Prvič objavljeno na nkolimpija.com 19. septembra 2002

Pred dnevi je proti Publikumu odigral svojo 250. tekmo v slovenski nogometni ligi in je tako za Janezom Strajnarjem drugi najizkušenejši čuvaj mreže v samostojni Sloveniji. Med prvoligaške vratnice je prvič stopil 3. oktobra 1993 na viški Svobodi in bil najzaslužnejši za to, da je njegovo Primorje gostovanje pri Tonetu Hrovatiču, Erminu Šiljaku, Mihi Vončini in ostalim zapustilo brez prejetega gola.

Odlične obrambe v krstni sezoni pri Primorju so mu odprle vrata takrat mnogo večje Gorice. Avgusta 1994 je debitiral za belo-modre in kljub dvema zadetkoma, ki so mu jih zabili Murini igralci, v premieri navdušil tudi novogoriško občinstvo. Leta 1996 je bil slovenski prvak – poleg Mladena Rudonje (in Marka Baruna v obrobni vlogi) je edini igralec Vege Olimpije, ki je že kdaj osvojil slovenski tron. Večkrat je bil na očeh različnih selektorjev in mnogi so mnenja, da bi moral najti mesto tudi med potniki za svetovno prvenstvo v Koreji in na Japonskem.

Borut Mavrič. Letnik 1970. Številka 1 Vega Olimpije. Prva prava zvezda letošnjega prestopnega roka za klub iz Ljubljane. Komandant obrambe.

Pred intervjujem so nas svarili, da je … ehm, precej redkobeseden. Glede na glasnost na terenu, se nam ni zdelo ravno tako. In med pogovorom smo odkrili, da je marsikakšen. Šegav, duhovit. Tudi ‘furbast’, če je treba. Toda redkobeseden? Ne, to pa zagotovo ne.

Mavrič leta 2002

Borut, povej nam najprej nekaj več o sebi.

»Doma se iz Oseka, kraja blizu Nove Gorice. Je na pol poti med Ajdovščino in Novo Gorico. V domači vasi so vsi igrali nogomet in tako tudi jaz. Kako pa sem se postal vratar, pa ne vem. Kar znašel sem se na golu. (smeh) V Šempasu je najbližje nogometno igrišče, tja pa sem hodil tudi v šolo. Končal sem srednjo trgovsko šolo. Nihče posebej me ni navdušil za nogomet. Saj pravim, kar znašel sem se tam, na golu. V Šempasu sem potem igral do mladinske in članske kategorije, nato pa sem odšel v Primorje. Iz Primorja v Gorico in iz Gorice v Ljubljano.«

Malo klubov si zamenjal. Povprečje v slovenskem nogometu je ‘boljše’ (smeh) …

»Malo. (smeh) Nisem tip, da bi menjal klub ali okolje, kjer se dobro počutim.«

Se spomniš svoje prve tekme v članski kategoriji?

»Ne spomnim se natančnega datuma, se pa spomnim, da smo igrali proti ljubljanski Svobodi. Leta 1993. Ali 1994.«

Si ohranil kakšnega trenerja v lepem spominu?

»Spomnim se vseh trenerjev. Bilo jih je veliko. Toda najmočnejši spomin imam na Branka Zupana. Ker je vztrajal z nekimi psihološkimi prijemi, ki sploh niso podobni nogometnemu razmišljanju. Poleg tega je vztrajal pri tem svojem mišljenju, ki je bilo, po moje, zelo slabo za nogomet. Večkrat sem se zato tudi pogovarjal z nekim psihologom, ki ga je pripeljal. Pač, Zupan se je odločil, da bova branila dva vratarja, na vsaki tekmi po eden. Tako se je odločil, sam pa se s tem nisem strinjal in zato je prihajalo, kar se mojega odnosa do trenerjev tiče, do največjih nasprotij.«

Torej si trenerje ohranil samo v slabem spominu …

»(smeh) Ne, ne. Vseh se spomnim. Ampak tako … Zupan mi je ostal najbolj v spominu. (smeh)«

Dajva resneje. Si imel kakšnega vzornika? Recimo, tudi pri igralcih. Danes morajo tudi vratarji znati z žogo …

»Nisem imel nekega določenega vzornika. Sem tak tip, da sem od mnogih poizkušal ‘pobrati’ kar najboljše lastnosti. Vsakdo ima neke dobre lastnosti. Če bi mi uspelo, bi nastala neka perfektna celota … ampak to ne gre. (smeh) Prevzemal pa sem samo od vratarjev, od igralcev ne. Ti so manjši po postavi, imajo drugačne lastnosti. Jaz sem velik. Če nisem za na gol, potem nisem za nikamor. (smeh)«

Mavrič leta 2003

Kako preživljaš prosti čas?

»Nekega ‘resnega’ hobija nimam. Ko sem bil bližje domu, na primer v Gorici, sem pomagal doma, v družinskem podjetju. V Ljubljani sem profesionalec. Nogomet, 24 ur na dan. (smeh) Bomo videli, kaj bo to angažiranje prineslo. Dobre rezultate, upam.«

Boš šel še kaj študirati? Veliko nogometašev se odloča za nadaljevanje šolanja …

»Ne verjamem, da bo tudi jaz tako naredil. Doma imamo že utečeno družinsko podjetje in bo pametneje, da nadaljujem z delom v njem. Bilo bi neumno, če bi opustil delo v njem.«

Zakaj nikoli nisi šel v tujino? Si raje doma? (smeh)

»Ma ne. Nimam rad sprememb. Saj pravim, če se nekje počutim dobro … kaj bi menjal, če je v redu? Resna možnost je bil odhod v Rusijo, toda vsak dan sem bil ‘nižje’. (smeh) Namreč, začelo se je s ponudbo za igranje v Moskvi, zadnja ponudba pa je bila za igranje v nekem kraju čisto ob ruski meji. V Groznem, mislim. In mi ni bilo več do tega.«

Zakaj pa si potem sploh šel iz Gorice?

»Gorica je bila do lani precej dobro organiziran klub, precej boljši kot večina v Sloveniji. Potem pa se je, z odstopom HiTa kot sponzorja, v enem letu precej spremenilo. Neambicioznost, boj za ostanek v ligi … Nekaj časa sem še vztrajal, potem pa se je pokazala priložnost zaigrati za Olimpijo, ki se je izkazala kot ambiciozna sredina, kot ambiciozen projekt, in ker sem pač sam tak, ambiciozen, sem ponujeno priložnost hitro pograbil.«

Ampak Ljubljančani ste čudni: drugi grejo v Ljubljano, Ljubljančani pa greste čez vikend iz Ljubljane. Verjetno stvar navade.

Kje raje živiš?

»Zdaj kar v Ljubljani, veliko se dogaja. Prej sem živel v majhnem kraju. Ampak Ljubljančani ste čudni: drugi grejo v Ljubljano, Ljubljančani pa greste čez vikend iz Ljubljane. Verjetno stvar navade. (smeh)«

Povsem zasebno vprašanje: zakonski stan?

»Nepopisan list. Najbrž še nisem dovolj zrel. (smeh)«

Selektorjev poziv za tekmo z Italijani ni bil tvoj prvi poziv v reprezentanco, kajne?

»Tako je. V letu, ko smo bili z Gorico prvaki, sem bil na spisku selektorja kot tretji vratar. To je trajalo nekako dve leti. Bošković in Zupan sta imela prednost pred menoj, jaz pa sem bil ‘na čakanju’. Takrat sem imel še reprezentančne ambicije, bil sem mlajši kot danes.«

Trst (tekma z Italijani)?

»Glede na to, da je bil nasprotnik močan in vzdušje na štadionu pravo, je bilo zanimivo od blizu videti, kako je igrati v reprezentanci. Toda nisem si delal utvar, da bom branil in sem šel na tekmo zaradi nekih drugih razlogov kot zgolj športnih. Saj pravim, te ambicije sem že odpisal in mi ne predstavlja dosti, če sem ali nisem tretji vratar. Saj je fino iti na izlet, ne. (smeh) Drugače pa, kot se to lahko opazi ‘s strani’, je ekipa dobra. Fantje so klapa. Zdaj so naredili še dober rezultat z Malto in to je tisto, kar pelje naprej, k še boljšim uvrstitvam. Upam, da bo šlo tako dobro tudi v bodoče. Ne pričakujem pa, da me bodo še kdaj poklicali. Če bom imel čas, si bom pogledal tekme reprezentance po televiziji. Ne razumi me napak, ampak zdaj je zame na prvem mestu predvsem Olimpija. O njej razmišljam 300%, ostalo mi odvrača pozornost. In tega nočem. Nisem se prišel sprehajati po Ljubljani.«

Trener Brane Oblak je v intervjuju prav za to spletno stran izjavil, da si staromoden vratar. Pri tem je mislil, da si staromoden za sistem 4-4-2.

»Vratar je dober, ko brani. Pravzaprav ubrani. (smeh) Če prepreči gol, je zaradi mene lahko staromoden ali kakršenkoli. Vem, da bi Oblak hotel, naj se premaknem bližje sredini in to je vse lepo in prav … toda če bi storil tako in prejel gol, recimo s sredine igrišča – kot ga je na primer prejel ukrajinski vratar, ko mu ga je dal Aćimović – potem nihče ne bi rekel: ‘dobro, naredil je prav tako, kot je želel trener’, ampak prej: ‘lejte, naredil je napako, stal je preveč daleč stran od svojih vrat’. Torej, ne glede na to kakšen stil branjenja ima vratar – najboljši je, kadar ubrani.”

Olimpija pred začetkom sezone 2002/03: Mavrič je v zgornji vrsti na sredini

Kako poteka uigravanje vratarja z moštvom?

»Igralci delamo po skupinah. Vsaka skupina dela specifične vaje. Vratarji vadimo posebej. In ko nas trener pokliče, odigramo po navodilih z moštvom. Nekega posebnega uigravanja po linijah torej ni. Na primer, da bi imeli neke posebne vaje za uigravanje obrambne vrste. Vsak opravlja svoje delo. Nogomet ni neka prav hudo zapletena igra. Če ga razumeš, potem neko posebno uigravanje niti ni potrebno.«

Ali je kaj pritiskov, da bi morali osvojiti državni naslov?

»Evforija v Ljubljani je, hvala bogu. Pričakovanja so zmeraj večja, glede na zadnje okrepitve in tako naprej. Lahko pričakujemo dosti več kot ob štartu. Osebno sem prepričan, da bi lahko naredili še kaj več, saj smo že prej igrali zelo solidno. Sploh pa sedaj, ko smo dobili z nekaterimi igralci še več kvalitete. Govorim lahko le zase: rad bi osvojil lovoriko. Sem ambiciozen.«

Kje vidiš domet te ekipe?

»Ne vem. Prvenstvo se je šele začelo … prezgodaj je še za oceno. Počakajva še nekaj tekem in bova videla.«

S katerimi igralci se najbolj razumeš?

»Z vsemi dobro, z nobenim nimam posebnega problema. Recimo, da sem s Primorci malo več skupaj. (smeh) Ostali imajo svoje življenje po Ljubljani.«

Kako vidiš svojo vlogo na igrišču? Boš mirno gledal tekmo in samo opazoval kaj počnejo tvoji soigralci?

»Nikakor! Že tako sem precej glasen tip. Precej kričim. Poizkušam razporediti fante kot mislim, da je po mojih izkušnjah prav in to tako, da bi imel potem sam čimmanj dela. Če mi to uspe, sem večji del tekme zelo očitno brez dela. In na koncu tekme brez prejetega gola. (smeh)«

Edina Mavričeva lovorika z Olimpijo: pokal Slovenije 2003 (Mavrič je v desnem zgornjem kotu)

Kdo so favoriti prvenstva?

»Maribor najbrž ne bo celo prvenstvo ‘spal’, Koper pa je tudi dobra ekipa. Sam upam, da bo tudi Olimpija kaj dobrega naredila. Publikum ima že tri leta enak kader, igro ima dobro – tudi proti nam so igrali zelo dobro – toda v skupnem seštevku jim ne uspe. Ne vem zakaj.«

Če bi moral izbrati ljubšo ekipo: Gorica ali Primorje?

»Gorica.«

Priljubljeno igrišče?

»Nerad igram na slabih igriščih, čeprav so zdaj stvari v glavnem že urejene, kar se tiče kvalitete igrišč. Priljubljen štadion pa je vsak, ki je poln. Tako kot zdaj v Ljubljani. Lepo je igrati pred polnimi tribunami, sploh če je publika dobro razpoložena.«

Znaš ubraniti enajstmetrovko? (smeh)

»Sem in tja že. Vsake toliko kakšno ubranim. (smeh) Vem, prav lahko se zgodi, da bomo še potrebovali to znanje v pokalnem tekmovanju. Imam pa že izkušnje s stresom pri izvajanju enajstmetrovk. Ne spomnim se sicer natančno tekme, a zato se dobro spomnim, da smo potem nadaljevali s tekmovanjem. Torej smo bili uspešni, ne.«

Kaj pričakuješ od naslednjih tekem? Recimo, tudi od te s Koprom.

»Vedno je lepo zmagati. Kar se tiče tekme s Koprom, si želim, da bi zmagali. No, pa vsaj, da ne bi izgubili. Čeprav tudi poraz ne bo odločilno vplival na nadaljnji potek tekmovanja. Sicer pa se tekma od tekme razlikuje. Če igraš dobro in si boljši, je hudo, če izgubiš eno samo točko. Če igraš slabo, pa je vsaka osvojena točka dobra.«

S tribun sem vajen že vsega. Nasprotnim navijačem itak nikoli nisi všeč. Enemu ni všeč, če imaš lep dres, drugemu, če imaš dober avto, tretjemu ni všeč nekaj tretjega.

Te pritisk s tribun kaj moti?

»Ma ne. S tribun sem vajen že vsega. Nasprotnim navijačem itak nikoli nisi všeč. Enemu ni všeč, če imaš lep dres, drugemu, če imaš dober avto, tretjemu ni všeč nekaj tretjega. (smeh) Nima smisla obremenjevati se še s tem. Na eno uho notri, na drugo ven.«

Ko žoga zadane vratnico – postaneš vznemirjen ali kaj drugega? Nekaterim vratarjem precej uplahne pogum …

»Vratnica je kakor da bi udaril mimo, v tribuno. Ni gol. Lahko je tudi 30 vratnic, pa še vedno ni gol. (smeh)«

Pogovarjal se je Boris Škraban

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.