Prvič objavljeno v Ljudski pravici 27. oktobra 1948
Zanimanje za nogomet je med našim ljudstvom zelo veliko. O tem priča izredno veliko število gledalcev na tekmah. Žal pa prihaja na nogometnih igriščih vse pogosteje do surovosti in neredov. To ne velja samo za igralce, ki se med seboj pretepajo, temveč še v večji meri za tisti del gledalcev, ki po tekmi ali med tekmo napade in pretepe sodnika ali gostujoče igralce.
Tako smo na primer brali v dnevnem časopisju o tekmi med Tržičem in Udarnikom iz Kranja: »Pristranska publika je ogrožala osebno varnost sodnika in službujočega«; ali o tekmi »Rudar« proti »Železničar« (Mb): »Igralec Krasnik je namerno udaril vratarja po glavi«; ali o tekmi »Železničar« (Lj) proti »Kladivar«: »Publika je po tekmi napadla sodnika in ga laže ranila«; in še vrsta podobnih poročil.
Kje so prav za prav vzroki nediscipliniranosti in surovosti med igralci in še posebno med nekim delom publike?
Med nogometaši je mnogo starih igralcev, izmed katerih so nekateri še ohranili svoj stari odnos do športa. Ti vlivajo tudi na mlajše fizkulturnike, ki si jih v društvih, kjer sta kontrola in delo fizkulturnih vzgojiteljev slaba, celo jemljejo za zgled. Jasno je, da vidi del publike v tem odnosu samo nadaljevanje starih, klubaških navad.
Naša publika na razne načine protestira in ugovarja proti sodnikovim odločbam, za katere niti ne ve, če so pravilne ali ne; to se pravi, da njen večji del ne pozna nogometnih pravil do podrobnosti. Publike pa ne opravičujejo tudi sodnikove napake, za katere on odgovarja samo Republiški ali Zvezni nogometni zvezi. Isto velja za igralce, ki se morajo pokoravati sodnikovim odločbam bodisi da so te pravilne ali ne. Publika hoče često z grožnjami in žvižganjem prisiliti sodnika, da ne bo kaznoval domačih igralcev. To je samo posledica nediscipliniranosti igralcev pa tudi nekaterih funkcionarjev.
Iz vsega tega je razvidno, da se politični in strokovni vzgoji nogometašev ne posveča dovolj pažnje. V nekaterih društvih in celo odborih pa so ljudje, ki pri kakršnem koli nogometnem srečanju prikrito ali neprikrito kažejo svoje klubaštvo in šovinizem. Za njihovo delo v fizkulturni organizaciji je značilna apolitičnost in namen, da bi nogometaše, posebno mlajše, ločili od družbenega življenja pri socialistični graditvi naše države, prav tako kakor so jo hoteli v dobi okupacije odvrniti od sodelovanja v narodnoosvobodilnem gibanju.
Pri nekaterih nogometnih funkcionarjih se pojavlja tendenca najožjega lokalpatriotizma, nekritičnosti in pristranskega navijanja. Pogosti so primeri, da ti funkcionarji izvajajo pritisk nad sodnikom in ščuvajo domače igralce k pretepu z gostujočimi. Čestokrat se dogaja, da ti stari strokovnjaki na trgovske načine snubijo dobre igralce iz drugih društev, a publiko ščuvajo proti igralcu gostujočega moštva, sicer domačinu, češ prodal se je in igra proti domačemu društvu. Tako prenašajo ti funkcionarji nekritičnost na publiko, namesto da bi jo vzgajali v tovariškem duhu, kritičnem ocenjevanju igre in dostojnem obnašanju na športnih prireditvah. Zato ni nič čudnega, če del publike naseda raznim reakcionarnim hujskačem.
Ti številni primeri kažejo, da odbori nekaterih društev niso še izkoreninili negativnih pojavov, kot so klubaštvo, odpor proti političnosti športa, antagonizem in ostanki profesionalizma, in da mirne vesti prepuščajo vzgojo mladih nogometašev raznim sodnikom in trenerjem »starih naziranj«. Za dvig kadrov iz mladinskih vrst ter za njih politično vzgojo pa se zelo malo ali sploh ne brigajo.
Vse te naštete napake in vrsta pomanjkljivosti ter naloge, ki stoje pred našim nogometnim športom, zahtevajo od odborov povečano politično-ideološko vzgojo naših nogometašev in njihov strokovni dvig. Istočasno pa morajo disciplinski odbori z energičnimi ukrepi odstraniti iz društev vse tiste igralce, sodnike in funkcionarje, ki vnašajo v vrste nogometašev nedisciplino in nered na igriščih. Disciplinski odbor pri FZS je dosedaj le malokdaj javno ožigosal surove in nedisciplinirane igralce, klubaške sodnike in funkcionarje.
Ti posamezniki ali skupinice, katerim je v drugi obliki onemogočeno izražati svoje sovraštvo proti ljudski oblasti ali sploh novi Jugoslaviji, izrabljajo navijanje prenapetih gledalcev.
Ljubitelji nogometa »navijajo« za eno ali drugo moštvo. To navijanje spodbuja tekmovalce k večji borbenosti in razvoju nogometa celo koristi, dokler ne preseže športnih meja. Na nogometne tekme pa ne prihajajo samo ljubitelji nogometa, temveč tudi politični provokatorji. Ti posamezniki ali skupinice, katerim je v drugi obliki onemogočeno izražati svoje sovraštvo proti ljudski oblasti ali sploh novi Jugoslaviji, izrabljajo navijanje prenapetih gledalcev.
Tako je n. pr. na tekmi Proletarec (Zagorje) : Krim v Ljubljani šlo nekaj teh izzivačev s pestmi nad sodnika. Intervencijo Narodne milice so izkoristili njihovi somišljeniki z nesramnimi vzkliki na račun organov ljudske oblasti. Protiljudski elementi so omalovaževali goste z raznimi žaljivimi vzkliki. Njihov namen je bil, sejati mržnjo med mestno in mladino iz industrijskih centrov, po drugi strani pa rušiti avtoriteto funkcionarjev fizkulturne organizacije. Tudi na tekmah z moštvi iz bratskih republik ali z ekipami Jugoslovanske armade poskušajo isti protiljudski elementi s šovinističnimi provokacijami.
Napačno bi bilo, če bi smatrali, da so za red in disciplino na nogometnih igriščih odgovorni samo sodniki, organizatorji prireditve in Narodna milica. Ne, za red in mir se morajo boriti tudi sami gledalci. Med navijači je le peščica tistih, ki izkoriščajo nogometne tekme za provokacijo. Vsi nogometaši, funkcionarji in gledalci morajo posebno na igriščih tekmovati med seboj v dostojnem obnašanju in dajati drug drugemu zgled, a izzivajoče izolirati in jih s pomočjo organov ljudske oblasti odstraniti z igrišča, v hujšem primeru pa postaviti pred ljudsko sodišče.
Ko bodo domači gledalci ploskali dobri igri gostujočega moštva, ko se gledalci ne bodo prepirali med seboj in ko si ne bodo želeli zmage svojega moštva, če je ni zaslužilo, takrat bomo mogli reči, da je naša publika vzgojena v športnem duhu novega časa in dobronamerni kritičnosti.
