Prvič objavljeno na nkolimpija.com 17. julija 2001
Jalen Pokorn bo očitno letošnjo sezono pod taktirko novega Olimpijinega krmarja Mihajla Petrovića dočakal pravo priložnost za igro v prvi postavi (saj je standardni igralec v vseh pripravljalnih tekmah poletne medsezone), potem ko se je celotno lansko sezono pripravljal, da bi prevzel pomembnejšo vlogo v igri ljubljanskega moštva. Naš prvi vtis je bil, da tako droban mladenič (sploh v primerjavi s vašim vdanim Borisom, hehe!) pa že ne more bojevati težkih bojev s precej višjimi, močnejšimi in starejšimi (in z vsemi žavbami namazanimi) tekmeci, a bolj ko je potekal pogovor, bolj smo se lahko prepričali, da se je trdno odločil delati in uspeti ter da se zaveda svojih vrlin in slabosti, kar je predpogoj za vsakršen napredek. Torej, nas je prepričal in želimo mu samo še, da bi prepričal še vse druge nejevernike, ki v njem ne prepoznajo bodočega pomembnega člena v igri Olimpije za nekaj naslednjih sezon.
Pa še nekaj: razorožil nas je s svojo iskrenostjo – posebej, ko je govoril o sebi. Pa tudi o drugih. Z Jalnom, ki je sicer doma iz Sv. Duha pri Škofji Loki, smo se pogovarjali v Športnem centru Triglav na Vodovodni v Ljubljani.
Kako se je Jalen Pokorn navdušil za nogomet?
“Glavni razlog je bil verjetno ta, da je bilo igrišče kilometer od mojega doma v Svetem Duhu in sem ves svoj prosti čas takoj po tem, ko sem prišel domov in napisal nalogo, preživel tam, pri mojem matičnem klubu NK Polet. Spominjam se, da sem bil star deset let, ko mi je mož, ki je skrbel za igrišče, postavil žogo na črto šestnajstmetrskega prostora in sem imel tri poskuse, da zadanem prečko. Ko mi je to uspelo, sem dobil Cockto!”
Si se ukvarjal še s kakšnimi drugimi športi?
“Pozimi smo igrali hokej, ampak žoga je bila tista, nad katero sem se najbolj navdušil.”
In kako je šla tvoja pot od Poleta naprej?
“Pri trinajstih me je opazil Miran Šubic, eden glavnih nogometnih delavcev na Gorenjskem, in povabil v Triglav, kjer bi imel boljše pogoje za napredovanje. Tako sem tam ostal do 20. leta, leta 1999 pa sem prišel v Ljubljano najprej na preizkušnjo in potem ostal pri Olimpiji.”
Je kak trener, na katerega imaš iz svojih mladih nogometnih let posebej lep spomin?
“Nekaj jih je, na primer Marko Trebec, Kužnik, pa Janez Zupančič, ki je zelo zaupal mladim igralcem in sem tako že pri sedemnajstih igral v prvi postavi drugoligaša Triglava. Seveda je bilo treba tudi pri Zupančiču nekaj pokazati, samo mladost ni bila dovolj. Imel pa je zelo dober občutek za delo z mladimi. Mlad igralec rabi nekaj časa, da se navadi na ritem članske ekipe. Potrebuje trenerja, za katerega ve, da mu bo pripravljen oprostiti napako na kakšni tekmi, za katerega ve, da ga zaradi ene napake ne bo ‘podrl’. Take stvari lahko zelo vplivajo na psiho mladega igralca.”
Si imel kakega vzornika?
“Meni so vzorniki igralci, ki dajo na igrišču vse od sebe. Ki so ‘tihi’, a na igrišču garajo.”
Na primer Franc Fridl?
“Ja. Na primer Fridl. Je garač. In še več je takih igralcev, ki niso ravno atraktivni, so pa ‘utež na tehtnici, ki nagne jeziček’. So motor, ki potegne ekipo za seboj. Ekipi pokažejo, da se trudijo, in ekipa to začuti in tudi sama pritisne.”
Nekateri mlajši nogometaši tudi študirajo, kako je glede tega pri tebi?
“Končal sem program strojni tehnik in se vpisal v program menedžmenta v Kranju. Bil sem redno vpisan, kar pomeni, da bi moral opraviti 85% obveznih vaj, za kar pa seveda ni bilo časa. Zdaj znova razmišljam, da bi se izredno vpisal v kak program, nisem pa se še ničesar odločil. Vsekakor bom tehtno premislil, kam bom šel. Mislim, da bi moral končati fakulteto, in tudi, da sem za to sposoben. Srednja šola ni dovolj.”
Katero igralno mesto ti najbolj ustreza?
“Pri trenerju Zupančiču sem bil največ na mestu zadnjega zveznega igralca, ki mi najbrž najbolj ustreza, je pa tudi konkurenca tu največja. V reprezentanci sem igral tudi že levega štoperja. Pri trenerju Petroviću je moja vloga nekoliko drugačna, saj igramo z eno ‘špico’ in se lahko kot desni bočni igralec vključim tudi v napad. Pri njem je igra nasploh in tudi moja naloga bolj ofenzivna kot v nekaterih drugih postavitvah, kjer sem že igral. Je pa res, da nisem tip igralca, ki bi se silil v napad, vsaj odkar sem zapustil mladinske kategorije, in morda bi bilo dobro, če bi v tej smeri kaj popravil.”
Po navodilih trenerja?
“Ja … Jaz sem ‘poslušen’ tip igralca. Nisem tak, da ne bi poslušal navodil, eksperimentiral. Kar mi reče trener, to bom naredil.
Kje vidiš svoje prednosti?
“Rekel bi, da je to agresivnost. In marljivost, nepopustljivost. Napako, ki jo storim, skušam popraviti. Nekaj najslabšega je, če ob napaki skloniš glavo in se sekiraš. Mislim, da je moja dobra lastnost tudi ta, da sem neproblematičen igralec. Ne maram se kregati z nikomer.”
Pa druga plat medalje, kje so šibke točke Jalna Pokorna?
“Včasih se bojim prevzeti odgovornost. Pa tudi pri tehniki imam še pomanjkljivosti, a jih skušam popraviti z borbenostjo.”
Tudi z dodatnim treningom?
“Tudi. Je pa ena največjih pomanjkljivosti v Sloveniji, da igralec po treningu ponavadi ne sme ostati na igrišču. Dostikrat sem želel, ne sam, ampak s kakim soigralcem, ostati še malo, poizkusti to ali ono, pa so nas ‘podili’ z igrišča.”
Lahko v Ljubljani igralsko napreduješ? So tu pogoji za napredovanje mladega igralca?
“Ja. Prav zaradi tega sem tudi ostal v Ljubljani; pred sezono so me namreč želeli tudi v Kranju, a sem prav zato, ker se je zdelo, da bi mladi letos lahko imeli več priložnosti, ostal v Ljubljani. Pogoji za napredovanje so. Je pa res, da bi lahko odnos mesta do kluba s tradicijo, z zgodovino evropskih nastopov, lahko bil boljši. Konec koncev je Olimpija še vedno največji slovenski klub, če gledamo na daljše obdobje. V Sloveniji verjetno ni mladega igralca, ki si ne bi želel enkrat igrati za Olimpijo.”
Toda letos je v tujino odšlo več zelo mladih slovenskih nogometašev, sedemnajstletnikov. Kako komentiraš to?
“Mislim, da je povezano z uvrstitvijo Slovenije na EP, kar je povečalo zanimanje tujcev za naše nogometaše. Sicer je pa z razvojem mladih igralcev takole: mlajše kategorije, tja nekje do 18. leta, dosegajo lepe rezultate in dobro parirajo vrstnikom iz nogometno najbolj razvitih držav. Potem pa se naenkrat pojavi prepad. V evropskih klubih, kamor so ti fantje odšli, so začutili, da se iz teh igralcev da nekaj narediti. V naših razmerah, kjer je infrastruktura slaba, je preskok iz mladinske v člansko ekipo res težaven, zato ni čudno, da se veliko obetavnih igralcev porazgubi po drugoligaških in tretjeligaških klubih. V Evropi pa je selekcioniranje in priprava igralca na prehod v člansko ekipo sistematično organiziran proces. To je za klub dobro, za fante, ki so letos odšli v tujino, pa samo v primeru, če se bodo pripravljeni maksimalno posvetiti nogometu in če bodo imeli močno voljo. Skupaj z njimi bo delalo še veliko, recimo sto, drugih. Ne bo enostavno, mnogi ne bodo uspeli. Večina ne bo.”
Je pa res, da jih bodo v tem primeru morda posodili ali prodali drugim, manj zvenečim klubom, pri nas pa igralec, ki se pri devetnajstih ali dvajsetih ne prebije blizu članski ekipi, ‘odmre’ …
“Res je. Pri nas si pozabljen igralec in potem ti res težko še kaj uspe. Glede dela z mladimi bi se pri nas moralo še veliko spremeniti, čeprav so se stvari nekoliko že premaknile na bolje.”
Kakšna pa je vloga menedžerja v razvoju mladega igralca?
“Izjemno velika. Mlad igralec nujno rabi menedžerja, dobrega menedžerja, ki mu je kot nekak drugi oče. Ki stalno bedi nad njim. Mnogim igralcem se ‘zmeša’, ko se jim prvič prikaže denar pred očmi. Je pa težko, zelo težko najti pravega človeka! Ko si uspešen, se okoli tebe vedno pojavi veliko ljudi, ki bi želeli zgolj zaslužiti. Pri takem menedžerju nimaš kaj iskati, ampak kot že rečeno, mnogi igralci vidijo samo še denar, ko se jim prvič pojavi možnost, in jim nasedejo.”
Lani nisi dobil prav veliko priložnosti. Si imel občutek, da bi lahko igral več?
“Upal sem ves čas. Tudi pripravljal sem se maksimalno, dodatno treniral tudi sam. Nisem vedel, kaj je narobe. S trenerjem Prašnikarjem praktično nisva spregovorila besede. Prve tri mesece, ko moj status še ni bil urejen zaradi odškodnine, sem bil povsem ločen od prve ekipe in sem treniral posebej s Škorom in nekaterimi tujci. Ko je moj oče zbral denar za odškodnino in se je to vprašanje končno rešilo, sem v Španiji naenkrat igral v prvi ekipi, kar me je zelo začudilo – kot da bi bilo v povezavi s plačilom odškodnine. Po tekmi z Espanyolom sem do zimske pavze dobil kar nekaj priložnosti, spomladi pa spet skoraj nič.”
Je težko sedeti na klopi?
“Odvisno, s kakšnim občutkom sediš na klopi. Če veš, da zgolj zato, da si ‘številka’, potem je težko. Če pa sediš na klopi z občutkom, da boš dobil priložnost, potem pa ni! Je pa najlažje in najbolj neumno obupati in odnehati. Treba je vztrajati. Poglejmo na primer Ivaniševića!”
Bi lahko primerjal Bojana Prašnikarja in Mihajla Petrovića?
“Mislim, da si Petrović po človeški plati zasluži vse pohvale in da je trener, ki bo igralcu, ki se izkaže s pristopom in zavzetostjo na treningu, dal priložnost. Pri Prašnikarju tega ni bilo. Imel je svojo enajsterico, še dva ali tri igralce, ki jih je ‘vrtel’, ostali pa smo smeli igro samo ‘povohati’. Petrović je drugačen. Trudi se tudi individualno z vsakim igralcem. Če vidi, da nečesa na treningu ne delaš dobro, ti to pove. Z njim se je vedno mogoče pogovoriti. Kapo dol!”
Kakšni so odnosi med starejšimi in mlajšimi igralci znotraj ekipe?
“Jaz osebno sem na čisto prvem treningu ob prihodu v Olimpijo sicer imel spor s Samirjem Zulićem, ki je bil takrat še igralec, a se je hitro zgladil in v prvenstvu sva dobro sodelovala. (smeh) Drugače je pa tako, da se mora igralec prilagoditi okolju, v katerega pride. Normalno je, da mora biti neko spoštovanje mlajših igralcev do starejših. Nekateri mladi igralci tega ne upoštevajo, vendar jih ekipa vedno izloči. Spoštovanje mora biti seveda tudi v obratni smeri. Ekipa mora biti homogena. Mislim, da pri nas ni problemov s tem. Smo si pa vsi konkurenti za mesta v ekipi, to je dejstvo. Sicer pa po dvajsetem letu niti nisi več mlad igralec v smislu, da bi zaradi mladosti imel kakšne popuste. Takrat moraš nekaj pokazati, enako, kot se zahteva od že uveljavljenih.”
Kako ocenjuješ novince v ekipi?
“Tiganj je že igral v tujini in kot tak ne more biti slab igralec. Za Komarja pravijo, da je nepredvidljiv igralec, a tudi on gotovo ni slab. Baruna poznam že od prej. Je dober kot osebnost in dober na igrišču. Podobno velja tudi za Komaca. Štrbac bo mogoče moral malce potrpeti; tudi on je dober igralec, a občutek imam, da prehod v člansko ekipo ne bo šel čez noč. Calleja ima tipičen južnoameriški temperament. Dober tehnik, zelo dober, toda ‘pozablja’ na tek. Z žogo zna pa vse! O Tončiju Žlogarju pa itak nima smisla zgubljati besed. Sprejeli smo ga dobro in upam, da se bo lepo vklopil v ekipo.”
Kakšne so ambicije mlade reprezentance?
“Trenutno smo tretji z enakim številom točk kot drugi, a možnosti za uvrstitev na evropsko prvenstvo so samo še, če dobimo obe preostali tekmi, kar najbrž ni preveč realno. Zato bo verjetno prišlo do pomladitve ekipe, mojega letnika 1979 pa ne bodo več klicali. Lahko pa bi bilo bolje … Če bi bilo v Švici drugače … Pa proti Jugoslaviji smo tudi delali neumnosti …”
Ampak ali nima mlad igralec pravico delati neumnosti? (smeh)
“Hm … Na žalost. Ampak vsako napako je treba analizirati! Jaz to pri sebi najbrž počnem še preveč. Vsako napako tristokrat premislim. Na živce mi gredo tisti, ki si ne priznajo napak.”
Koga od soigralcev iz ekipe U-21 najbolj ceniš?
“Zelo se mi dopade Pekić. Izpostavil bi še Šukala, Korena, Gobca. Sanković je tudi izreden igralec. Še nekaj bi se jih našlo, a naj čas pokaže svoje.”
Kje se vidiš v igri Olimpije v tej sezoni?
“Upam, da bom izkoristil priložnost in se obdržal v prvi enajsterici. Če je ne bo, bom pač spet na klopi. Kot ekipa pa mislim, da nismo slabi, da bi se morali koga bati, zato moramo iti pogumno v vsak boj. Mislim, da Olimpija letos še zdaleč ne bo tako slaba, kot skušajo nekateri prikazati.”
Nam se zdi, da možnosti te ekipe sploh niso tako majhne …
“Če bomo ujeli svojo igro, ki zdaj še ni tista prava, potem ni bojazni.”
Naslov prvaka?
“Hm … To vsi neradi napovedujemo. Seveda je moja velika želja, da bi se naslov vrnil v Ljubljano. Ni pa to odvisno od mene, ampak od vse ekipe.”
Največja trenutna želja je, da bi se ustalil v prvi ekipi Olimpije, da bi bil pomemben člen v njeni igri in z njo dosegel kar se da veliko.
In tvoje osebne ambicije? Fakulteta?
“Tudi, ja. Ampak največja trenutna želja je, da bi se ustalil v prvi ekipi Olimpije, da bi bil pomemben člen v njeni igri in z njo dosegel kar se da veliko. Kakšnih posebnih dolgoročnih ciljev pa nimam. Treba je razmišljati o sedanjosti!”
Govori se, da na žurih piješ sok!
(smeh) “To je res! Praktično nisem nikoli pil česa drugega. Ne pijem! Če že spijem pivo, popijem eno.”
To (pitje soka) je počel tudi Marko Milić in sprva so se mu vsi smejali …
“Tudi meni se vsi smejejo, ko pridem v lokal in naročim Pago! Ampak jaz sem svoje življenje podredil športu. Če vem, da me jutri čaka trening, potem ni prostora za pijačo. Ena največjih napak mladih športnikov je, da jih družba zanese, da pretiravajo z alkoholom in ponočevanjem. Najlažje se je napiti in dati vse štiri od sebe. Če hočeš iz sebe nekaj narediti, se moraš imeti stoodstotno pod kontrolo.”
Za konec še tole – kako bivši igralec Triglava komentira poraz v prijateljski tekmi proti nekdanjemu klubu?
“Prijateljsko tekmo smo jim morali pustiti, da ne bodo prehitro obupali. (smeh) Šalo na stran, niso slaba ekipa. Toda v nogometu ne zmaga vedno boljši. Morda nas je v tisti tekmi malce ‘dajala’ tudi motivacija. Je pa tako – ne igra se vsak dan z Mariborom pred nabito polnim štadionom. Motivirati se je treba znati ne samo za vsako tekmo, ampak celo za vsak trening posebej. Če je na termometru ob tem +35, je težko, vendar … Jaz se glede tega trudim, upam, da se bodo tudi ostali!”
Pogovarjal se je Boris Škraban
