Prvič objavljeno na nkolimpija.com decembra 2001
Matevž Zgaga
Razprave o ustanovitvi skupne nogometne lige klubov z območja nekdanje Jugoslavije so v zadnjih tednih postale bolj glasne. Pisec teh vrstic nisem niti goreč zagovornik niti ne ognjevit nasprotnik nogometnega združevanja na območju nekdanje skupne države. V tem sestavku želim le sistematično predstaviti nekatere argumente za in proti.
Izkušnja košarkarjev
Za nami je šest krogov košarkarske “Jadranske” lige Goodyear. Mnenja o njeni uspešnosti so različna; v tisku sosednje dežele – ki, mimogrede, ideji o skupni ligi nikoli ni bil preveč naklonjen – prevladuje mnenje, da je neuspešna. Hrvaški komentatorji kritizirajo menda prazne tribune in razbitje hrvaškega državnega prvenstva. Pravega navdušenja športne javnosti, kolikor lahko sklepam po sarajevskem Oslobođenju, ni niti v Bosni in Hercegovini, ki jo rešuje Sloboda, saj je Široki Brijeg nekakšen lokalni peti hrvaški klub, ustanoviteljica lige Bosna pa je v hudi krizi. Črnogorska Budućnost tekmuje hkrati tudi v državnem prvenstvu in vrsti tekme vsaka dva dni, zato ni presenetljivo, da razen Cibone drugi tekmeci doslej niso vzbudili večjega zanimanja.
Kako uspešna je dejansko Jadranska liga? Prave ocene bodo prišle po sezoni, trenutno pa velja nekaj številčnih dejstev. Prvič, povprečni obisk na tekmah po objektivnih poročilih (trenutno 1.350 gledalcev) je nekje na polovici med povprečnim obiskom na tekmah slovenskega državnega prvenstva 2000/01 pred končnico (750 gledalcev) in povprečnim obiskom na tekmah zadnjega jugoslovanskega prvenstva 1990/91 pred končnico (1.700 gledalcev), za obiskom pred končnico v legendarni sezoni 1988/89 (2.700 gledalcev), ko je bila jugoslovanska liga z naskokom najmočnejša v Evropi, pa kar precej zaostaja. Drugič, televizijska gledanost neposrednih prenosov (le nekaj %) je v primerjavi z Evroligo (pred končnico vse tja do 10%) skromna, vendar pa po drugi strani predstavlja napredek (in vir denarja za klube) že dejstvo, da prenosi sploh so. V slovenski ligi jih pred končnico praktično ni bilo.
K podobi Jadranske lige prispevajo svoje tudi pripombe nad sojenjem. Doslej sta grenko sodniško pilulo v vročih “balkanskih” dvoranah že pogoltnila Slovan in Krka. Po drugi strani pa so tekmeci z nekaj izjemami vendarle kvalitetnejši od domačih, s čimer – preko težjih tekem – največ pridobijo mladi igralci.
Izkušnja hokejistov
Slovenski hokejski klubi imajo z mednarodnimi tekmovanji in “dvofaznim” načinom tekmovanja pestre izkušnje, saj od leta 1991 naprej samo eno sezono niso sodelovali v takem ali drugačnem mednarodnem tekmovanju.
Prve sezone “Alpske lige” so bile zadetek v polno. Tudi čisto povprečna italijanska in avstrijska moštva so polnila tribune, tekme pa so bile kar pogosto na TV sporedu. Pri začetnem uspehu alpskega projekta velja upoštevati najmanj dva dejavnika. Prvič, hokej je bil v Sloveniji takrat na resnično visokem nivoju. Olimpiji, ki je nadomeščala Medveščak, je leta 1992 le sodnik Stenico preprečil uvrstitev na zaključni turnir pokala državnih prvakov. Drugič, slovensko športno občinstvo, vajeno “jugo spektaklov”, je praktično na vseh področjih ostalo brez merjenja moči s primerljivimi tekmeci. Tekmovanj, ki so pozneje zadovoljila povpraševanje od jugo časov razvajene publike (Evroliga v košarki, nogometne kvalifikacije, občasni spektakli v pokalu UEFA), pa prva leta samostojnosti razen Alpske lige in hokejskega SP 1993 ni bilo.
Padajoč trend obiska na “alpskih” tekmah se je tu vsaj za Slovence dokončno zlomil.
Zadnji dve sezoni spremljamo Mednarodno hokejsko ligo, razširjeno prvenstvo klubov iz nekdanje Jugoslavije. Padajoč trend obiska na “alpskih” tekmah se je tu vsaj za Slovence dokončno zlomil. Dunafer ali Spartak ne pritegneta več gledalcev kot MARC Interieri ali Triglav – le peščico. Edino pravo korist od MHL našim klubom tako predstavlja dejstvo, da igrajo v prvem delu sezone močnejše tekme, kar je posledično v korist ne le njim, temveč tudi reprezentanci.
Drugačnosti nogometa
Izkušnje iz tekmovanja v enem športu niso vselej uporabne za drug šport, pa čeprav gre za športe, ki so še pred desetletjem sestavljali triperesno deteljico elitnih ekipnih športov v Evropi. Odtlej sta košarka in zlasti hokej veliko izgubila, nogomet pa je preko “kovnice denarja”, Lige prvakov, pridobil skoraj status uradnega športa.
Bistvena organizacijska razlika med tekmovanji v nogometu in v ostalih dveh športih je, da ima vse nogometne niti kar trdno v rokah UEFA, medtem ko osrednji hokejska in košarkarska zveza zaradi številnih razlogov, predvsem pa lastne birokratiziranosti in slepe predanosti lastnim interesom namesto interesom ustanoviteljev, položaja ne obvladujeta prav dobro (hokej) oziroma ga sploh ne (košarka). S tem je maneverskega prostora za klube v hokeju in košarki veliko.
Tudi UEFA ni vsemogočna. Pred tremi leti je bila aktualna pobuda najbogatejših klubov o ustanovitvi “superlige”, ki bi bila dejansko zaprta in privatizirana Liga prvakov. UEFA je z grožnjo spretno opravila preko reforme Lige prvakov, a vseh interesov še zdaleč ni zadovoljila, zato v prihodnjih letih ni nemogoče pričakovati novih uporov in pobud po reorganizaciji evropskega klubskega nogometa. Poleg evropskih velikanov je razmeroma močna interesna skupina klubov, ki so nekoč predstavljali evropski vrh, zdaj pa zaradi gospodarske majhnosti države, kateri pripadajo, ne zmorejo več koraka z elito: Rangers, Celtic, Benfica, Ajax, Porto, pa tudi Göteborg ali Sparta. Skupina skandinavskih, beneluških, portugalskih in škotskih klubov je tako za leto 2003 že načrtovala začetek enotne Atlantske lige, z vstopom v katero bi dali slovo nacionalnim prvenstvom. Projekt je (začasno?) propadel zaradi nasprotovanja UEFA, ki je sodelovanje v nacionalnih prvenstvih postavila kot pogoj za uvrstitev v evropska tekmovanja.
Zgolj na prostoru nekdanje Jugoslavije je treba v primerjavi s košarko in hokejem upoštevati tudi kakovost nogometa. Klubska košarka je od jugoslovanskih let sicer v povprečju nazadovala (z nekaj izjemami: Olimpija, Krka, Budućnost), vendar še vedno ostaja v širšem evropskem vrhu. Klubski nogomet je dosegel precej bolj očiten padec. Crvena zvezda je bila pred desetletjem evropski prvak, Dinamo, Hajduk in Partizan pa ugledni evropski klubi. Danes sta bosanska in makedonska liga na nivoju najslabših klubov našega prvenstva. Srbijo komaj držita pokonci Crvena zvezda in Partizan. Hrvaški klubi imajo še najvišji evropski rating, a tudi ne zmorejo več kot nekaj krogov pokala UEFA. Slovenci smo z izjemo Olimpije sicer napredovali, vendar smo štartali z najnižjega izhodišča.
Perspektive nogometnega Jadrana
Čas je, da skušamo doslej povedano sešiti v celoto. Z gotovostjo lahko rečemo, da bi z ustanovitvijo “jadrolige” slovenski sodelujoči klubi (kluba?) nekoliko povečali povprečen obisk na svojih tekmah, vendar ta ne bi niti približno spominjal na tistega iz zlatih jugoslovanskih časov; cinični komentarji pravijo, da bi za Bežigradom namesto 300 gledalo tekme 500 gledalcev. Prav tako lahko z gotovostjo napovemo nekoliko kvalitetnejše tekme (kar je koristno za razvoj igralcev, a le tistih v sodelujočih klubih), nekoliko povečano zanimanje sponzorjev in več nogometa na TV.
In kakšna je cena, ki bi jo bilo potrebno za to plačati? Največja bi bila razbitje nacionalnih prvenstev. To bi bila za nesodelujoče klube, od katerih jih je nekaj ta trenutek v več pogledih precej pred Olimpijo, katastrofa v vseh pogledih. Druge možne “oblike plačila” vključujejo sankcije UEFA (predvsem v obliki neuvrščanja v evropska tekmovanja), večje število sumljivih sodniških odločitev, ravnodušnost športnih navdušencev za nenehno spreminjajoč se sistem tekmovanja, navijaške izgrede, povečano število tujcev v slovenskih klubih, večje stroške potovanj in organizacije …
Moje mnenje je, da od jadranske lige še nekaj časa ne bo nič …
Pri vsem skupaj pa je “biser Jadrana” še zelo daleč. V igri je veliko različnih interesov klubov (Hrvatje so menda proti), nacionalnih zvez, sponzorjev in UEFA in težko je verjeti, da bi jih lahko kmalu uskladili. Moje mnenje je, da od jadranske lige še nekaj časa ne bo nič, po drugi strani pa je ob siceršnjih trendih v nogometu povsem mogoče, da bomo v doglednem času razen v Nemčiji, Španiji, Italiji in Angliji v vsej Evropi imeli dvofazen način domačega tekmovanja. Morda pa celo zgolj nadnacionalne lige.
Zaključim naj z mnenjem mojega kolega, s katerim se sicer ne morem v celoti strinjati, je pa vseeno zanimiva iztočnica za nadaljnje razprave: če bi Olimpija in Maribor energijo, ki jo nameravata vložiti v ustanavljanje balkanske lige, raje vložila v dvig lastne organiziranosti, bi slovenska liga tako napredovala, da balkanske lige sploh ne bi potrebovali.
* Daleko mi je biser Jadrana (dalmatinska narodna pesem)
