Prvič objavljeno na nkolimpija.com spomladi 2001
Radoslav Bečejac je legenda kluba. V Ljubljano je prišel na vrhuncu svoje kariere (bil je reprezentant tedanje skupne države), odigral odlične tekme za Olimpijo in se nam zasidral v srce. Velja pa tudi obratno: ta iskrivi Lala se je navezal na Ljubljano in je še danes tu, z nami. Z njim smo se pogovarjali v senci v Športnem parku Svoboda, družbo (in mestoma asistenco) pri pogovoru pa sta nam nudila Andrej Lovrič in Jože Čuden (oba NK Svoboda).
Od kod ime Zaza?
»Z Marsa. (smeh)«
Povejte nam kaj o sebi.
»Nogomet sem začel igrati v Zrenjaninu, pri Proleterju, trener mi je bil pokojni ‘Koča’ Kolarov. On je poznal mojega očeta, bila sta sodelavca v službi, na (danes bi temu rekli) davčnem uradu. Enkrat sem se torej pojavil pred njim na štadionu, skupaj še z dvema prijateljema. Tista dva so sprejeli, meni pa je rekel, ker sem bil najmanjši, naj se vrnem čez pol leta. To sem doma povedal očetu in kaj kmalu so me iz kluba poklicali, naj ponovno pridem na štadion (oče se je medtem očitno ‘pogovoril’ s svojim sodelavcem). Iz usnjenega čevlja sem nahitro izdelal kopačke, tako da sem na podplat pribil nekaj žebljev in ker so bili čevlji preveliki, sem vanje zatlačil še nogavico. Bilo je sicer primitivno, toda… kopačke sem pa le imel. (smeh) Začel sem kot srednji napadalec, bil sem dober strelec. Oče je spremljal tekme, naskrivaj, a sem ga vseeno videl in potem pobaral, kako se mu zdi. Najprej je tajil, da je bil tam a je nato le odgovoril, da pojma nimamo. Kao ni bil tam, a pojma nimamo. In tako stalno, po vsaki tekmi – nimate pojma, nimate pojma. (smeh) Bil sem kadet, pa mladinec in s 17 leti igralec prvega moštva Proleterja, kjer sem igral do 1963. Proleter je tedaj igral v drugi jugo-ligi in jaz sem bil 2 leti prvi strelec lige. Potem sem šel k beograjskemu Partizanu, kjer sem igral 4 leta. Nato sem prišel k Olimpiji.«
Se katerega trenerja posebej spominjate?
»Dobro se spominjam ‘Škobe’ Filipovića, ki me je treniral na začetku članske kariere in ‘Koče’ Kolarova, ki me je treniral pri mladincih. Zaradi vpliva na moje življenje, zaradi posebnega odnosa, ampak to so bili drugi časi, drugi ljudje. Ko je igralec enkrat izoblikovan, je vseeno, kdo je njegov trener. Dogajalo se je, da je trener govoril eno, igralci pa so potem na terenu delali nekaj povsem drugega. Dobrega igralca moraš samo pustiti, da igra. Kakšna navodila, kakšna taktika neki! Drži tega, pa drži onega. Ma daj! (smeh) Italijanski nogomet je, kar se tega tiče, sramota. Škoda časa za ogled! Saj ne rečem – spektakel je, spektakel. Petdeset tisoč ljudi pride. Fino. In jaz jih občudujem. Kot občudujem tudi Američane, ko hodijo gledati tisto igro, ko odbijajo žogico s palico… ee, kako že… bejzbol. (smeh) To ni nobena igra! Kaj pa se tam sploh dogaja!? Drugače pa uživam ob gledanju tekem Afriškega pokala narodov. Tam se igrajo, da je užitek gledati. Užitek je gledati tudi tekme španske lige. Zaenkrat! Razočaran pa sem nad finalom lige prvakov. Dolgčas. Na tekmi mora človek uživati. Podaje s peto, žoga tekmecu skozi noge, improvizacije … Videti moraš, da se nekaj dogaja. Da igralci nekaj poizkušajo odigrati, da so si nekaj zamislili.«
Zakaj ste se odločili postati trener?
»Končal sem visoko šolo in bil aktiven igralec. Moja mama je bila vzgojiteljica, delala je v vrtcu, in ob njej sem tudi sam spoznal, da lahko delam z otroci. Spoznal pa sem tudi, da nimam določenih ‘kvalitet’ kot jih imajo ‘najbolj trofejni’ slovenski trenerji. Povsem logično je bilo, da sem postal trener najmlajših. Toda delati ta posel se ne splača. Mislim, finančno. Če bi se izplačalo, potem bi trenerji prvih moštev trumoma drli, da bi ga delali. Ker jim je bila to ‘starodavna’ želja. Ustvarjati igralce. (smeh) Moraš biti ali nor ali pa zaljubljen v to delo, da ga opravljaš.«
Kateri znani igralci so obiskovali nogometno šolo Olimpije … Bodisi da so igrali v Olimpiji bodisi v kakem drugem klubu?
»Uh, dosti jih je bilo. Dobrih igralcev. Gruškovnjak, Jančič, Židan, Ubavić, Komočar, Gliha, Granov, Horvat, Pate, Grešak, Strajnar, Čerimović, Dončić, Usnik … Toni (Usnik) je bil super-talent, pa nikoli izpolnjen kot igralec. Gruškovnjak in Pate sta bila stalna člana, Komočar pa je, kolikor se spomnim, izmed vseh odigral največ tekem za jugoslovansko mladinsko reprezentanco. Takrat je reprezentanca trenirala poleti v Subotici, na Paliću ali Lepenskem viru, pozimi pa v Medulinu. Kot edini predstavnik iz Slovenije sem sodeloval pri delu reprezentance, in ob Patetu in Gruškovnjaku, sem predlagal selektorju Vilotiću, da preizkusi še Komočarja. Ko se je ta pojavil in zaigral, so se vsi v trenutku ‘zaljubili’ vanj. Hej, Sine (Komočar) je bil glavni! Igralci, ki sicer niso uspeli priti v prvo ekipo, so bili vseeno tako dobri, da so lahko brez težav igrali v drugi in nižjih ligah. V takratnih jugo-ligah!«
Do približno leta 1998 ste delali v mladinski šoli NK Olimpija. Povejte nam kaj o tej šoli.
»Šola – kot ljudje razumemo šolo – ni nikoli obstajala, bil pa je mladinski pogon, vse do začetka sedemdesetih let. In po ‘portoroških sklepih’ je Olimpija, kot toliko drugih klubov, ostala brez mladinskega pogona. Na nivoju Ljubljane je bila postavljena piramidalna struktura selekcij. Ko sem zaključil aktivno kariero nogometaša, mislim da 1974, in se vrnil iz Kolumbije, sem se odločil, da začnem delati z mladimi nogometaši, saj sem si že kot igralec pridobil najvišjo trenersko licenco, ki je takrat obstajala v nekdanji Jugoslaviji – diplomo trenerja na Višji trenerski šoli v Beogradu. Na Olimpiji so takrat poizkušali obnoviti mladinski pogon, najbolj se je trudil Peter Jankulov. Sam sem prevzel skupino mladeničev, ki jo je zbral, naredil še nekaj dodatnih selekcij in tako se je začelo.«
Katere uspehe so dosegale mlajše selekcije?
»Tega se ne spominjam. Spomnim se edino tega, da smo v finalu dvakrat igrali z Crveno zvezdo, še v nekdanji državi. Glavni uspeh so bili formirani igralci, ki so izšli iz mladinskega pogona. Danes igrajo mnogi v prvi in drugi ligi.«
Kje ste vadili v Ljubljani? V Jami?
»Seveda, Jama je bila ‘zakon’ za vse. Na spodnjem, travnatem, in zgornjem, peščenem, igrišču.«
Pa sta ta dva terena primerna za razvoj mladih igralcev?
»Resnična tragedija je, da sta ti dve igrišči taki kot sta. Ampak poglej še drugo stran … Če vadiš v nekem komfortu, potem se razvadiš. Igralci Hajduka so včasih trenirali na majhnem asfaltnem prostoru, z zarisanim golom na zidu. E, tam so vadili. Jim je kaj manjkalo? Nič. Kakorkoli, Jama je vseeno ‘dala’ dosti dobrih igralcev.«
Olimpija ni nikoli imela ogledniške mreže s skavti, ki bi nadzorovali talente po regijah in skrbeli, da največji talenti vsekakor pridejo v Olimpijo …
Pa so ti igralci prišli v klub sami ali jih je kdo pripeljal?
»Olimpija je magnet in mladi igralci so prihajali sami oziroma so jih pripeljali starši. Olimpija ni nikoli imela ogledniške mreže s skavti, ki bi nadzorovali talente po regijah in skrbeli, da največji talenti vsekakor pridejo v Olimpijo, v Ljubljano. Te mreže še zdaj ni.«
Se je zgodilo, da je kak mlad igralec odšel praktično zastonj iz kluba, ker zanj najprej niso bili zainteresirani potem pa so ga morali, le malce starejšega, odkupiti od drugega kluba?
»Še danes igra veliko ‘mojih’ mladincev v slovenski ligi. Olimpijinih mladincev. Ampak ne v Olimpiji! Igrajo na primer v Mariboru. In potem Maribor igra v ligi prvakov! Zmešnjava! Kosić, recimo, mladinec Olimpije, je moral najprej preko Ljubljane, Svobode, Slovana, Korotana in kaj vem koga še, da je prišel v prvo ekipo Olimpije. In Olimpija ga je od Korotana odkupila! Stefanović, prav tako kupljen, od Domžal, je bil mladinec Olimpije. Da ne naštevam. Namesto dobrih lastnih mladincev, ki se jih je zlahka izpustilo iz rok, so pripeljali tujce. S tem ni nič narobe, če je tujec ekstra-klasa. Tujec mora biti glavni igralec v ekipi. Toda ti, ki igrajo v ligi … ti so vsi preplačani, glede na kvaliteto, ki jo pokažejo. Lahko pa bi plačali najboljše s plačo recimo v trikratniku povprečne plače, ostali pa bi morali biti pol-profesionalci, delati polovičen delovni čas in popoldne trenirati. Tako so začeli Avstrijci, pa imajo precej višji standard kot mi. Ne moreš imeti vseh igralcev z dobrimi plačami! Potem pride pa do tekme in ti ne zna igralec pošteno ‘zaštopat’ žogo! Ampak to kot da nikogar ne briga. Tu nekaj ni v redu, nekaj tu ne štima.«
Kaj recimo?
»Problem Olimpije je, da nima klubske politike. Vsak nov predsednik, trener, direktor … ima svojo politiko. In ko se tak zamenja, se cikel ponovi in pri novem nič od prej ‘ni bilo prav narejeno’. Ni pregleda … ni nekoga, ki bi skrbel za kontinuiteto, ki bi povezal ‘včeraj’ in ‘danes’ z ‘jutri’.«
Torej je treba poklicati nekoga, ki pomeni kontinuiteto. Bivše igralce, na primer …
»Eh, recimo Svoboda ima veteransko ekipo in se zbirajo in vsak ponedeljek odigrajo tekmo. Tu je vsaj bifejček, kamor se lahko usedeš in srečaš koga znanega, poklepetaš. Mislim, nekaj se dogaja. V Olimpiji ni nikogar! Vsi bežijo od Olimpije. Ničesar ni, kar bi ljudi vleklo tja, nazaj. Nimaš kam priti, nič se ne dogaja, nihče te ne pričaka. Pa ne da ne bi imeli koga pričakati! Oblak, Ameršek, Popivoda … da ti ne naštevam! Zidar je privatiziral zemljišče, na katerem so bile nekoč slačilnice, kjer so se slačile generacije igralcev (in igralci lizbonske Benfice recimo!), poleg pa je bilo v restavraciji na štadionu tudi zbirališče simpatizerjev Olimpije, vse podrl in tam sezidal sebi mavzolej!«
Kdo vse so bili trenerji mladih ekip?
»Prej Gugolj, ki je sploh začel z delom z mladimi pri Olimpiji in bil dolga leta ‘šef’ mladinskega pogona, pa Boro Jovanović, Dimitrije Srbu, Dragan Rogić, Miško Jovičević, Vladan Mladenović (ki je bil Gugoljev naslednik), Franjo Frančeškin … vrstnega reda se ne spomnim, so bili pa vsi več let trenerji v klubu. Manj pomembnih, karieristov ali takih, ki so opravili samo ‘mimohod’ ne bom omenjal.«
Kakšna je bila podpora uprave?
»Ne bi vedel. Mogoče je podpora uprave obstajala, a še pred mojih prihodom v sedemdesetih. Klub je dobival sredstva za delo z mladimi iz mestnih športnih struktur, toda nikoli se ni vedelo kolikšna so ta sredstva, čeprav smo si trenerji mladih vedno želeli imeti lasten račun, da bi nadzorovali sredstva in porabo. Sredstva so šla v skupno vrečo Olimpije in od tam so se delila po neznanem ključu. Pogon je zato slonel povečini na plečih trenerjev. Kolikor se je kdo sam angažiral, toliko je imel. Tudi starši so se angažirali, posebej glede športne opreme. Toda tak sistem je napačen. Težko je loviti ravnotežje in ravnati pravilno v odločitvah glede nekoga, ki te financira.«
Kaj vse mora trener naučiti mladega človeka? Samo nogomet?
»Ne, seveda ne. Trener mora vzgajati. Toda vsaka generacija je vse ‘slabša’, kar se vzgoje tiče, slabša od prejšnje. Ni prave vzgoje, ne doma, ne v šoli. Ko bi ti vedel, kaj se dogaja v šolah! In tako imaš možnost dve uri na dan vplivati na otroke, ko pa se trening konča, je spet vse po starem. Starši so zaposleni. Jaz sem na koruzi klečal! (smeh) Da bi koga našeškal, pa danes niti pomisliti ne smeš. In tako mora biti trener vrvohodec. Najti moraš neko posebno pot. Biti moraš dober psiholog … vedeti, kako pristopiti posameznemu igralcu. Posebej pri teh, mlajših. Treba je znati z njimi.«
Oblak je bil le pol leta trener na Ježici, Katanec pa niti dneva ni treniral naraščajnike. In potem se pljuva, kako se z mlajšimi nič ne dela in kako je liga slaba!
Pa so tega sposobni trenerji, ki so šele prišli iz trenerskih šol? Namreč, prav ti dobijo v svojem začetku nalogo treniranja mlajših selekcij.
»Z mlajšimi selekcijami bi morali delati najboljši trenerji! Izkušeni, starejši, taki, ki so nekaj že naredili v svojem življenju. S takim se lahko vsakdo posvetuje. Je pa ravno obratno. Trener mlajših kategorij je vedno in povsod najmanj cenjen v klubu. Velikokrat delajo trenerji najmlajših kategorij za minimalno plačo, ali pa celo za polovičnega ‘minimalca’. Nič čudnega, če nihče noče za trenerja mlajših kategorij. Status ni urejen. ‘Pametni’ trenerji zato ne trenirajo mlajših. Oblak je bil le pol leta trener na Ježici, Katanec pa niti dneva ni treniral naraščajnike. In potem se pljuva, kako se z mlajšimi nič ne dela in kako je liga slaba! Še Šoškić je potarnal kako se z mladimi slabo dela. Da bi se človek ustrelil! Ko se gre za mlajše, zmeraj zmanjka denarja. Za prvo ekipo se ga pa razmetava. Povsod je tako. Pa tudi trenerji niso nedolžne ovčice. Ko napredujejo, hitro pozabijo dovčerajšnje tegobe. In sodelavce. Najbolje bi bilo, ko bi trenerji ‘rotirali’. Dobiš neko generacijo, jo pelješ od mlajših dečkov, pa prek vseh kategorij vse do prve ekipe. In na koncu lahko brez težav obračunamo zapitek – glede kvalitete igralcev in izkazane sposobnosti trenerja. Ve se, kdo je kaj naredil. Če pa imaš za vsako kategorijo posebnega trenerja, potem pa se največkrat izgovarjajo drug na drugega. Ta ni dobil igralcev od tega, tisti pa ne od onega. Vsak trener naj da generaciji, če ima kaj dati!«
Kaj pa igra Olimpije? Cimirotić?
»Premalo tistega, kar bi želel videti, sem videl v igri Olimpije, da bi bil zadovoljen. Cimirotićeve vragolije niso dovolj. Dobro, da ga imamo, a če je on vse, kar premore dobrega Olimpija, potem je to slabo znamenje.«
Kako vidite perspektive Olimpije? Kako naprej?
»Če bo šlo tako naprej, bo vse propadlo. Tako naprej ne moremo. Najprej se moraš organizirati, imeti moraš lastni kader, trenerski, vodstveni in igralski. Vse Olimpijine sile morajo biti zbrane v Olimpiji, ne pa razmetane na vse štiri strani sveta! Največji problem je organizacija. Mladinski in članski del bi morala biti tudi ločena. Predvsem finančno. Pri mladincih rezultati ne bi smeli biti važni. Pomembno je, da se z njimi dela, še in še. Posebnega pritiska po rezultatih ne kaže izvajati. Dovolj je že nekega navideznega pritiska, saj od Olimpije vsak pričakuje, da bo najboljša. Poleg tega je pomembno, da se mlajšim kategorijam omogočijo karseda najboljši pogoji. Dobro bi bilo, ko bi se vzpostavila neka organizacija klubskega delovanja na ravni nogometne zveze, ki bi upoštevala realne in materialne zmožnosti klubov. Boljših rezultatov kot je finančna baza Ljubljane pač ne moremo pričakovati. In finančna baza tolikšnega števila klubov z visokimi ambicijami ne prenese. Starostno bi bilo treba omejiti igranje v nižjih ligah in dati mladim možnost, da prehajajo med kvalitetnimi kategorijami, navzdol in navzgor – od prve lige v tretjo, od tretje v prvo. Treningi so eno, tekme nekaj povsem drugega. Mlad igralec se ne bo razvil s sedenjem na klopi. Mlad igralec mora igrati. Mora!«
Pogovarjal se je Boris Škraban.
