Jure Vitulić
Olimpijina uprava je na vprašanje »Kako nadomestiti Raula Florucza?« poleti reagirala hitro. V Ljubljano se je za slovenske razmere visoko odškodnino — približno 700.000 evrov — preselil makedonski reprezentant Dimitar Mitrovski. Kljub napovedim o »ready-made« igralcu in dobrim predstavam v ekipi Varaždina v 1. HNL, kjer je veljal za posameznika, ki je praktično sam nosil njihov napad, se Mitrovski v Olimpiji še ni znašel. Po devetih nastopih v vseh tekmovanjih je Makedonec še brez gola in asistence ter predvsem brez vidnejšega vpliva na Olimpijino igro v napadalni tretjini, še posebej glede na visoka pričakovanja širše slovenske nogometne javnosti. Za slabše predstave je deloma kriva tudi skrivnostna poškodba zadnje stegenske mišice, a se v dosedanjih približno 400 odigranih minutah na igrišču Mitrovski ni izkazal in večkrat celo obsedel na klopi.
Zato skozi analizo raziskujem kaj je krivo za manko napadalnega prispevka Dimitarja Mitrovskega. Igralec sam, okolje v katerem se je znašel, ali nekaj vmes?
DILEMA 1: Je Raula mogoče zamenjati?
Najprej je pri oceni igre Mitrovskega treba poudariti, da stopa v velike čevlje. Na desnem krilu, Makedončevi naravni poziciji, je lani v Olimpijinem dresu namreč dominiral Raul Alexander Florucz z eno najboljših individualnih sezon v zgodovini naše prve lige.
Bolj kot besede o njegovi dominanci govorijo številke: bil je najboljši strelec, najboljši asistent, najboljši v driblingu in igralec z največ progresivnimi vodenji v ekipi zeleno-belih. Med vsemi igralci v ligi je imel največ dotikov z žogo v kazenskem prostoru na tekmo (približno 5,5) in največ strelov na tekmo (približno 4,5). Za boljšo predstavo o njegovem vplivu na Olimpijino igro si lahko pomagate s spodnjim grafom — modre linije prikazujejo statistike, v katerih je Florucz blestel, zelene pa tiste, kjer je bil nadpovprečen glede na druge napadalne igralce.
S svojo dominanco je Raul nosil napadalni del ekipe do te mere, da se je prostor odpiral tudi nekaterim drugim potentnim igralcem na igrišču. Dino Kojić, Alex Tamm in Marko Brest, najpogostejši trio ob Raulu, so skupaj v sezoni 2024/25 prispevali 15 golov v 3.500 minutah igre. Letos je ta trojka v 1300 minutah zbrala samo dva zadetka (približno tretjino tega, kar so v enaki minutaži dosegli lani).
Raulova nevarnost prinaša tudi odgovornost — takšne vloge pri Mitrovskem še ni, vsaj ne z vidika nasprotnikov. Če so ekipe v lanski sezoni obrambne postavitve pogosto gradile z namenom zaustaviti Raula Florucza, se zdaj počutijo precej samozavestne, da lahko individualno lažje pokrijejo kogarkoli v Olimpijinem napadu. To omogoča tudi boljše zapiranje prostorov na drugih delih igrišča in je delno razlog za manjšo napadalno učinkovitost v tej sezoni.
PRIMERJAVA
Treba je poudariti, da ima Mitrovski v primerjavi z Floruczom precej drugačne igralske značilnosti. Medtem ko Raula na igrišču zaznamujeta predvsem izredna direktnost, odlično zaključevanje akcij in fizični atributi, igra Mitrovski bolj prefinjeno; svojo dodano vrednost prinaša z občutkom za iskanje prostora proti sredini in sposobnostjo diktiranja tempa na svoji strani igrišča. Veliko o njunih značilnostih pove tudi spodaj prikazani graf gorišča, ki prikazuje povprečni položaj obeh igralcev v lanski sezoni.
Kot je razvidno iz zgoraj prikazanih grafov, Makedončev prvi instinkt, za razliko od Florucza, ni usmerjati žoge naravnost proti golu. Namesto tega ustvarja prostor z vhodi proti sredini igrišča in diagonalnimi podajami ali kratkimi podajami s soigralci, ki stojijo blizu. Medtem ko Florucz igra hitro in direktno, Mitrovski raje igra z več zaporednimi dotiki in žogo pogosteje išče v medprostorih na desni strani igrišča kot na krilnem položaju. Mitrovski velja za bolj statičnega igralca kot Avstrijec, saj pogosto sprejema žogo neposredno v telo, namesto v gibanju. Spodaj so prikazani primeri, kako se Makedonec rad pozicionira in sprejema žogo v prvih 10 minutah nedavne pokalne tekme proti Domžalam, ko je Olimpija imela posest žoge (Mitrovski je obkrožen).
Posplošeno – če je v lanski sezoni Florucz ekipi, ko je imela žogo, dodajal vrednost z nenehnim vtekanjem tako v globino, kot v širino, je od Mitrovskega to precej iluzorno pričakovati.
DILEMA 2: Kako »odkleniti« Dimitarja Mitrovskega?
Zato je prva naloga Fedeja Bessoneja na klopi Olimpije to, da najde način, kako učinkovito izkoristi rekordno okrepitev. Posebnost Mitrovskega kot napadalnega igralca, je to, da nerad brez žoge odpira igro z vtekanji v globino, pač pa je tisti, ki take igralce raje išče. Pri tem pa je, kot smo videli v ekipi Varaždina, lahko hudičevo uporaben.
Kako torej postaviti napad, ki ustreza Dimitarju Mitrovskemu? Najprej mu je potrebno omogočiti, da lahko iz svoje cone udobja upravlja s tempom igre (v t.i. desnem “medprostoru”). Predvsem pa je pomembno, da lahko Mitrovski igralce išče v prostorih, kjer lahko ekipi s kreativnostjo najbolj pomaga.
Tu mislim predvsem na prostora na spodaj označenih grafikah, ki sta bila najpogostejša vira podaj Makedonca v pretekli (in trenutni) sezoni. Grafike prikazujejo napadalno formacijo v izgradnji napada ekipe, ki je začela zadnjo tekmo proti Domžalam, puščica pa smer, kamor navadno letijo žoge Makedonca iz svoje priljubljene pozicije na igrišču:
Takšne žoge Mitrovskega so koristne iz več razlogov. Najprej, ker tako na enostaven način izkorišča soigralce z globinskimi podajami. Kot njegovo morda največjo dodano vrednost v napadu bi lahko izpostavili “vtekanje iz drugega plana” za zaključni strel, ki jo je v preteklih sezonah večkrat prikazal v hrvaškem prvenstvu. Če ga soigralci iz ustvarjenih situacij lahko najdejo povsem na robu kazenskega prostora, potem zna biti zaključek akcije zelo pozitivnega učinka za Olimpijino igro.
A žal Olimpija trenutno še ni našla načina, s katerim bi Mitrovski žoge v svoje priljubljene pozicije prejemal, ko bi imel: A) dovolj časa za sprejemanje odločitev in B) dovolj prostora za možnost “ustvarjanja čarovnije”. Sam bi tu težavo razdelil na dva razloga.
Eden od njiju je ta, da v trenutni zasedbi zeleno-belih geometrija postavitve igralcev Mitrovskemu ne ustreza in ne omogoča lažjega sprejema žog ter nadzora nad igro. Precejkrat se je na zadnji pokalni tekmi zgodilo, da sta (skoraj) enak položaj na zelenici držala Antonio Marin in Mitrovski, če pa je ekipi dodan še en kreator v Diogu Pintu, potem prostora drugje praktično ni. En od takih primerov je lahko viden na sliki spodaj:
Drugi pereči problem v trenutni zasedbi zmajev je prenos žoge skozi obrambo v prvi tretjini igrišča, kjer Olimpija še ni našla rešitve za grajenje igre skozi sredino. Agustin Doffo, Jurgen Celhaka ter pred njima Peter Agba, ki so v tej sezoni veljali za prve izbire v vezni liniji niso tipi igralcev, ki bi med gradnjo napada iskali direktne žoge. Zelo manjka tudi vpliv Marcela Ratnika, v gradnji igre in direktnem prenosu bržkone tehnično najbolj dovršenega branilca v zadnjem obdobju v prvi ligi Telemach. Olimpija direktne rešitve za nastale probleme trenutno nima, a zagotovo so opisani problemi dobro znani tudi trenerskemu štabu.
Fede Bessone ima tako v mišmašu Olimpijinega kadra enakih igralskih profilov na eni strani in manku kreacije na drugi pred sabo velik izziv kako učinkovito zkoristiti najdražjo okrepitev v zgodovini ere Adama Deliusa. Erwinu van de Looiju in Jorgeju Simau pred njim to ni uspelo. Bo njemu?
