi igralci, bi se zgodila katastrofa, ki je v Madridu ne bi nikoli preboleli! Ne verjamete? Ne vi ne jaz tega ne bomo nikoli izvedeli …

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.