Prvič objavljeno na nkolimpija.com 27. novembra 2002
Igor Lazić je na slovenski nogometni sceni zablestel in v zelo kratkem času postal pravo odkritje sezone. Pred začetkom te sezone je sicer kot član šišenske Ljubljane in hkrati najboljše obrambne vrste v drugi ligi prestopil k sosedu za Bežigrad, čeprav se je zanj zanimalo veliko slovenskih klubov. Odločil se je, da lahko najhitreje napreduje pri Olimpiji in da so tukaj tudi najboljše možnosti za morebiten skok čez mejo.
Ljubitelji nogometa pravzaprav nismo vedeli, kaj od člana tako mlade obrambne vrste sploh pričakovati, a fant nas ni pustil dolgo v dvomih. Hitro so ga začeli omenjati kot enega boljših branilcev v Sloveniji, ki ga poleg opravljanja obrambnih nalog krasijo pobegi po boku in uporabni predložki v kazenski prostor. Zadnji bočni igralec sicer ni njegovo “domače” mesto, saj je po lastnih besedah najboljši na mestu libera.
Njegov vzpon je za nekaj časa prekinila poškodba noge sredi jesenskega dela tega prvenstva, a se je Igor presenetljivo hitro vrnil na nogometna igrišča. Z njim smo se pogovarjali pred tekmo v Novi Gorici. (Tekma je bila na sporedu 17.11.2002 in Olimpija je zmagala s 4:3. Opomba: MZ)
Igor, od kod si doma in kje si pričel brcati žogo?
“Doma sem iz Štepanjskega naselja, prej pa sem živel v Črnučah, kjer sem tudi začel svojo nogometno pot. Preselil sem se nekje v petem, šestem razredu osnovne šole.”
Zakaj nisi nadaljeval pri Slovanu, ki je najbližji tvojemu domu?
“Pač zato, ker sem s kolegi začel na Črnučah, tam smo se dobro razumeli, ekipa je bila v redu … Potem sem iz Črnuč odšel na Ježico, kjer je bila znana nogometna šola Braneta Oblaka in ostal tam.”
In naprej?
“Ja, to se je zgodilo pri starejših pionirjih, kjer sem ostal do članske konkurence. Nato sem pri dvajsetih prestopil k Ljubljani. Tam me je prvo sezono treniral Šoškić, drugo in hkrati zadnjo pa Kebe. Ko smo se uvrstili v prvo ligo, sem prestopil k Olimpiji.”
Med košarko in nogometom pa sem kolebal v petem razredu osnovne šole. Takrat so mi operirali kilo in prišel sem v dilemo, s čim nadaljevati. Prevladalo je mnenje sošolcev in prijateljev.
Si se ukvarjal še s kakšnimi drugimi športi?
“Seveda, v osnovni šoli. Namizni tenis, odbojka, košarka… V namiznem tenisu in košarki sem hodil tudi na tekmovanja. V namiznem tenisu je bil moj največji uspeh peto mesto na občinskem tekmovanju. Med košarko in nogometom pa sem kolebal v petem razredu osnovne šole. Takrat so mi operirali kilo in prišel sem v dilemo, s čim nadaljevati. Prevladalo je mnenje sošolcev in prijateljev.”
Kaj si po izobrazbi?
“Trgovec (smeh). Končal sem srednjo šolo na Poljanski ulici v Ljubljani, čeprav sem najprej hotel iti za kuharja-natakarja. Ni mi žal, da sem se tako odločil.”
Službo imaš, kajne?
“Ja … (smeh).”
Je kakšen trener, ki si ga ohranil v posebno lepem spominu?
“To je Miro Slapar, ki me je treniral na Ježici pri starejših pionirjih. V bistvu mi je bil kot oče. Bil je zelo zabaven, za nas, ki smo tam trenirali, je bil prava ‘faca’. Ker sem takrat že stanoval v Štepanjskem naselju, na drugem koncu mesta, me je tudi vozil domov. Na njega imam res lep spomin, še posebej, ker je tudi tragično preminul.”
Kdo so trenerji, ki so te trenirali kasneje?
“Matjaž Jakopič in Edin Osmanovič, oba na Ježici. Pri Osmanoviču sem v bistvu prvič zaigral v sistemu 4-4-2, ki ga je on uvedel že pri kadetih. Kasneje sta me pri mladincih prevzela Miloš Rus in Brane Oblak, ki je vodil tudi svoje nogometne šole. Bili smo na Rogli, v Torinu in po raznoraznih turnirjih. Pri članih pa sta me trenirala Šoškić in Kebe, kot sem že omenil.”
Si imel kakšnega vzornika?
“Kaj pa vem. Vedno sem hotel igrati vezista ali pa napadalca. Tudi na treningih, ko odigramo za sprostitev, grem naprej. Mogoče zato, ker sem vedno igral zadaj, predvsem na liberu. Vzornik? Ne vem … Za obrambnega igralca? Pravzaprav mi je vedno bil všeč Maradona. Tudi zaradi tega, ker hkrati 30. oktobra praznujeva rojstni dan (smeh). On je bil vedno nekaj posebnega in zaradi tega mi je malo žal, ker ne igram kje bolj spredaj. To je tudi bolje za kariero, kjer si bolj opazen. Napadalec da gol, ti pa celo tekmo delaš za njega.”
Kdo pa ti je najbolj všeč na tvojem igralnem mestu?
“Trenutno sta to Cafu in Thuram. Onadva sta res špica, pa še Coco iz Interja. Zdaj jih bolj spremljam, da se učim od njih.”
Kakšna je vloga menedžerja v razvoju mladega igralca?
“Do letos nisem imel menedžerja. Zdaj sem podpisal z g. Hodžićem, saj menim, da če igraš v prvi ligi, moraš nekoga imeti za sabo. Da nisi sam, pa tudi zaradi prihodnosti. Brez menedžerja ne moreš iti v tujino.”
V katerih reprezentančnih selekcijah si že igral?
“Za selekcijo Ljubljane sem igral od dvanajstega leta, za slovensko reprezentanco pa sem igral v vseh kategorijah od U-14 do U-17, potem pa je sledila operacija prepon.”
Za kaj je šlo?
“Zadnje leto pri mladincih so me prepone zelo ovirale pri igri. To se je dogajalo v najbolj občutljivih letih za nogometaša, ko moraš napraviti prehod k članom in nekaj pričakuješ od kariere. Dokler niso ugotovili, kakšne narave je poškodba, sem bil odsoten 6 mesecev. V karieri sem imel same čudne poškodbe, saj tudi pri teh preponah nihče ni vedel, kaj točno se dogaja z mano. Bil sem na ortopedski kliniki, ker me je pregledoval cel kup doktorjev, pa nič. Vmes sem še malo igral, ampak je šlo le na slabše. Na neki prijateljski tekmi pa sem se odločil, da je dovolj in da ne bom igral, dokler ne saniram poškodbe. Uredili so mi, da sem šel k dr. Vengustu v Celje, ki je ugotovil, kaj je narobe in me operiral. Po 14 dneh sem že začel kolesariti in plavati, 5 mesecev pa je trajalo, da sem bil spet v polni formi. Izgubil sem torej skoraj eno leto.”
Ko sva že pri poškodbah – bi lahko opisal še zadnjo, ki se ti je zgodila to jesen?
“Spet nenavadna poškodba in sicer gre za poškodbo fibule. V kolenu mi je kost skočila ven, v gležnju pa noter, če povem čisto laično. Če se ne sanira dovolj dobro, ima to lahko zelo hude posledice. Trenutno še delam vaje s trenerjem Fabčičem in krepim mišice. Odsoten sem bil en mesec in pol in čutim, da imam probleme s kondicijo. Moram zdržati do premora in se dobro pripraviti na pomlad.”
Se da v Olimpiji igralsko napredovati?
“Vsekakor. Še posebej sedaj, ko smo dobili Prosinečkega in Rudonjo, kar je za nas mlade fenomenalno. Onadva nam svetujeta, nas ‘bremzata’, ko želimo, da bi kar vsaka akcija bila priložnost za gol, povesta, kam in kako se postavljati v določenih situacijah. Za mladega igralca je to zelo pozitivno. Sploh Robi, ki je svetovna zvezda in je igral v res velikih klubih. Nihče od nas ni niti sanjal… Nihče ne bi mogel verjeti, da bo igral z njim. Upam, da se vsi zavedamo, kaj to pomeni. Zdaj smo sploh v taki poziciji, da moramo nekaj narediti. V Olimpiji že dolgo ni bilo toliko urejenosti, igralskih in trenerskih kvalitet. Tudi sistem igre je napreden: 4-4-2 in 4-3-3. Da se napredovati, definitivno.”
Ti sistem igre odgovarja?
“V bistvu mi odgovarja, čeprav se še lovimo. Morda raje igral libera. Lani pri Ljubljani smo v pol sezone prejeli 4 gole, v celi sezoni pa 10, od tega tri v Dravogradu. To je bil lep uspeh za tisto ekipo. Obramba je bila res dobra. Pri Olimpija pa igramo bolj moderno, kar je bolje za pripravo za tujino. Tudi tu prejemamo malo golov.”
In si potem pripravljen na ta sistem, ki se večinoma igra v Evropi, kajne.
“Če se bo zgodilo… Večina pomembnejših ekip igra s štirimi igralci v zadnji liniji. Čeprav nekateri trenerji forsirajo tudi sistem igre z liberom, kar tudi ni slaba zadeva. Pravzaprav nihče ne more verjeti, da smo se v tako kratkem času tako dobro ujeli. Juventus in Milan uigravata nove igralce tudi po dve leti, da prideta do naslova prvaka Italije. Če prideta, saj tudi oni delajo napake. Normalno je potem, da tudi mi delamo napake. Velika poteza je, da je trener Oblak sploh sprejel tak sistem in se ga s tako novo ekipo ter mladimi igralci upal postaviti.”
Kaj je po tvoje letošnji domet ekipe?
“Kakor smo začeli, je domet ekipe borba za prvaka in pokalni naslov. Na začetku tega v Ljubljani verjetno nihče ni pričakoval. Upam, da bomo zdržali, tako v glavah kot tudi fizično. Jaz mislim, da bomo.”
Kako se spopasti s konkurenti (Celje, Koper, Maribor)?
“S temi ekipami bo vedno lažje igrati. Po moje zaradi tega, ker imamo doma zdaj velike probleme z našo igro. Pred domačo publiko ni lepo, če igraš zaprto, ker takoj izgubiš gledalce in braniti se nima smisla. Nasprotniki pa se zaprejo skoraj vsi. Naša ekipa pa je mlada in nekako nimamo živcev za tako čakanje na nasprotnika. Mi bi samo napadali in če ne uspe, npr. ostane neodločeno, to za nas ni rezultat. Ko pa greš na gostovanje, se domača ekipa tudi ne bo preveč branila, saj morajo doma napadati. Potem pa dobijo tri kose (smeh). Ampak Publikum je močan. Oboji bomo hoteli zmagati, tekma bo odprta, s televizijskim prenosom … Koper ima neko čudno igro, trda ekipa so in igralci so izkušeni. Maribor je pa Maribor. Hoteli nam bodo vrniti za ta poraza in naj kar napadejo. Mi bomo naredili svoje.”
Dati moraš še gol …
“Ja, moram. Samo igram na taki poziciji, kjer se ne vidi, koliko v bistvu naredim. To je to, kar me malce moti pri vsem tem. To je igralno mesto, kjer je res treba garati. Nekako igram stranskega libera.”
Ko imamo probleme z neučinkovitostjo in kadar ne gre, prevzame Robi odgovornost. Tudi v Realu je tako. Ko ne gre, dajo žogo Zidanu ali Figu.
Kakšni so odnosi v ekipi? Kako je na igrišču?
“Odnosi so v redu. Smo klapa, v redu se razumemo in tudi, ko je prišel Prosinečki, so bili takoj prisotni heci … Rudi je pa sploh ‘faca’. Ko imamo probleme z neučinkovitostjo in kadar ne gre, prevzame Robi odgovornost. Tudi v Realu je tako. Ko ne gre, dajo žogo Zidanu ali Figu.”
Si zadovoljen z obiskom na tekmah Olimpije?
“Obisk je v redu, mislim pa, da se bi ga dalo še malo popraviti. Glede na prejšnja leta pa sploh ni primerjave. Zdaj je po moje tudi 10x več ljudi na tekmah in še cel štadion navija, pa na noge… Upam, da bo tako ostalo, mi pa ne smemo razočarati z igro in rezultati. Dajati moramo čim več golov.”
Kdo je po tvoje prvi favorit lige?
“Ne vem. Mislim, da bo Koper tukaj malo zaostal v borbi. Publikum, Maribor in mi.”
Maribora nisi odpisal, kajne?
“Ne. Nisem ga odpisal, ker danes lahko narediš serijo petih zmag in si že pri vrhu. Tako, kot je to storil Publikum.”
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
“Po vseh teh čudnih poškodbah mi je na prvem mestu zdravje. Samo da bom zdrav in da se bom dobro pripravil, ker nisem v tako dobri kondiciji. Pa da bi odigral čim več tekem v prvi postavi, potem pa – kar bo, pa bo. Če bo lepa priložnost, jo bom izkoristil. Vsak igralec sanja o reprezentanci in tujini. To je čisto normalno, saj brez ambicij nima smisla igrati nogometa.”
Pogovarjal se je Sašo Ambrož
