Prvič objavljeno na nkolimpija.com 22. junija 2003
Miloš Popivoda je mladenič velikega nogometnega imena in talenta. Triindvajsetletni vratar, ki je opozoril nase v sezoni 2001/02, je zadnje leto na račun izkušenega Boruta Mavriča presedel na klopi, vendar, kot sam pravi, kljub temu napredoval.
Miloš za navijače Olimpije ni nekaj posebnega le zaradi legendarnega očeta Danila – ti cenijo tudi to, da je Miloš zelen od glave do peta. Je otrok Olimpije in bi moral biti v prihodnjih sezonah eden nosilcev njene igre in eden nogometašev iz novega vala, ki bodo v bežigrajskem klubu pustili globok pečat. Za vratarje je vedno najtežje, saj je prostora le za enega, vendar je Miloš odločen, da ga igranje v drugih slovenskih klubih ne zanima. Je igralec, ki si ga ljubljanski navijači v prihodnosti nedvomno želijo gledati v prvi ekipi.
Popivoda mlajši je zelo sproščen, ambiciozen in željan dokazovanja. Kot tak bo zagotovo daleč prišel. Za nas je dovolj daleč že, če se kot njegov oče vpiše v zgodovino Olimpije. Da bodo še tri generacije kasneje vedele, kdo je in kaj je klubu dal. Miloš, mi smo s tabo …
Miloš, opišiva malo tvojo dosedanjo nogometno pot.
»Začel sem v Olimpiji kot pionir in sem dal tu skozi vse mlade selekcije, potem sem šel na Ljubljano, od tam v Domžale, kjer sem branil eno sezono, od koder sem se vrnil v Olimpijo. Tu sem zdaj dve leti.«
Kaj si po izobrazbi?
»Prodajalec. Naredil sem trgovsko šolo.«
Kako pride sin takega napadalca v gol?
»Jaz sem si vedno želel biti vratar, a me oče nekako ni pustil, potem pa sem ga enkrat dobil na levi nogi in prišel v gol. Tudi ko pri mladincih ali pionirjih ni bilo vratarja, sem šel vedno v gol.«
Kdaj pa vam določajo pozicije?
»Jaz sem bil najprej pravzaprav napadalec, a sem si vedno želel biti vratar. V glavi sem imel vedno nekaj drugega, tako da sem se kasneje preoblikoval v golmana.«
Kako poteka delo z vratarji v Olimpiji? Si zadovoljen s kvaliteto treninga?
»Zadnje leto je bilo glede treninga vratarjev zelo v redu, prej je bilo pa prej slabo kot dobro.«
Kako pa poteka tak trening?
»Priprave damo skozi iste kot ostali igralci, da malo pridobimo na kondiciji po pavzi. Potem pa delaš drugače kot igralci. Oni še vedno tečejo, ti delaš na eksplozivnosti, veliko se dela z žogo. Če hoče vratar dobro braniti, mora vsak dan ali pa vsaj vsak drugi dan, delati posebne vratarske zadeve. Se pravi, trening je poseben, med prvenstvom pa delamo več skupaj z drugimi igralci.«
Najboljši vratarji so vedno stari čez trideset let. Kako ti kot mlad vratar gledaš na to, kaj ti prinesejo izkušnje?
»Ko sem lansko leto branil v Olimpiji, nisem imel nikogar za sabo, ki bi mi bil konkurenca, ki bi mi dihal za ovratnik. Pravzaprav sem bil sam. Tako da sem na začetku, ko sem prišel, branil dobro, kasneje pa več ne, ker nisem imel nekoga zadaj, da me motivira. Ko je prišel Mavrič, sem kljub temu, da ne branim, napredoval za 30-40 odstotkov. Pozna se, da je izkušen in mi veliko pomaga. Res je, najboljši vratarji so stari 28-30 let, tako da imam še dovolj časa. Vendar je treba braniti – če bom sedel na klopi, ne bo nič.«
Ta trend se v Evropi spreminja, imamo razne Casillase in Buffone. So to ekstra talenti, ali se lahko tudi prej pride do mesta v velikem klubu?
»Ti dam primer Casillasa. On je treniral pri Realu s prvo ekipo kakih sedem let in se je veliko naučil in je ogromno napredoval. Če bi on prišel zdaj kot mlad vratar v Real, bi mu bilo tudi težko. Tako pa je dolgo delal s kvalitetnimi vratarji, recimo Illgnerjem, Canizaresom … To so ti stari mački. Če pogledamo recimo Mavriča in mene: Mavrič se na kak strel sploh ne bo vrgel, ko se jaz bi, ker se on zna postaviti. To so izkušnje. Casillas je star 22 let, pa je bolj izkušen kot pol slovenske lige.«
Kateri vratar v Evropi je pa tebi najbolj všeč?
»Morda se bo komu zdelo smešno, ampak zame je najboljši vratar na svetu Kahn. Ne vem zakaj, že od nekdaj mi je všeč.«
Ker je malo nor?
Saj je vsak golman nor. No, ne bom rekel vsak, da ne bom koga užalil. Dobro je pa biti malo nor.
Takrat sem branil res dobro. Potem smo bili skoraj dva meseca na pripravah in smo se malo naveličali drug drugega.
V Olimpiji si bil tisto sezono pod Petrovićem prvi vratar. Takrat je do tekme v Murski Soboti kazalo zelo dobro.
»Zase lahko povem, da sem do decembra, okoli osem, devet tekem, bil šest, sedem tekem v moštvu kroga in skoraj vedno najboljši igralec Olimpije. Takrat sem branil res dobro. Potem smo bili skoraj dva meseca na pripravah in smo se malo naveličali drug drugega. Prišla je prva tekma z Mariborom, ki smo jo izgubili in od tam naprej je šlo počasi navzdol. Potem je prišla tista tekma v Murski Soboti, smo dobili štiri gole; doma Primorje, smo jih dobili tri; v Mariboru smo jih dobili pet. Padla je morala, pa tudi prej sem ubranil vsak strel na gol, ali pa je šla žoga mimo, kar naenkrat pa smo dobili gol iz vsakega udarca, mi pa smo zapravili milijon priložnosti. Spomnim se, v Murski Soboti je imel Tiganj pri 0:0 dve smrtni priložnosti, potem smo pa v dveh minutah dobili dva gola.«
Kako pa se spomniš Mihajla Petrovića?
»Kot trener je med boljšimi v Sloveniji, ostalo pa ne bom komentiral, da se ne bom komu zameril.«
Kaj pa trenerji iz mlajših selekcij? Bi koga posebej izpostavil?
»Ko sem postal vratar, smo plačevali Obreza, ki je bil vratar in se je zelo posvetil treningu z mladimi vratarji, zdaj nazadnje pa je v prvi ligi delal v Kranju. Jaz sem z njim veliko delal in me je tudi veliko naučil. Omenil bi tudi Dalanovića. V Domžalah pa je bilo vse na zelo nizkem nivoju, prihajali so s hribov za 300, 400 mark na mesec, zjutraj smo delali, popoldne pa niso prišli na trening. Potem, ko sem prišel v Olimpijo, sem se pri Prašnikarju vrnil v pravi proces treninga. Letos, ko je prišel trener iz Italije, Tammi, pa je bilo sploh super.«
Tudi Brane Oblak je o tebi izrazil zelo pozitivno mnenje.
»Z Branetom se da vse pogovarjati, vse ti pove v obraz, ni zahrbten kot nekateri drugi trenerji, ki so bili v Olimpiji. Z njim sem imel dober odnos. Malo me je sicer presenetil, ko me ni dal braniti, ko sem bil res v dobri formi in še Mavrič je bil bolan. Na treningih in na prijateljskih tekmah sem branil fenomenalno. Po tekmi s Primorjem mi je sicer rekel, da mu je žal, ker me ni dal igrati, ampak takrat je bilo že prepozno.«
Kaj pa Prosinečki? Njegov vpliv v zadnji sezoni je bil ogromen.
»Mnogi smo še dve leti nazaj zbirali njegove sličice, potem pa prideš na trening in ga vidiš v živo. Ko se je govorilo, da bo prišel, sem bil prepričan, da bo to še en folirant, poln sebe. Toda že prvi dan, ko je prišel, se je videlo, da je poseben človek, da je malo takih kot je on. Jaz sem se z njim zelo dobro razumel, kapo dol, bi rekel Srečko (smeh). Zdaj na žalost odhaja. Veliko nam je pomagal na treningu, svetoval, klima je bila boljša, vsi so se bolj trudili. Vedeli smo, da nas bo rešil, ko nam ne bo šlo. Spomnim se Maribora, ko smo slabo igrali, potem pa je dal gol iz tridesetih metrov in smo zmagali tri proti nič. Enako je s pokalom, brez njega bi ga težko osvojili. Prav tako tekme v Gorici, Velenju, ko smo bili nadigrani, pa nas je rešil. On je posebna osebnost, hvala bogu, da sem imel čast igrati z njim, da sem z njim preživel veliko prostega časa.«
Si Zvezdaš?
»Ja, že od nekdaj. Sem tudi bil na tekmah tisto leto, ko je bil Zvezda evropski prvak. Spomnim se, ko smo zbirali v starem Tempu po kosih poster ‘Robert Prosinečki u prirodnoj veličini’. Imel sem ga doma na steni. Poseben človek. Tega ne doživiš vsak dan, še posebej tukaj v Sloveniji, da ti pride taka zvezda, ki je igrala za Real in Barcelono v Olimpijo. Čeprav je Olimpija, kakorkoli pogledaš, največji klub v Sloveniji, kljub temu, da je bil Maribor sedemkrat zapored prvak. Osebno tako gledam na stvar: Olimpija je edini klub v Sloveniji, za katerega želim igrati. Če mi da Maribor milijon mark, ne grem tja. To sem se že dolgo nazaj odločil. Če imaš v srcu Ljubljano in Olimpijo, ti je težko drugje igrati nogomet.«
Zase lahko rečem, da tudi če bi mi Maribor ponudil trikrat več denarja, bi ostal v Olimpiji. Za ostale pa ne vem, verjetno bi vsak od njih odšel za trikrat več denarja v Maribor. Jaz pač ne grem, imam nek odpor do Maribora.
Ali so v Olimpiji trenutno igralci, ki jim ta klub nekaj pomeni?
»Takole bom rekel: meni denar v življenju praktično ne pomeni nič, a brez njega ne moreš. Zase lahko rečem, da tudi če bi mi Maribor ponudil trikrat več denarja, bi ostal v Olimpiji. Za ostale pa ne vem, verjetno bi vsak od njih odšel za trikrat več denarja v Maribor. Jaz pač ne grem, imam nek odpor do Maribora. To sem vedno govoril in vedno bom. Tako je, ne bom lagal.«
Trening pogoji v Olimpiji niso ravno idealni.
»Hja, dokler treniramo na glavnem igrišču je v redu. V jami, na mivki in betonu, dvomim, da bomo še kaj trenirali. Kolikor vem, če ne bomo trenirali na glavnem igrišču, nam bodo našli kako drugo igrišče, recimo Svobodo, Zbilje, Dob, kjer smo že trenirali in so igrišča dobra.«
Pomožno igrišče predstavlja problem tudi za mlajše selekcije.
»Spomnim se, ko sem bil še pionir in mladinec, je bila na igrišču trava. Dobro, ne povsod, po sredini je bil pesek. Takrat so bili tudi mladinci in pionirji vsako leto prvaki Slovenije. Drugi klubi pri nas imajo boljše pogoje, mi imamo samo glavno igrišče in mladi nimajo kje trenirati. Tu ne moreš trenirati in to se pozna, saj ni več nekih perspektivnih mladincev. Kakor vem, so najbolj talentirani mlajši pionirji, vprašanje pa je, kako se bo delalo z njimi.«
Kako hud je preskok iz mladincev v člansko konkurenco?
»Ko prideš iz mladih selekcij v člansko, moraš najprej v glavi spremeniti razmišljanje. Prej niti nisi plačan za to, če pa se boš hotel z nogometom profesionalno ukvarjati, se boš moral nogometu posvetiti in se odreči mnogim stvarem. Tudi sam sem imel s tem kar precej težav in sem potreboval kar nekaj časa, da sem uredil stvari v glavi. Živiš od nogometa in mu moraš tudi nekaj dati, da boš od njega kaj imel. V Domžalah sem sicer branil v prvi ligi, vendar resno je postalo šele, ko sem prišel k Prašnikarju v Olimpijo. Počutil sem se kot pod Hitlerjevim vodstvom (smeh). V Olimpiji ne moreš delati kar hočeš. Olimpija je le Olimpija. Tu morajo igrati najboljši in verjamem, da ima vsak igralec v Sloveniji željo igrati v dresu Olimpije. Tisti, ki tega nimajo in pridejo sem samo zaradi denarja … takih ne rabimo. Veliko je bilo igralcev, ki so v Olimpijo prišli kot zveneče okrepitve, so pobrali denar, čez pol leta je prišel drug trener, ki jih ni več hotel. V Olimpiji morajo igrati najboljši in kljub igriščem je Olimpija le Olimpija. Ne bom pljuval Maribora, so sedemkrat zapored prvaki, verjamem pa, da vsak igralec Maribora želi igrati v Olimpiji, pa čeprav Olimpija ni prvak.«
Zdaj so v klubu uvedli varčevalne ukrepe. So vsem zmanjšali plače?
»Za druge ne vem, jaz gori v upravi še nisem bil, meni še niso zmanjšali. Če bodo zmanjšali vsem, naj še meni. Mi mladi vendarle nimamo takih plač, da bi nam jih morali manjšati. Plače starejših igralcev so večje, oni so si to tudi zaslužili. Jaz sem v Olimpijo prišel z osemnajstimi leti, imel sem štipendijo, zdaj imam plačo in živim od tega.«
Se da živeti s to plačo?
»Da se, če živiš normalno. Namesto da greš na morje na Maldive, greš pač na hrvaško obalo. Ni tako hudo, kot bi radi nekateri prikazali. Res je, da sponzorji pri nas več ne vlagajo tako veliko v nogomet. Jaz nimam težav s preživetjem. Ko se enkrat ne bo več dalo živeti od tega, bomo šli pa delati. Če se seveda ne bomo mogli prodati v tujino.«
Do kdaj imaš pogodbo?
»Do 30. junija 2004. Še eno sezono.«
Vratarji v ekipo pridete težje, vendarle je prostora le za enega.
»Jaz sem ponosen, da sem sploh bil in da sem v tej Olimpiji s takimi zvenečimi imeni kot so Prosinečki, Rudonja, Pavlin, pa recimo reprezentanta Kmetec in Žlogar. Olimpija je imela največ reprezentantov. Ko je prišel Oblak, je pripeljal Mavriča, lahko pa bi še kakšnega vratarja. Ni ga pripeljal in za to sem mu hvaležen. Ponosen sem, da sem tu in nimam nobenih problemov z upravo, predsednikom, direktorjem.«
Kako ste igralci začutili spremembe s prihodom Schollmayerja?
»Ravno na vaši spletni strani sem enkrat bral, da sem branil dobro dokler je bil denar, potem pa več ne. To mi je šlo malo v nos, ker to ni res. Ni res, da ne bi hoteli igrati zaradi denarja. Je pa težko, ko štiri, pet mesecev nismo dobili plače. Ne razmišljaš več o nogometu, razmišljaš kako boš preživel družino, kako boš nahranil otroka, kako boš sploh prišel na trening, če nimaš za bencin. Tudi sami nismo vedeli kaj nas čaka, dokler ni prišel g. Schollmayer. Hvala bogu, da je prišel, mislim, da je s tem rešil Olimpijo. Tudi vsa ta pisanja okoli tega, da je zmanjšal proračun … Mislim, da je to njegova pravica. Iz nič je vložil ogromno denarja. Če bi tako vlagal tri leta, bi težko prišel skozi. Če je proračun potrebno zmanjšati, naj se ga zmanjša, vendar naj se ga zmanjša pametno. Prej pod Mihajlom smo dobili 100.000 preden smo šli na priprave, potem pa do maja nismo dobili nič.«
Govoril si o otrocih. Kakšen je tvoj stan?
»(smeh) Otroka še nimam. Živim pa skupaj s svojo drago Nino. Sam sem že hotel otroka, ampak noče. Kaj naj naredim? (smeh) Saj ne da noče, sem se malo zaletel, počasi.«
Upajmo, da bo napadalec.
»Ja, le napadalci in vezisti se dobro prodajajo. Za vratarje je težko. Se prodajajo razni šalabajzerji po Ameriki, tu v Evropi pa težko prideš zraven. Sploh vratar, pa še tujec.«
Si imel že kakšno zanimivo ponudbo iz tujine?
»Pet let nazaj sem imel možnost oditi v Bayernovo šolo. Oče, ki je prijatelj z Beckenbauerjem, mi je to omogočil. Potem smo se skupaj doma odločili, da ne grem, ker sem bil še premlad. Zdaj se sicer nekaj dela na tem, ampak sem še vedno igralec Olimpije in se ne bom po nepotrebnem zaletaval.«
Imaš menedžerja?
»Imam. V Sloveniji ga praktično ne potrebuješ. Za tujino ga imam, je pa tako, da če mi bo kdo kaj pomagal, bo to oče. Menedžer mi bolj ureja kontakte in papirje, oče pa pozna več ljudi v tujini kot katerikoli slovenski menedžer.«
V mlajših selekcijah si bil tudi v reprezentanci.
»Bil sem v vseh mlajših selekcijah. Pri U-21 pa je bilo tako: takrat sem ravno prišel v Olimpijo, tukaj je bil še Pejković, nisem branil in tudi pri mladih nisem bil v prvi postavi. Potem pa, ko sem branil, sem bil že nekaj mesecev prestar in nisem več mogel igrati za mlado reprezentanco.«
Ti je kdo od slovenskih vratarjev posebej všeč?
»Od mladih vratarjev se mi zdi najboljši Šeliga iz Celja, od starejših pa mi je daleč najboljši Mavrič. Mrga je dober kot človek in kot golman. Je zelo v redu dečko, o njemu kot vratarju pa ni potrebno izgubljati besed. Vsakemu se zgodijo kiksi, ampak ko smo igrali slabo, nas je on reševal. Naredil je tudi 3-4 napake, ampak če pogledaš celo sezono, to ni nič.«
Letos je bilo na tribunah veliko več gledalcev kot v prejšnjih letih.
»Ja, to je bila pravzaprav želja g. Schollmayerja. Hotel je, da se v Ljubljani začne igrati atraktiven nogomet, ki bo privabljal gledalce. Ampak Ljubljana ne trpi petega, šestega mesta, tudi tretjega ne. Dokler smo bili prvi je bilo po 4, 5 tisoč ljudi na stadionu. Čim so se začeli dogajati kiksi, jih je bilo vedno manj. Sej ste videli, na koncu jih je bilo 300, ko je pa Prosinečki igral prvo tekmo za Bežigradom z nekim Celjem, kjer nikoli ni bilo več kot tisoč ljudi, jih je bilo pa 7, 8 tisoč. V Ljubljani si prvi, ali te pa ni.«
Ste bili igralci v polsezoni prepričani v naslov?
»Praktično smo bili prepričani, da bomo s tako ekipo prvi, čeprav rezultat ne pride sam od sebe. Ti mladi fantje, ki so prišli iz druge in tretje lige, so v jesenskem delu odigrali odlično. V glavi so najbrž začeli razmišljati, da so najboljši in potem so se začele dogajati napake. Vsako tekmo jih je bilo več. Na koncu moramo biti zadovoljni, da smo osvojili pokal in rešili sezono. Bila bi katastrofa, če s tako ekipo ne bi osvojili nič. Moramo pa se posebej zahvaliti in Mavriču in Prosinečkemu. Spomnite se v Celju, Borut je branil tri smrtne priložnosti, Robi pa je dal gol iz tridesetih metrov. Ne vem kako je uprava zadovoljna s tem, da nismo bili prvi. Na začetku pa cilj ni bil biti prvak takoj, ampak čez tri leta.«
Najbrž spremembe ciljev med sezono neugodno vplivajo na ekipo.
»Niti ne. Prišla sta Pavlin in Kmetec, dva reprezentanta, tako da bi moralo biti kvečjemu bolje. Na žalost se je obrnilo ravno nasprotno. Začeli smo igrati slabo in še sami igralci ne vemo, zakaj se je to začelo dogajati. Ni pa res, kar se je pisalo, da sta bila dva klana. To ni res. Vsi smo se družili med sabo in nihče ni govoril čez druge. Vseh trideset seveda ne more biti klapa, vsak je nekaj zase. Sploh pa ni res, da smo se delili na stare in mlade. Če bi bilo tako, bi sezono končali osmi, ne pa …«
Moramo pa se posebej zahvaliti in Mavriču in Prosinečkemu. Spomnite se v Celju, Borut je branil tri smrtne priložnosti, Robi pa je dal gol iz tridesetih metrov.
Se kaj bojite za letos? Ustvarja se neka negativna klima okoli tega, kako vse skupaj poteka?
»Vsak začetek priprav je tako, ne ve se kdo prihaja, kdo odhaja. V vsakemu klubu je tako. Kakor tudi sami beremo v časopisu in kakor nam govorijo, bi radi naredili mlado ekipo in kdorkoli bo v Olimpiji letos, ni za pričakovati, da bi bili prvi ali drugi. Naj se bi delalo na tri leta in če bo tri leta isto okostje ekipe, potem lahko računaš, da boš prvi in da greš v Evropo in tam nekaj narediš. Če imaš srečo pri žrebu, se nikoli ne ve. Dejansko pa je tako, da misliš, če imaš zveneča imena, da boš prvak, pa smo imeli letos toliko zvenečih imen, pa spet nismo bili prvaki. Mogoče bo pa z mladimi bolje. Pustimo času čas in bomo videli.«
Italijan, ki je bil na preizkušnji, je že šel, Brazilec je še tu.
»Italijan bi se moral malo bolje fizično pripraviti, če je že prišel na priprave. Stroka je ocenila, da ni pravi, Brazilec pa je še z nami. Je v redu dečko; če je igral v Slaven Belupu, kvaliteta ne bi smela biti sporna. Bomo videli, kako se bo tu ujel z nami, kako mu bosta všeč Ljubljana in klub.«
Kaj pa mladinci, ki so z vami?
»Od desetih jih je mogoče pet, šest perspektivnih, pa še to sem veliko rekel. Stroka bo določila, česa so sposobni, če se da kaj narediti iz njih. Smo pa imeli samo tri treninge, tako da je težko ocenjevati igralca. Recimo Handanagić je bil bolan, pa je bil še vedno prvi pri teku, morda so bili oni tudi bolni, pa še niso prišli k sebi.«
Kaj pa Suljo (vzdevek Suada Beširevića – op.)?
»Suljo je zelo dober človek, rad bi imel disciplino. Ko treniramo – treniramo, ko smo sproščeni – smo sproščeni. Da smo klapa. Kot trener pa se je videlo: ko je prišel, smo začeli igrati bolje. Ne vzemite to kot da govorim slabo o Oblaku, pač, mogoče je šok-terapija delovala. Vsak trener ima svoj način dela in treningi g. Beširevića so dobri, smo zadovoljni.«
Kakšne so razlike med trenerji, če gledamo recimo Petrovića, Oblaka, Beširevića?
»Hja, vsak ima svoj način dela. Pri Branetu suhega teka sploh ni bilo, vse smo delali na igrišču. Pri Petroviću smo igrali zelo lepo, a nismo imeli sreče, tako kot letos Celje ne. Dobili smo gol iz vsakega strela, medtem pa smo zapravili ogromno priložnosti. Kot sem rekel, v Ljubljani štejejo samo zmage. Lahko samo dolge nabijaš in zmagaš 1:0, pa bodo vsi zadovoljni. Če mislijo delati ekipo, bi jo morali res delati dolgoročno, ker ne moreš vsako leto menjavati igralce. Ne vem, če nas je v zadnjih petih letih ostalo pet.«
So letošnji cilji že znani?
»O tem ni bilo govora. Rekli so le naj se čim bolje pripravimo in da bodo igrali najboljši. Ostali bodo morali čakati priložnost.«
V Evropi ste dobili Shelbourne.
»Ja, bolje je iti na Irsko, kot pa recimo v Armenijo. Če bomo pravi, lahko premagamo vsakega, če nismo pravi tudi Armencev ne moremo premagati. Na Irskem pričakujem lep stadion in veliko ljudi, to pa je le dodatna motivacija za vse mlade fante v Olimpiji. Mislim, da bomo pravi in da bomo šli naprej.«
Jaz sem že povedal, da sem ponosen, da sem v tej Olimpiji.
Bil si že zraven na evropskih tekmah. Občutki so verjetno nekaj posebnega.
»Ja, vsak si želi igrati v Evropi. Če pač ne igraš, si vesel, da si bil zraven. Jaz sem že povedal, da sem ponosen, da sem v tej Olimpiji. Bil sem že zraven in to je neka izkušnja, ki v življenju pomaga.«
Verjetno je že samo dogajanje okoli tekme povsem nekaj drugega kot pri nas.
»Ti dam za primer Azerbajdžan. Takega hotela, kot je bil tisti v katerem smo spali, Slovenija nima. Poleg tega pa je država revna, Slovenci smo za njih bogataši, pa imajo lepši stadion kot mi. Trava na igrišču in stadion kot objekt, vse je boljše, ostalo je pa katastrofa. On pač vlagajo v nogomet kolikor vlagajo, igrajo kvalifikacije in ne naredijo nič. Imajo to Shafo, ki vedno izpade v prvem krogu. Z Dansko pa se sploh ne moremo primerjati, tam ljudje živijo za nogomet. Stadion naredi tako atmosfero, da se ne da opisati.«
Olimpija se nikoli ni res osramotila v Evropi, vedno se nekako parira tem močnejšim nasprotnikom.
»Nikoli ne bom pozabil tekme s Frankfurtom v Ljubljani, ko je bil trener Prašnikar. Šiljak je dal gol, Dosti pa je imel še tri “smrtne” priložnosti. Potem je bilo 1:1, ko so dobili gol v zadnji minuti iz prostega strela. Tudi v Frankfurtu Olimpija ni bila nadigrana, kot je recimo Ajax nadigral Maribor, čeprav je bil Ajax verjetno močnejši od Frankfurta. Tudi predlani Espanyol. V Ljubljani je bila super tekma, tam v Barceloni pa voda do kolen, na hitro so dobili gole in Španci so živčni vzdržali. Bolje je najprej dobiti kakšnega lažjega nasprotnika in kasneje močnejšega, da pridobiš še marketinško. Upam, da bomo letos te Irce vrgli ven.«
Za konec bi te še vprašal, kateri igralci v Olimpiji iz slovenske lige so se ti posebej vtisnili v spomin?
»Spomnim se še sezon, ko je branil Varvodić, ko sta igrala Zulić in Perica, takrat sem še pobiral žoge. Spomnim se, ko je Olimpija igrala z Milanom. Takrat je bila to daleč najmočnejša ekipa v ligi, Aleš Čeh, Šeparović, Varvodić, Zulić, Topić, ki je bil izvenserijski igralec. Mislim pa, da takega igralca kot je Prosinečki v Olimpiji več ne bo.
Pogovarjal se je Tine Zupan.
