Oldřich Žurman
Prvič objavljeno v knjigi Zlatna knjiga nogometa, 1983
Vse kar nas danes obkroža, je imelo svoje Julese Verne. Tudi nogomet je imel svoje fantaste, ki so na začetku 20. stoletja videli dlje kot večina njihovih sodobnikov. Njihovo, tedaj utopistično, predvidevanje da bo football ali soccer osvojil svet, je danes tako samoumevno kot ugotovitev, da dnevu sledi noč.
Leta 1962 je večina ljudi na svetu izvedela, da za Andi, ukleščeno na tromeji Čila, Peruja in Bolivije, izgubljeno v divjini, bije srce mesta Arica. Da bi bilo mogoče vzdrževati travnik na mestnem štadionu, ki so ga uvozili iz Evrope, in da bi se spralo pesek s tribun, je bila prebivalcem zmanjšana količina vode v tem mestu bogu za hrbtom … Ampak dva tedna je bilo to mesto v središču pozornosti vsega sveta. Še posebej Jugoslavije, ker je na svetovnem prvenstvu v Arici naša dežela igrala v skupini s Sovjetsko zvezo, Urugvajem in Kolumbijo.
Leta 1968 je olimpijski plamen pritegnil mladino vsega sveta v revno srednjeameriško državo. Mehika, ki se trudi znebiti srednjeveške zaostalosti velikega dela prebivalstva, je dve leti kasneje priredila še svetovno prvenstvo v nogometu, investirala milijarde pesov v gradnjo štadionov v mestih, katerih imena se ne bodo pozabila, saj so bila štirinajst dni v središču pozornosti celega sveta. Puebla, Toluca, Leon, Guadalajara … Kdo bi sicer slišal zanje?
Nogomet danes ni več samo šport. Postal je velik posel, sredstvo, da ljudje pozabijo, da so na svetu veliko večji problemi. Povezan je s korupcijo, trgovino z ljudmi itd. Vse to je resnica, ni pa to vsa resnica. Malo se govori o tem, koliko znanstvenikov se giblje v nogometnih sferah, da bi pripravili kar najboljše pogoje za nogometaše, pa naj gre za metodiko, tehniko, medicino ali psihologijo.
Ni znan primer, da bi nekdo v ponedeljek slabo opravljal svoje delo ali da ni izpolnil norme, ker je njegov najljubši pevec v nedeljo slabo pel. Nihče še ni ugotovil padec krivulje produktivnosti tistih, ki so dan prej videli slabo gledališko predstavo ali slab film v kinu. Dobro pa je znano, da če Hajduk, Crvena zvezda, Partizan, Dinamo, Rijeka ali Vardar izgubijo pomembno tekmo, krivulja produktivnosti njihovih navijačev pade.
To so le naključno izbrani primeri. Da ne govorimo o simptomih psihične napetosti in njenih posledicah, o obnašanju posameznikov in množic, kar bi bilo dovolj za študijo in analizo, čeprav se včasih zdi, da to z nogometom nima nobene zveze.
Še preden se je začel listati koledar našega stoletja, se je govorilo, da kjerkoli se pojavi kakšen Anglež, se nekaj ur kasneje začne igrati nogomet. Mornarji angleških trgovskih ladij, ki so izkrcavali tovor v kontinentalnih lukah, so igrali nogomet v pristaniščih in na dokih. Izzvali so posmeh, a je bilo tudi zanimanje vedno večje.
Prva dežela celinske Evrope, ki jo je zajel nogometni virus, je bila Nizozemska. Tam se je pojavil človek z idejo, da se življenjskost novega športa izrazi z enotnostjo vseh, ki ga priznavajo. V prvih mesecih leta 1902 se je ta sanjač, C. A. W. Hirschmann, obrnil na britanske nogometne funkcionarje: pomagajte nam ustanoviti mednarodno zvezo. A Britanci so se smatrali za tako superiorne v primerjavi s kontinentalnimi začetniki, da so jim lakonično odgovorili, da za takšna razmišljanja še ni pravi čas.
Hirschmann, tajnik nogometnega kluba iz Haaga, se ni predal. V Francozu Robertu Guerinu je našel somišljenika in skupaj sta uspela, s pomočjo Union de Societes des Sports Athletiques, sklicati sestanek za soboto, 21. maja 1904, v pariški dvorani Union, na katerem so se zbrali predstavniki nogometnih zvez Francije, Nizozemske, Belgije, Švice, Švedske, Danske in delegati madridskega Reala. Posvet je obrodil sadove, saj je bila dva dni kasneje Evropa obveščena, da je svetlobo dne ugledala Federation International de Football Assotiation (FIFA), mednarodna nogometna federacija. Njene prve članice so postale omenjene države, prvi predsednik Robert Guerin, podpredsednika Švicar Schneider in Nizozemec Hirschmann, tajnik pa Belgijec Muhlinghausen.
Čim so bile podeljene funkcije in sprejete odločitve ustanovne skupščine ter sprejeta pravila o pravicah in dolžnostih včlanjenih zvez, je besedo želel Hirschmann, ki je z vzhičenjem predlagal organizacijo svetovnega prvenstva v nogometu … Odgovor – gromki smeh prisotnih! A Hirschmann se ni dal zmesti, govoril je naprej, ponujal argumente in na koncu dosegel, da se je v statut nove organizacije vpisala pomembna odločitev: samo FIFA ima pravico organizirati svetovno prvenstvo v nogometu.
Predstavniki so to brez diskusije sprejeli in se razšli, Hirschmann pa je dobil nalogo, da pripravi predlog za organizacijo »prvenstva raznih ekip, klubskih prvakov držav članic FIFE.« Hirschmann se je lotil dela v upanju, da se bo njegova vizija prvenstva vendarle uresničila.
Tekmovanje bi se moralo začeti že naslednje leto, zmagovalci skupin pa bi se še istega leta nato pomerili v Švici za naslov svetovnega prvaka.
Leta 1905, ko je članstvo v FIFI naraslo na 15 držav, je Hirschmann obelodanil svoj načrt za tekmovanje, ki so ga z navdušenjem sprejeli. Predlagal je, da se prvenstvo odigra na osnovi razdelitve klubov v štiri skupine, ki bi bile sestavljene takole:
1. skupina: britanske nogometne zveze (Anglija, Škotska, Irska)
2. skupina: Španija, Francija, Belgija in Nizozemska.
3. skupina: Madžarska, Avstrija, Italija in Švica.
4. skupina: Nemčija, Danska in Švedska.
Tekmovanje bi se moralo začeti že naslednje leto, zmagovalci skupin pa bi se še istega leta nato pomerili v Švici za naslov svetovnega prvaka. Vse je bilo v najlepšem redu in počakati je bilo treba samo še prijave. A niti ena dežela ni pisno potrdila svojega sodelovanja. Osmrtnico temu tekmovanju je napisal angleški delegat. Sekretarju FIFE je javil da: »FIFA še ni na tako čvrstih temeljih, da bi se lahko priredilo svetovno prvenstvo ali kakršnokoli mednarodno prvenstvo. Najprej mora obstajati samo ena nacionalna zveza, ki bo poskrbela, da vsa prijavljena moštva spoštujejo ista pravila igre.«
Pragmatizem je premagal idealizem. Pragmatični Anglež Woolfall je prevzel krmilo FIFE. Imel je namreč povsem prav. Ustvariti tekmovanje omejeno na klubske ekipe je bilo v tem času nesmiselno. Izbor v nekaterih državah sploh ni bil mogoč, ker se v njih sploh ni igralo državno prvenstvo. Kljub temu pa je bil »mrtvorojenec« daljni prednik evropskega pokala prvakov, ki se je rodil pol stoletja kasneje.
V tem času so bile še druge težave z organizacijo takšnega tekmovanja, glede na kvaliteto in interes v posameznih državah. V smislu kvalitete je vladala ogromna razlika med Britanci in nogometaši s kontinenta. Marca 1908, na primer, je francoska izbrana vrsta izgubila proti Angliji z 0:12, francoski časopis Vie au Grad Aer pa je ob tej priložnosti napisal, da rezultat pomeni napredek francoskega nogometa, ker so pred letom dni prejeli tri gole več. Tipična je ocena takratnega komentatorja, ki je brez kančka ironije zapisal: »Moram poudariti naš nesporni napredek, kajti številke so številke!«
Bojazen glede različnih interpretacij pravil je bila prav tako upravičena. Angleški nogomet, čeprav ga je od evropskega delil samo preliv, je bil precej neznan in evropske dežele so bolj ali manj prilagajale pravila svojim predstavam o tej igri. In kar je bilo najhuje, v večini držav članic se je več organizacij prepiralo glede vodenja nacionalne zveze. Poleg tega je bila Anglija edina dežela, ki je bila sposobna pokriti stroške sodelovanja na nekem mednarodnem tekmovanju iz zaslužka od vstopnic. Način potovanja ni mogel zagotoviti hitrih povezav, brez katerih mednarodno športno tekmovanje ni bilo mogoče izvesti.
Ta dejstva je vzel v obzir kongres FIFE v Bernu leta 1906, ko je dal idejo o organizaciji prvenstva ad acta. Poleg tega so se dogovorili, da so lahko člani FIFE samo nacionalne zveze, nikakor pa ne posamezni klubi.
(Konec prvega dela, nadaljevanje prihodnjič.)
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
