Boris Škraban
Prvič objavljeno na nkolimpija.com 8. oktobra 2008
Preverljivi podatki potrjujejo, da je razlika. Moštva na domačem terenu praviloma osvojijo 50% točk in več, dočim na gostujočem osvajajo znatno manj. Razlogi za to se, uganili ste, skrivajo predvsem v psihologiji. Nekaj malega naj bi se skrivali tudi na fizičnem planu, a praviloma so to bolj izgovori kot kaj drugega. Namreč, domačemu moštvu je prihranjen stres in napori potovanja in prilagoditve na spremenjene razmere, kar sicer načeloma drži, vendar to velja za dolga potovanja in daljšo, večtedensko ali večmesečno odsotnost od doma.
Četudi se izjemoma katera tekma lahko odigra na “nevtralnem” terenu, je eno moštvo vedno “bolj domače” kot drugo. Za to največ poskrbijo gledalci, ki so pomemben del zmage vsakega moštva, saj različno delujejo na domače in gostujoče igralce, a le redko negativno na domače. Že sama prisotnost gledalcev pozitivno deluje na igralce. Sploh če gledalci še jasno izrazijo svojo pripadnost in željo po zmagi z glasnim navijanjem, komentarji, vzklikanjem in vzpodbudo. Igralcem to da motivacijo, samozavest in jih sili, da se pokažejo v najlepši lući.
A pomembno je, da igralci med samo tekmo razmišljajo o igri in kako se najbolje vključiti vanjo, in precej manj, kako bodo videti v očeh gledalcev, trenerjev, sodnikov in drugih opazovalcev. Igralci naj (se) preprosto (le) igrajo, kajne. Pri gledalcih niti ni pomembno, da jih je veliko: polna tribuna z manjšim številom glasnih gledalcev ima večji vpliv na igralce kot polprazna z večjim številom tišjih gledalcev. Obratno prazne in polprazne tribune igralcem “sporočajo”, da tekma ni nikomur pomembna in tak je potem tudi njihov vložek.
Poznavanje igrišča je sicer na prvi pogled nemogoč argument, ki naj pripomore k uspešnosti domače zasedbe, vendar primer Milenka Aćimovića dokazuje prav to trditev. Namreč, po golu romunski reprezentanci v kvalifikacijah za SP 2002, je Milenko povedal, da nasprotnih vrat niti ni videl, a je zaradi tega, ker je tako dobro poznal bežigrajski štadion, saj je na njem dolga leta preživljal cele dneve, intuitivno, na podlagi obrobnih podrobnosti, natanko vedel, kje je nasprotni gol.
Eden od razlogov za razliko med domačim in gostujočim terenom, naj bi bilo tudi drugačno obravnavanje sodnikov oziroma delanje razlike med domačo in gostujočo ekipo. Čeravno se niso pravila prav med pisanjem te kolumne kaj bistveno spremenila (sodniki pa postali strašansko pristranski), veljajo enaka pravila za obe moštvi, tako da ta argument odpade (znanstvenih raziskav o pristranskosti sodnikov ni, razen če za take ne štejemo komentarje v medijih. Napake so sestavni del športa in če ima igralec “pravico” napak sprejeti ali oddati žogo, slabo streljati, se pustiti ujeti v ofsajdu, ima sodnik najbrž tudi pravico do napake).
Vendar … sami vidimo, da to ne drži vedno. Torej, da bistvene razlike med domačin in tujim terenom ni oziroma je ne bi smelo biti. Odgovor, zakaj je temu tako, se skriva spet v gledalcih. Spremembo, in to seveda psihološko, prispevajo gledalci in njihova glasnost. Prav gledalci so tisti, ki prispevajo drugačno dojemanje igralcev, trenerjev in sodnikov. Gledalci tekmi dajejo pomembnost in niso zgolj “sovražni” ali “prijateljski” – na to morajo trenerji navajati igralce že od mladih nog. Energija gledalcev se prenaša na igralce, igralci vračajo to energije z večjo vnemo gledalcem in spet naokrog … in ta cikel je podoben rotirajoči se spirali, zaviti navzgor, do neba. Do konca in naprej. Glasna, deloma kar agresivna publika lahko vpliva tudi na sodnike, vendar le na tiste najbolj neizkušene.
Žal so bržkone trenerji še vedno tisti, ki delajo največjo razliko med domačim in tujim terenom, saj v pripravi na tekmo in pričakovanji izražajo stališče, da je uspeh že neodločen rezultat na gostovanju in temu ustrezno pripravijo (bolj obrambno) taktiko. Vendar pa so te zadnje zadeve že povezane z zgodovino in navadami na teh prostorih, po pravilu pa je ravno navade najtežje spreminjati.
