Prvič objavljeno na nkolimpija.com 2. oktobra 2005

Pogovarjal se je Tine Zupan

Mnogi nogometni kibici so mladega Marka na stadionu za Bežigradom pričakali z nemalo skepse, češ da si je mesto v takrat močnem moštvu Olimpije prislužil zgolj zaradi očetovega vpliva, vpliva tedanjega trenerja. Oče Branko je imel za tedanji čas nekaj res neortodoksnih, raje bomo rekli »nebalkanskih« trenerskih prijemov, toda pravilne strokovne ocenitve kvalitete mu tudi največji kritiki niso mogli odrekati, sin Marko pa je znova dokazal trditev, da se je vedno najbolje zanesti na lastne oči in lastno pamet kot pa na »znanje« kavarniških »strokovnjakov«. Marko je brez debate eden najboljših igralcev v zgodovini Olimpije.

Polno afirmacijo je dosegel šele po odhodu iz matičnega okolja, najprej v Beogradu, prestolnici tedanje skupne države, nato pa še v Nici na francoski rivieri. Kot igralec ni navduševal z močjo, skočnostjo ali ostrino. Navduševal je tistim, kar nogometni zaljubljenci in zaljubljenke močno pogrešamo sedaj in od nekdaj: z igralsko inteligenco in igralsko prefinjenostjo. Kamorkoli so ga že trenerji postavili, povsod je odigral kot da tam od nekdaj igra. Že med igralsko kariero se je šušljalo, da bo ostal v Franciji in se bo ukvarjal s hotelirstvom, vendar se je dokončno vrnil v Slovenijo, v Ljubljano, skupaj z družino, ki znova prispeva nove člane domačemu nogometu – tudi oba sinova igrata nogomet, sam pa se je lotil dela v drugem klubu kot Olimpiji, in sicer pri šišenski Ljubljani.

Marko, kratek življenjepis …

Nogomet sem začel igrati davnega 1969 in sicer v Innsbrucku v Avstriji, kjer je bil moj oče takrat trener Wackerja. Takrat sem začel igrati v organiziranem klubu, prej pa sem igral že na ulici, kjer smo živeli. Dve leti sem igral pri pionirčkih v Innsbrucku, potem pa smo se vrnili v Ljubljano in sem začel trenirati na Slovanu, kjer sem bil pri mladih kategorijah do leta 1978, nakar sem začel pri šestnajstih igrati tudi za člansko ekipo, ki je takrat igrala v slovenski ligi. Nekje marca 1978 sem začel igrati tudi za člane Olimpije in tako sem ostal do 1983, spomladi sem se preselil v Beograd k Crveni Zvezdi, kjer sem ostal do 1987 in potem odšel v Francijo v Nico, kjer sem ostal tri leta, nato še leto in pol na Dunaju pri Admiri. Potem sem se vrnil v Nico, odigral še dve sezoni in zaključil kariero pri 33 letih.

Marko in Branko Elsner: sin in oče

Reprezentančna kariera?

Na Slovanu se je takrat zelo dobro delalo z mladimi in sem imel takrat dobre trenerje in s(m)o bili igralci Slovana v različnih reprezentancah, ali slovenski ali pa tudi jugoslovanski. Že leta 1974 sem bil prisoten v pionirskih reprezentancah in tako se je to nadaljevalo in sem preko mlade jugoslovanske in tudi olimpijske reprezentance prišel do A selekcije, za katero sem zbral 14 nastopov.

Lahko poimensko naštejete kakšnega trenerja?

Višnjevac, Gugolj, tudi moj oče, potem v Zvezdi Gojko Zec, Velibor Vasović. Tudi Šekularac, takrat je bil pomočnik trenerja. V Nici me je potem najprej treniral Bjeković, potem Francoz Alonso, ki je potem v Španiji naredil lepo kariero, tudi Carlos Bianchi, ki je danes pomembno trenersko ime. Pri Admiri sem igral pod nekdanjim avstrijskim reprezentantom Paritsem, potem je prišel še Nemec Sigmund »Sigi« Held. V reprezentancah me je vodil tudi Osim, pa Toplak, ki je bil selektor olimpijske in mlade izbrane vrste, pa Veselinović v A reprezentanci.

Kdo je bil boter vašega prestopa v Olimpijo?

Šlo je za normalni razvoj mladega fanta. Igral sem za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, s katero sem nastopil na številnih turnirjih, med drugim smo bili leta 1977 tudi vice-prvaki Evrope, takrat sem igral napadalca in sem bil prvi strelec EP. In tako je bila normalna pot prestop v Olimpijo. Že prej so me iz Olimpije nekajkrat povabili na različne turnirje po Evropi. »Boter« je bil torej nek normalen razvoj.

Takrat so vse poti v Sloveniji vodile v Olimpijo.

Olimpija je bila pojem nogometa v Sloveniji. Šlo je za edini klub, ki je igral prvo državno ligo in bilo je normalno, da so se stvari odvijale hitreje in kvalitetnejše kot v drugih slovenskih klubih. Politika in gospodarstvo sta stala za klubom, verjetno je šlo tudi za direktive. V nekem trenutku je prišlo do razcepa in se je premalo pozornosti posvečalo domačim fantom, kar se je potem kasneje poznalo. V moji generaciji je bilo okostje ekipe iz domače sredine in smo takrat dokazali, da zaslužimo vso pozornost, saj smo naredili pomemben rezultat zadnje leto pred mojim odhodom v Beograd. Okostje z Vilijem Amerškom, Rožičem, Voljčem … Vujnovićem, Domadenikom, Iskro, Terčičem itn. Takrat smo dokazali, da se z mladimi dobro dela in da smo zmožni doseči dobre rezultate.

Kako je bilo z denarjem?

No, denar je bil vedno problematičen. Na koncu koncev so bile velikokrat zamude, vendar več ali manj so se stvari v doglednem času rešile. Takrat je bilo lažje delati kot danes, saj sta – kot sem že dejal – politika in gospodarstvo stala za tem in se je dalo dihati in normalno delovati.

Tudi odziv ljudi je bil povsem nekaj drugega.

Vsekakor. Jugoslovanska liga je bila zelo zanimiva, saj so v Ljubljano prišli vsi veliki klubi. V Ljubljani je bilo tudi veliko ljudi iz teh krajev in se je stadion dostojno napolnil. In zato je bilo vse skupaj še toliko bolj zanimivo kot danes.

Vukašin Višnjevac meri Elsnerjev utrip na pripravah v Podvinu leta 1981

Kako ste po odhodu iz Olimpije spremljali dogodke za Bežigradom?

Po mojem odhodu je Olimpija še eno leto igrala v prvi ligi in sem tudi z Zvezdo prišel za Bežigrad, kjer smo zmagali in takrat postali prvaki, Olimpija pa je s to tekmo na žalost izpadla. Mislim, da je bila to normalno posledica nezainteresiranosti, ki se je že začela pojavljati, ko sem odhajal iz Ljubljane. Takrat se je porušila neka velika zgodba, saj je sočasno z mano odšlo še približno pet igralcev. Videlo se je namreč, da je Olimpija organizacijsko in finančno začela precej škripati in posledica je bil izpad v naslednji sezoni in Olimpija se kar nekaj časa ni pobrala. Tako da … spremljal sem že, čim pa gre za nižje lige, je vse skupaj manj interesantno in tudi informacije težje prihajajo.

Ali vam je v razvoju kdaj škodil priimek?

Mislim, da ne. Kar se Slovenije tiče, smo znana nogometna družina, oče je dolgo časa v nogometu, prvo kot igralec, potem kot trener in kasneje kot inštruktor. Tudi moj brat dela že dolga leta v tehničnih službah na NZS in ta tradicija se nadaljuje. Sam imam dva sinova, ki oba igrata, eden v Domžalah, drugi pa je na poti v tujino. Če se vrneva na vprašanje, konkretnih primerov nimam, da bi mi priimek škodoval, je pa res mogoče, da ko je bil moj oče trener na Olimpiji, se je govorilo marsikaj, vendar sem bil jaz tako mlad, da sem določene stvari preslišal. Bil pa sem tudi tako kvaliteten, da sem s tem začetna negativna razmišljanja preprečil in sem dokazal, da mi je mesto v prvi ekipi.

V dresu jugoslovanske reprezentance

Igrati za reprezentanco Juge je bilo za Slovenca posebno težko. Brane Oblak recimo vseskozi poudarja, da je šlo pri sestavi za nacionalni ključ.

Ponavljam, pri moji karieri je bilo vse posledica razvoja. Ko sem igral še za Olimpijo, sem bil v mladi reprezentanci, odskočna deska za igranje v A reprezentanci pa je bilo gotovo tudi moje igranje za Crveno Zvezdo. Posledično gledano je bilo logično, da je prihajalo iz tega kluba 5, 6 reprezentantov, saj smo bili tudi dvakrat prvaki. Politično gledano jaz ne razmišljam o tem. Ne bom rekel, da ni na tem nič, vendar glede na moje izkušnje imam drugačno mišljenje.

V vašem zadnjem letu in pol v Olimpiji je bil vaš soigralec tudi Srečko Katanec. Kako se spominjate njega, glede na to, da so bili vsi jugoslovanski igralci takrat presenečeni nad tem, koliko preteče.

Njegovi največji kvaliteti sta bili že od nekdaj pridnost in delavnost. Če danes razmišljam o njem, smo bili vsi njegovi soigralci zadovoljni, da je bil v naši ekipi. On je enostavno na tekmi toliko delal, pobral toliko žog. Imel je neko prednost pred vsemi drugimi, saj je bila ta njegova kvaliteta deset let pred časom. Vsi smo vedeli, da bo svoje delo opravil stoodstotno in je prek svoje delavnosti tudi vsem dokazal, da je ta kvaliteta, ki jo je on imel vedno bolj pomembna v nogometu in je preko tega tudi naredil krasno kariero. On si je vse to prigaral in zaslužil.

Pripravljen sem bil podaljšati pogodbo za eno leto, samo da bi prišel do te stanovanjske pravice, ki mi je po izteku pogodbe pripadala. Na žalost se to ni dalo ali hotelo rešiti. Bil sem zanimiv za Dinamo in nekatere druge klube, med drugim tudi za Zvezdo.

Spomini na prestop iz Olimpije v Zvezdo?

Takrat se mi je pogodba z Olimpijo iztekla. Po tej pogodbi bi moral dobiti stanovanjsko pravico, na žalost mi Olimpija tega ni bila sposobna izpolniti. Pripravljen sem bil podaljšati pogodbo za eno leto, samo da bi prišel do te stanovanjske pravice, ki mi je po izteku pogodbe pripadala. Na žalost se to ni dalo ali hotelo rešiti. Bil sem zanimiv za Dinamo in nekatere druge klube, med drugim tudi za Zvezdo. Ocenil sem, da je ta opcija zame športno in tudi pogodbeno najboljša in sem se za njo odločil. Olimpija tako ni dobila odškodnine. Glede drugih transferjev pa so bile seveda prisotne odškodnine. Danes se recimo bolj iščejo prosti igralci, takrat tega še ni bilo toliko. Takrat so se vsote za transferje obračale tudi, če so bile pogodbe na koncu.

Bilo je še več zanimivih igralcev s katerimi ste igrali. V prvi sezoni v Zvezdi so bili vaši soigralci Ivković, Mrkela in Đurovski.

Sezono preden sem šel v Beograd, je Zvezda končala na petem mestu in so se odločili, da pripeljejo nekaj novih igralcev in tako sem prišel jaz, pa Mrkela, vratar Ivković, Banković iz Radničkega … Tako smo takoj startali na naslov prvaka in to nam je uspelo že prvo sezono.

V dresu Zvezde

V zadnji sezoni ste igrali z dvema zelo zanimivima soigralcema, eden je Piksi Stojković, drugi pa zadnji trener Olimpije Milivoj Bračun.

No, Piksi je bil takrat precej mlajši, mislim, da je šest let mlajši od mene. Takrat je prišel iz Radničkega, kjer je že igral v prvi ekipi, za sabo je imel dobro sezono in Zvezda ga je vzela za neko bližnjo prihodnost. V tem mojem zadnjem letu je tako tudi več ali manj že bil del prve ekipe, kazal ves svoj talent. Kar pa se tiče Bračuna, on je takrat prišel iz Dinama za eno sezono, v Zagrebu so se skregali in ga je Zvezda vzela za eno leto in na osnovi te solidne sezone v Beogradu je odšel v Španijo. Fantje so bili zelo v redu in to zadnje leto je prišel tudi Robi Prosinečki, ki je imel probleme z Blaževićem in se je priključil skupini, igral sicer še ni, ker je bil toliko mlajši. To so bile poteze uprave za prihodnost, ki so se izkazale za sijajne, saj je klub v zelo kratkem času postal prvak Evrope.

Ste v kasnejši fazi dobili kakšne ponudbe, da se v kakršnikoli vlogi vrnete v Olimpijo?

Ne, konkretnih ponudb ali razgovorov ni bilo nikoli.

Dolgo časa ste živeli v Nici, kako je prišlo do vrnitve v Slovenijo?

Namen je bil vedno, da se z ženo vrnem v Ljubljano, ker sta sinova že tako velika, da ubirata vsak svojo pot. Počakati sem moral mlajšega, ki je nogometno gledano letos končal mladinsko šolo v Nici. Plan je bil, da se vrnemo letos, jaz sem se vrnil nekaj mesecev prej, ker sem z nekaterimi prijatelji poizkušal nekaj narediti v NK Ljubljana.

Iz Jugo časov je veliko zgodb o pijančevanju, kockanju in “kurbariji”. Vaši spomini?

Moramo vedeti, da je od tega dvajset let in da se šport spreminja iz leta v leto. Imeli smo svoje obveznosti, ki so bile velike. Če vzamemo, da igraš prvenstvo, pokal, reprezentančne in mednarodne klubske tekme, potem gre za zelo podobno zgodbo kot danes. Tako da prav veliko časa za ta »sranja« ravno ni bilo (smeh). Se pa zgodi seveda, odvisno tudi od karakterja človeka. Delalo se je resno in odgovorno kot danes, odvisno pa je od vsakega posameznika, kako izkoristi svojo priložnost za razvedrilo.

Ko sem prišel v člansko ekipo Olimpije, sem začel kot vezni. V drugi fazi sem igral levo krilo. Spominjam se kot bi bilo včeraj. Trener je bil Višnjevac. Libero Jasmin Hajduk se je poškodoval in trener ni imel prave rešitve ter je poizkusil z menoj.

Prej ste omenili, da ste začeli kot napadalec. Kako je prišlo do vaše transformacije v prostega branilca?

V mlajših kategorijah sem več ali manj igral v vezni liniji, potem sem bil v zadnjem letu mladinskega staža levo krilo, desno krilo, skratka vse v napadu in ko sem prišel v člansko ekipo Olimpije, sem začel kot vezni. V drugi fazi sem igral levo krilo. Spominjam se kot bi bilo včeraj. Trener je bil Višnjevac. Libero Jasmin Hajduk se je poškodoval in trener ni imel prave rešitve ter je poizkusil z menoj. Takrat smo odšli na gostovanje v Zagreb in sicer izgubili z 0:1, vendar sem solidno odigral to novo pozicijo in potem kar nekaj časa to tudi igral. Potem je spet prišlo do menjave trenerja, prišel je Gugolj, ki me je vrnil v špico in v polsezoni sem v osmih tekmah dosegel tam nekje 6 ali 7 golov. Potem sem zapustil Olimpijo in odšel v Zvezdo, kjer sem bil prvo leto v vezni liniji, potem pa so me tudi tam počasi preselili na libera, kar sem potem igral tri sezone.

Kako potem gledate na izginjanje libera iz modernih nogometnih sistemov?

Nogomet se pač spreminja, vedno hitrejši je, agresivnejši. Če se spomnim 20 let nazaj, si dobil žogo in si imel sekudno in pol, da si se obrnil, nasprotnika pa od nikoder, to danes ne gre več. Danes je tempo veliko hitrejši in to primerjati je nesmiselno. Prav tako kot je bil naš takratni ritem za tistega iz leta 1970 dvestokrat hitrejši. To se pač iz leta v leto spreminja in gre naprej. Danes tako vlada neka nova postavitev, ki se bo verjetno v prihodnje spet zamenjala. Nič ni dokončnega, kar se tiče taktike. Danes je tako, dokler se pač ne bo vzpostavil nek nov sistem.

Kako je prišlo do vašega udejstvovanja pri NK Ljubljani?

Lani poleti sem prišel na dopust in imam prijatelje, ki so se lotili dela na Ljubljani in želeli vzpostaviti zdravo sredino. Videli smo možnost, da bi se nekaj dalo narediti, če bi pridno delali. Počasi bi sestavili mozaik, program, ki smo si ga začrtali, da bi vse to spravili na nov nivo. Na žalost se nam je potem zgodba porušila z nepridobitvijo licence in v drugi fazi tudi s štartom v tretji ligi. Še zmeraj smo tu, ustanovili smo nov klub, ki se imenuje FC Ljubljana, štartali smo iz pete lige, poizkušamo na novo formirati mlajše selekcije, pač … gremo korak za korakom.

Zelo zanimiv je bil prihod Nigerijcev Ekpokija in Adjeia. Posebej zato, ker je slovenski nogomet navajen na tujce iz bivših bratskih republik.

Mislim, da smo na Ljubljani sestavili dobro ekipo, še posebej, ker so vsi ostali že trenirali, mi pa smo se še vedno pogovarjali, če gremo v zgodbo ali ne. V tem sklopu je prišlo tudi do preizkušnje Ekpokija, ki se nam je javil preko nekih prijateljev, saj je želel priti igrati v Evropo. Potem je prišel za deset dni in na preizkušnji se je videlo, da ima kvalitete, ki jih je kasneje prikazal tudi v SNL. V desetih dneh smo se tako vse dogovorili, glede plače je bil v istem razredu kot naši starejši ali malo bolj izkušeni igralci, se pravi v naši prvi kategoriji, ki pa je bila za našo prvo ligo še vedno zelo skromna. Naš in njegov cilj je bil, da tu odigra pol leta ali eno leto in da gre nekam naprej v Evropo, takrat pa bi naš klub seveda dobil neko odškodnino za njega.

Problem je seveda finančna podpora, ki je trenutno v mestu ni, zato vsi ljubljanski klubi šepajo, to seveda ni samo nogometni problem.

Kakšna je sploh lahko dolgoročna perspektiva nekega ljubljanskega kluba, ki ni Olimpija?

Cilji so pač zelo podobni. Vsak klub, ki se gre nek polprofesionalni fuzbal, mora imeti svoje športne ambicije. Če nimaš cilja napredovati, potem je to nesmiselno. Problem je seveda finančna podpora, ki je trenutno v mestu ni, zato vsi ljubljanski klubi šepajo, to seveda ni samo nogometni problem. Sem pa prepričan, da si z neko solidno organizacijo in majhnim proračunom, ki pa seveda mora »štimati«, lahko hitro v vrhu slovenskega nogometa. To so pokazale recimo Domžale. To niso ogromni denarji. Proračun, ki se giblje v višini enega milijona evrov zagotavlja solidno prvoligaško delovanje. Realnost našega nogometa je nekje med 100 in 240 milijoni tolarjev. Za večje ambicije, nastope v evropskih pokalih, pa mora biti proračun ustrezno višji.

Kako komentirate odločitev NZS o napotitvi Ljubljane (in Olimpije) v najnižjo ligo?

Če je bila odločitev sprejeta na podlagi želje, da se uredijo zadeve v slovenske nogometu, potem se z odločbo NZS strinjam in jo podpiram. Bremena so bila res velika in vprašanje je bilo, ali so bila rešljiva. Po drugi strani pa … ne verjamem, da je bilo v drugih sredinah, ki pa niso bile tako drastično obravnavane, situacija kaj boljša. Prej bi rekel, da je bila še slabša kot na Ljubljani. Bremena v nekem Mariboru ali v Kopru so bila večja kot pri Ljubljani. Nekatere naše dokumente so kar zanemarili, po drugi strani pa … je recimo Koper tožil svoje igralce, ki jim pravzaprav dolguje (!), in je NZS to upoštevala kot argument o neki rešljivi finančni situaciji in izdala pozitivno odločbo, ki se meni zdi povsem nemoralna. Ne moreš tožiti igralcev, ki so svoje naredili in jim povrh vsega še dolguješ, le zato, da bi rešil svojo kožo! Torej smo bili v prvi fazi obravnavani drugače kot drugi. No, v drugi fazi smo ustanovili nov klub, tako kot na primer Mura, pripravili iste dokumente kot oni … in spet je prišlo na NZS do dvojnih meril. Pri Sobočanih in nas gre za dve identični zgodbi, vendar je odločitev pri obojih popolnoma drugačna, tu pa se moje razumevanje postopkov NZS povsem neha.

Kašen je bil zato osip?

Na srečo je naš mladinski pogon že leta samostojna pravna oseba in igralci normalno nadaljujejo v konkurencah kot do zdaj. Osipa zato ni bilo. Pripravili smo še dodaten program in ustanovili selekcije za letnike U-8 in U-10, ki jih prej nismo imeli, vodi pa ga Roman Bengez.

Glede na infrastrukturo so ambicije Ljubljane najbrž višje kot petoligaške?

Štadion in pomožna igrišča so ena boljših v Sloveniji. Mladim kategorijam zato nudimo najbrž najboljše pogoje v državi. Glede članskega moštva bodo šle zadeve najbrž malce bolj počasi. Ni lahko dobiti igralce za igranje v najnižji ligi in ne trenerje za treniranje v najnižji ligi. V tem momentu se posvečamo predvsem organizaciji, rezultati pa bodo še prišli.

Kako gledate na odhode slovenskih najstnikov v tuje klube?

Zakaj pa ne? Odvisno od fanta in od pogojev. Če ima poba enake pogoje v domačem okolju, hodi na športno šolo, ima zagotovljen kvaliteten trening, potem je odhod nepotreben in škodljiv. Če pa teh pogojev doma ni, potem je pač treba iti nekam, kjer imaš te pogoje. Ni pa ta odhod lahek za petnajstletnika. Sprememba okolja, jezika, navad. Včasih pride do velikih polomij.

Olimpija v sezoni 1982/83, ko je Elsner najbolj blestel: (stojijo L-R) Radević, Katanec, Hudarin, Iskra, Terčič, Dalanović; (čepijo L-R) P. Ameršek, Bošnjak, Petrović, Elsner, V. Ameršek

Je »Liga 10« optimalna varianta?

Ja, štirikrožni sistem in 36 tekem je prava varianta. Problem je samo predolg zimski premor, kjer se od novembra do marca ne dogaja nič. Za razmisliti je, da bi se to pavzo dopolnilo z nekim drugim tekmovanjem.

Profesionalizem-polprofesionalizem?

V Velenju so našli neko odlično varianto, ki je dobra za klub in dobra za fante. Ti so zaposleni v rudniku, ki jim plačuje tudi socialne in zdravstvene prispevke. Ne vem sicer, koliko delajo v rudniku, saj za igranje v prvi ligi pač moraš trenirati ravno toliko kot ostali prvoligaši, jim pa v njihovem okolju ta način očitno ustreza. Ne vem pa, če je to nek argument za vsesplošen sistem. Večina fantov po slovenskih klubih je že sedaj polprofesionalcev. Igralce z nekimi visokimi plačami lahko preštejemo na prste ene roke, roko na srce pa večina dobiva zgolj nekakšno nadomestilo za nogometno ukvarjanje in ne neke bajne zneske. Če želimo zdaj še te majhne zneske zmanjševati, potem je bolje, da organiziramo rekreacijske lige. Da opustimo resen fuzbal in samo upamo, da bo reprezentanca nekaj naredila ali pa da bo na primer Gorica prišla v ligo prvakov.

Če Avstrijci lahko tržijo svojo ligo za 40 do 45 milijonov evrov, ne vidim razloga, zakaj mi ne bi mogli tržiti naše za 8 do 10 milijonov.

Kaj pa razmere v slovenskem nogometu?

Zame je nesprejemljivo, da moštva, ki se ne uvrstijo v ligo za prvaka, tekmovanje potem komaj zmorejo nadaljevati. Nesprejemljivo je, da ni pomoči nogometne zveze in združenja prvoligašev, ki oba na nek način tržita prvoligaško tekmovanje. Če Avstrijci lahko tržijo svojo ligo za 40 do 45 milijonov evrov, ne vidim razloga, zakaj mi ne bi mogli tržiti naše za 8 do 10 milijonov. Po interesu naših medijev je nogomet šesti do sedmi šport v Sloveniji, ne verjamem pa, da je na enakem mestu po gledanosti. Tudi država in politiki bodo morali malce razmišljati o obremenitvah športa in športnikov in o infrastrukturi. Objekti so enaki kot pred tridesetimi leti. Politika torej o športu ne razmišlja prav nič. Ko sem živel še v Franciji, sem dobil dosti informacij o stanju tukaj, zato me zadeve niso presenetile. Je pa težko narediti karkoli, zato kapo dol vsem, ki delajo v slovenskih nogometnih klubih.

Boste kdaj trener?

Mislite zaradi očeta? (smeh) Ne. O tem nisem razmišljal oziroma sem se že zdavnaj odločil, da tega ne bom počenjal. Kot trener se ne vidim, vidim pa svoje mesto v organizacijskih nogometnih strukturah.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.