Drago Stepišnik
Iz knjige Stanko Bloudek (1971)
Ilirija naj bi bila v duhu tedanjih gledanj na šport povsem nadstrankarski klub. V njem naj ne bi bilo mesta za spore med privrženci raznih strank, tudi proti delavski politični orientaciji vsaj načelno v klubu ni bilo mesta, čeprav se delavci tu niso mogli zbirati množično ali skupinsko zaradi širšega meščanskega okolja.
Takih načel so se v klubu tudi po možnosti držali, Bloudek pa je zato tem ostreje skupaj z nekaterimi funkcionarji kluba občutil na lastni koži in na lastnem žepu poizkus pridobiti Ilirijo, da postane predstavnica klerikalne Slovenske ljudske stranke v ljubljanskem in slovenskem javnem življenju.
Stvar je potekala takole: Leta 1930 se je morala raziti orlovska organizacija, ker ni hotela ob podržavljenju Sokola in ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije stopiti v novo organizacijo. Organizacije so se razšle, telovadni domovi in telovadišča so bila zaprta, vodstvo Slovenske ljudske stranke si je v nekaterih večjih krajih, med njimi tudi v Ljubljani, poskušalo pomagati z ustanavljanjem športnih klubov, ki pa niso bili nič drugega kot prikrita orlovska društva, prek katerih je vodstvo stranke organizirano lahko zbiralo somišljenike.
Medtem pa se je Ilirija, ko je morala leta 1935 dokončno zapustiti igrišče na Koslerjevem travniku pred gorenjskim kolodvorom, znašla skupaj z Bloudkom v veliki zagati, kje najti klubu novo igrišče.
Klub je poskušal, v glavnem z Bloudkovim posredovanjem, zgraditi novo igrišče na travnikih pod Tivolijem, tam, kjer je danes Bloudkov športni park, toda prostor je bil po urbanističnih načrtih rezerviran za potrebe ljubljanske univerze. Zagotovila Ilirije, da je pripravljena igrišče opustiti v trenutku, ko bo postalo univerzi potrebno, niso zalegla, veliko tudi zato, ker mestna občina ljubljanska za težave in potrebe Ilirije ni kazala zanimanja in razumevanja.
Tudi dokaj nenavadna kombinacija s tem, da bi Ilirija našla zatočišče na igrišču Primorja ob neuspelih poskusih združiti oba kluba, je padla v vodo.
Bloudek je končno prišel na misel, da bi uredil igrišče za Ilirijo na Stadionu (danes Centralni stadion); tega je začela uprava posebne zadruge, ki pa je bila v rokah somišljenikov in voditeljev Slovenske ljudske stranke, urejati v nekdanji gramozni jami najprej za evharistični kongres, potem pa še za potrebe novega športnega kluba, ki bi nadomeščal v Ljubljani razpuščenega Orla.
Prizadeti strani sta se v začetku načelno hitro sporazumeli in Bloudek je takoj začel delati, ne da bi se bil z upravo Stadiona prej domenil za pogoje in sklenil pismeno pogodbo. Prepričan je bil, da ravnajo tudi drugi vedno tako kot on, ne da bi pri tem kaj skrivali ali imeli kakšne postranske namene. Splaniral je najprej igralno ploskev tako, da so na njej že začeli igrati tekme, zgradil je na severni strani nasipov že nekaj betonskih sedežev za gledalce (ti obstajajo še danes) in začel pripravljati tudi tekališče. Uprava zadruge pa je ne samo zavlačevala podpis pogodbe, temveč tudi stalno povečevala najemninske pogoje, ki jih Ilirija ni zmogla.
Bloudek je bil iz svojega žepa založil ves denar, zdaj pa je vsega izgubil, saj niso hoteli plačati niti načrtov za tehnično ureditev …
V Iliriji so končno spoznali, za kaj gre. Uprava Stadiona bi pristala tudi na minimalne najemninske pogoje, če bi Ilirija hotela postati eksponent Slovenske ljudske stranke. Na to niti uprava Ilirije niti Bloudek seveda nista pristala in Ilirija je morala s Stadiona, pa ne samo to; ker Bloudek ni imel pogodbe, uprava Stadiona ni hotela vrniti niti denarja za gradbena dela. Bloudek je bil iz svojega žepa založil ves denar, zdaj pa je vsega izgubil, saj niso hoteli plačati niti načrtov za tehnično ureditev, po kateri so Stadion nato urejali naprej.
Današnji Centralni stadion bi zato lahko upravičeno imenovali tudi Bloudkov stadion, zlasti še, ker je po osvoboditvi glavna dela v njem zopet načrtal Bloudek sam.
