Prvič objavljeno na nkolimpija.com 11. avgusta 2007
Boris Škraban
Nostalgija. Sredi sedemdesetih let je v eni izmed ljubljanskih sosesk deloval košarkarski klub. Igral je v nižjih ligah, a na njegove tekme na asfaltno igrišče, stisnjeno med hribček, cesto in tovarniško ograjo, je prihajalo po 200 in tudi po 300 gledalcev. Iz Zelene Jame, Šiške, Bežigrada, Kodeljevega, Centra … od povsod so prihajali. Na tekme so jih vabili točno trije na roko narejeni plakati. Eden na trgovini, drugi na šoli in tretji na krajevni skupnosti. In beseda. Spet drugič je nekdo povedal, da se bo naslednji dan na igrišču gradilo razsvetljavo. Brez pompa se nas je zbralo 50. Na besedo.
Trideset let kasneje imamo internet, net kafe, wc net, teve in radio, jumbo, rambo in bambi plakate, handhelde, free-hande, no-hande, komunikatorje, eskalatorje, deratizatorje, bluetoothe, blackberryje, green daye, a-de-es-ele, u-es-beje, ge-es-eme z ge-pe-esi … in da ne naštevam dalje, ker mi bo zmanjkalo zraka. In bo hudič. Sicer se danes za vsako pasjo procesijo tudi najde 50 firbcev, je pa treba za 200-300 ljudi zganjati rompa in pompa, da glava boli. Nelogično, ne. Človek bi pričakoval, da bo s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi in mehanizmi komunikacija lažja in obveščanje boljše, in da se bo kaj več tudi zgodilo, pa je ravno obratno.
Kje je razlika med tema dvema zgodbama?
V informacijah gotovo ne, ker smo jih nekdaj imeli manj. Informacij imamo ljudje danes že toliko, da že ne vemo več, kaj bi še z njimi. Preplavile so nas. Utopile, pravzaprav. Če smo čisto natančni. Ne vemo več, katere stvari so pomembne in katere ne. Pa je ravno zato danes narejenega mnogo, mnogo manj. Sto pripomočkov imamo, da bi lažje kaj sami naredili. Pa ne naredimo nič. Zakaj? Včasih smo ljudje vedeli, da se nič ne naredi samo. Da ni dovolj klic. Pošta. Urgenca šefu. Da za nekatere zadeve pač ne moreš preprosto delegirati, najemati ali akreditirati ljudi. Na daljavo. Iz naslonjača. Ob kavici in pivcu. Da je treba priti in poprijeti. Narediti. Biti tam.
Kje potem je razlika? Heh. Danes kličemo 987 … in pomoč pride od nikoder in je zadeva urejena. S čarobno paličico. Sviš-svuš. Gotovo, bre. Rabite to-in-to? Kličite iz udobja vašega domačega naslonjača našo brezplačno številko 080 … in če nas pokličete v naslednje pol ure, vam zastonj podarimo še lično knjižico z recepti, dve kuhalnici in strgalo za zelenjavo. Paket se spet kar znajde pred našimi vrati. Še ostanki čudežnega paketa čudežno izginejo vsak ponedeljek in četrtek. Pred računalnikom samo še klikamo po linkih. Danes najamemo ljudi, da naredijo nekaj namesto nas. Ali pa najamemo ljudi, da najamejo ljudi, da najamejo ljudi, da najamejo ljudi … da nekaj naredijo namesto nas.
Danes se početje staršev vrti okrog prostega časa otrok. Starši so tako prekleto zaposleni s tem, kako omogočiti otroku, da bi čim manj sam naredil.
Danes že otroke učimo, da bo vedno nekdo drug nekaj naredil namesto njih. Ne verjamete? Nekoč se je početje otrok vrtelo okrog prostega časa staršev. In si videl mularijo, da prihaja s fotri in matkami na tekme. Ali pa so sami prihajali. Danes je obratno. Danes se početje staršev vrti okrog prostega časa otrok. Starši so tako prekleto zaposleni s tem, kako omogočiti otroku, da bi čim manj sam naredil. Obnašajo se kot da ti otroci niso normalni. Božesačuvaj, da bi otrok sam kaj naredil. Ker ima itak kup ekstrakurikularnih dejavnosti, pardon obveznosti. Pa ga nobena ne nauči samostojnosti, empatije in sodelovanja.
Nekoč so se starši trudili, da bi nas naučili ravno teh treh stvari. Le teh treh stvari. Resnična sveta trojica življenja. Včasih smo otroci nekaj počenjali v družbi s starši, zdaj starši, misleč da delajo najbolje, počenjajo vse drugo in tega druženja ni. Ironično, ne. Še vedno ne verjamete? Poglejte tribune. Včasih je bilo logično, da se otroci prilagajajo starejšim. Kam pa sploh to obratno prilagajanje vodi? Kaj pomeni za splošen nivo družbe, če se starejši prilagajajo nivoju otroka? Da želimo infantilno družbo? Ojej in amen za tako družbo. Otrok (in seveda je to prispodoba) ne potrebuje, da mu po grlu navzdol tlačimo, česar (mislimo da) smo bili sami prikrajšani v otroštvu. Preveč je enako kot premalo. Prava umetnost življenja je imeti mero. Imeti čas za vse. Pravi čas. Iti do konca in naprej.
Torej je vsa razlika v ljudeh. V nas.
Ja, nostalgija me daje po tistih starih časih. Prekleta nostalgija. In strah. Prekleti strah. Če pogledam stadion na tekmi, me je strah. Ker vidim dve stvari. Vidim gručo petstotih ljudi, ki jim je še mar ali pa so tam zgolj iz navade (vzemite kakor komu drago) in vidim gručo, ki ji ni mar (in je ni tam). In gruča, ki je ni, je mnogo večja od te, ki je. Hecno, ne, kako nekaterim um funkcionira. In me je strah – ker oči vidijo in um opazi – da smo vsi skupaj namenjeni v črno luknjo, ki nas bo pogoltnila brez sledu. Brez dokaza, da smo kdajkoli sploh obstajali.
O dolgoročnosti so me naučili eno: da smo, dolgoročno gledano, vsi mrtvi. Kolateralne žrtve napredka in blagostanja. V tej luči pridejo vse zadeve v pravo perspektivo. Vseeno je, kaj bo v prihodnosti. Interesa za ves ljubljanski nogomet je za eno manjšo ljubljansko stanovanjsko sosesko. And rapidly sinking. Bežigrad bo itak enkrat prazen, igralo se bo virtualne tekme, z virtualnimi igralci in virtualnimi gledalci. Ali pa ga sploh ne bo. Tam bo mega zabaviščni park, z nogometom kot postranskim delčkom programa. Kot nekak cirkus za izbrane čudake. Ko so že ravno tam.
Stanje v ljubljanskem športu (poleg že zgoraj opisanega stanja v družbi) je že danes tako brezupno, da ne znam najti besed. Fuzbal, basket, hokej. Ena sama agonija. Trud kolosov je treba … za 500 ljudi. Ki pridejo. Ali pa tudi ne. Podaljševati agonijo ali odnehati? Hm, učili so me tudi – saj sem pač dete preteklih časov in tega mi ne bo nikoli žal – da je treba nekaj tudi sam narediti. Nekatere stvari se pač tako dela in nikakor drugače. Ne gre drugače, no. Vprašajte svoje starše. Hehe. In zato pravim: ne eno, ne drugo. Tretje.
Civilizacije so se rojevale preprosto zaradi tega, ker je bilo ljudem mar. In so nekaj naredili. Za to. Prevzeli odgovornost. In ko jim ni bilo več mar, niso naredili nič, preložili odgovornost drugim … in so civilizacije propadle. Zato bom parafraziral en stavek pokojnega ameriškega predsednika: ne sprašujmo, kaj lahko drugi storijo za nas, vprašajmo se, kaj lahko naredimo za Olimpijo. In to naredimo. Pokažimo, da nam je mar. Ostalo pa prepustimo sodbi zgodovine.
