Prvič objavljeno na nkolimpija.com 7. marca 2003
Rojen je bil v majhnem kraju blizu Nikšića, večji del otroštva je preživel v Trebinju. V Ljubljani je zamenjal tri klube! Igral je za Odred, pa za Triglav in še za Olimpijo. Gre seveda za isti klub, ki je le menjal imena in barve dresov. Nekako v Kristusovih letih je začel delati kot trener z mladinci, ki jih je treniral kakih pet-šest let. Vodil je tudi mladinske selekcije Slovenije, pa tudi mladinsko šolo Olimpije. No, v nekem kriznem trenutku Olimpije, ko ni šlo najboljše, so mu zaupali vodenje prvega moštva. Vodil je tudi nekaj klubov s področja tedanje skupne države, a se je zmeraj vračal v Ljubljano.
V klubu je bil aktivno udeležen vse do poznih devetdesetih let. Tudi danes, ko naj bi bil umirjeni upokojenec, še vedno redno hodi na tekme Olimpije, poleg tega pa obiskuje tudi bližnja in daljna drugoligaška in tretjeligaška igrišča. Prav s teh njegovih rednih »pohodov« po igriščih je prišla v najboljši ljubljanski klub novica, da se prvoligaške kapacitete skrivajo tudi na nižjeligaških igriščih in danes že več nogometašev igra v neprimerno višji kvalitetni kategoriji kot le pol leta poprej. No, to dodajamo mi. Iz Nedeljka Gugolja tega ne boste »iztisnili«, niti če ga daste v primež in privijate. Raje bo omenil še kakšno ime, preden sploh ne bo omenil svojega! Človek za vzor. Po treh ali štirih dolgih pogovorih imam še zmeraj občutek, da mi še zdaleč ni povedal vsega, kar ve o nogometu.
Kdo ste vi, g. Gugolj? Mlajše generacije vas ne poznajo.
Nogomet sem začel igrati v matičnem klubu Leotar Trebinje. Iz Trebinja sem odšel v Čelik iz Zenice in potem pred petinštiridesetimi leti prišel v Ljubljano k ljubljanskemu Odredu, to je današnja Olimpija. Sem eden redkih, ki je igral za tri klube. Igral sem za Odred, Triglav in še za Olimpijo. (smeh) Gre za isti klub, ki je menjal imena in barve dresov. Po petih letih igranja in po eni malo težji poškodbi (takrat dobiti poškodbo meniskusa je pomenilo eno leto počitka in vprašanje ali si se sploh lahko še ukvarjal z igranjem nogometa, saj je veliko tudi mlajših igralcev po taki poškodbi prenehalo z igranjem) sem prenehal z aktivnim igranjem. Kot trener sem začel delati nekako leta 1964 z mladinci, ki sem jih treniral kakih pet do šest let. Vodil sem tudi mladinsko selekcijo Slovenije in tudi bil vključen v delo mladinskih ekip takratne države. V nekem kriznem momentu Olimpije, ko nam ni šlo ravno najboljše, so mi zaupali vodenje prvega moštva. Od leta 1969 do 1973 sem treniral prvo moštvo Olimpije, se vračal k mladinski šoli Olimpije, ponovno začenjal delati s prvim moštvom, medtem pa sem tudi naredil par izletov po takratni državi, treniral Slobodo iz Užic, takratne prvoligaše, Dinamo Vinkovci, Sutjesko iz Nikšića in sarajevski Željezničar. Potem sem se spet vrnil k članski ekipi Olimpije. V takratni državi sem bil med dvema, tremi trenerji, ki so imeli najdaljši trenerski staž v prvi ligi.
Kako je prišlo do tega, da nekajkrat svetujete prvemu trenerju in ta vas posluša, čeprav ni znan po tem, da bi se ravnal po besedah drugih? Zakaj?
To niso nobena svetovanja. Braneta Oblaka, Danila Popivodo in Jožeta Prelogarja sem dolga leta treniral. Vesel sem, da danes vodijo Olimpijo. Veselim se vsakega njihovega uspeha in vesel sem tudi, da cenijo moj trud in da upoštevajo moje mnenje. Šlo je za nekaj mladih igralcev, ki so zdaj v konkurenci za prvo moštvo. A kaj bi to. Zdaj se je začelo prvenstvo. Že prej sem bil po malem pred vsako tekmo Olimpije nervozen in zdaj, ko se bodo zadeve razrešile, postajam še bolj. Upam, da bo letos, po nekaj letih prevlade Maribora, Olimpija končno vrnila primat najboljšega moštva Slovenije v Ljubljano.
Veliko ste delali v članskem nogometu, najdalj časa z Olimpijo, imate pa tudi veliko izkušenj v delu z mladimi.
Takoj moram povedati, da se pogoji, ki jih danes imajo trenerjih mladinskih in pionirskih vrst, ne dajo primerjati s pogoji, ki smo jih imeli trenerji v takratnem času. Klubi so ogromno vlagali v mladinski in pionirski pogon. Naj vam povem, da smo imeli popolnoma iste pogoje kot članska ekipa. Edina razlika je bila v tem, da so imeli člani profesionalne pogoje glede terenov, opreme, števila trenerjev, ki delajo z njimi, vse ostalo pa je bilo isto. Celo svojega ekonoma smo imeli, ki je skrbel za opremo mladincev in pionirjev. Naši boljši mladinci, za katere smo vedeli, da bodo postali igralci prvega moštva, torej članske ekipe, so imeli preskrbljeno prehrano in so dobivali štipendijo. Kot trener mladincev ali vodja Olimpijine šole, sem imel pooblastila, da pripeljem v Olimpijo vsakega boljšega mladinca iz Slovenije. Vsak takšen igralec, ki smo ga pripeljali v Olimpijo, je imel popolno oskrbo – torej stanovanje, hrano, plačano šolnino in štipendijo. Vse mlajše kategorije Olimpije so imele pred vsako tekmo kosilo in po tekmi večerjo. Vsi pionirji in mladinci, če so stanovali na drugem koncu mesta, so imeli plačane mesečne vozovnice. Celo otrokom, ki so imeli popravne izpite v šoli, smo plačevali inštruktorje. To so bili enkratni časi za delo z mladimi.
In vse to zgolj za tekmovanje v Sloveniji?
Tako je. V klubu je obstajala mladinska komisija. Imeli smo svoje predstavnike v izvršilnem odboru NK Olimpije, ki so skrbeli za naše pogoje. Skrbeli smo tudi, da bi naši mladinci, ki prenehajo z igranjem v mladinskih vrstah, imeli določeno število kvalitetnih tekem. Poleg prvenstva in pokalnega tekmovanja Slovenije smo imeli državno in pokalno prvenstvo klubov. Poskrbeli smo, da smo našim mladincem omogočili odhod in igranje na močnih turnirjih po Italiji, Nemčiji, Švici. Posebej močni so bili turnirji v Italiji. Ni nobenega močnega kluba v Italiji, kot so na primer Milan, Juventus, Inter, Lazio, Roma, da z njimi na teh turnirjih nismo igrali in mnoge smo tudi premagovali. Močan turnir na katerem smo sodelovali, je bil tudi turnir Slovana. Na njemu smo tudi osvajali prva mesta. Izredno močan turnir je bil tudi Kvarnerska Riviera, na katerem smo tudi uspešno igrali. V nekem obdobju je bila formirana liga mladih iz klubov prve in druge lige Slovenije in Hrvaške. To je bila močna liga, v kateri so igrali klubi kot Dinamo Zagreb, Varteks, Maribor, Olimpija. Vključevanje mladincev v prvo moštvo ni bil tolikšen problem kot danes. Mladinci so bili dobro selekcionirani, imeli so izredno dobre psihofizične sposobnosti in s tako velikim številom kvalitetnih tekem so z lahkoto prišli do prvega moštva in v njem tudi ostali. Mnogi od njih so igrali za člansko in mladinsko reprezentanco takratne države, odhajali so na različne močne turnirje, kot je bil turnir Viareggio in evropska prvenstva. In če pogledam, kako se danes mučijo mladinski in pionirski trenerji, to je »znajdi se kakor znaš in veš«. Če ne bi bilo staršev teh otrok, ne vem, če bi se sploh lahko tekmovalo. Oprema, prevozi, hrana, vse je v rokah staršev. Po pet, šest avtomobilov staršev vozi svoje sinove na tekme po Sloveniji. V našem času je mlade igralce lahko prevažal le avtobus, ki ga je najel klub. Naš klub, Olimpija, je bil zel urejen. Jaz kot trener in moji kolegi nismo bili obremenjeni z ničemer drugim kot z delom na terenu in ukvarjanjem z igralci.
Danes je seveda vse drugače.
Danes, ko so klubi vse manj zmožni, da ponudijo nekaj več mladinskemu nogometu, mladinski pogoni za njih postajajo predragi. Mislim, da bi ponovno morali razmisliti o ustanavljanju mladinskih komisij, katere bi skrbele za mladinske kategorije v klubih. To bi v glavnem bili ljudje, ki imajo radi nogomet in mlade igralce, in ki bi bili sposobni priskrbeti dodatna finančna sredstva, ki bi zadostovala za normalen razvoj mladih igralcev. Mislim, da je veliko tako sposobnih ljudi, ki bi se z veseljem vključili v to delo. Normalno bi ti mladinski pogoni morali imeti svoje tekoče ali žiro račune in denar, ki bi ga ti člani komisij nabavili, bi moral iti direktno na račune mladinskega pogona. Ravno tako denar, ki ga donirajo druge organizacije, Nogometna zveza ali ki ga klub zagotavlja za svoj mladinski pogon. To bi bilo tudi veliko olajšanje za nogometne klube.
Kaj pa vadbišča? Kako je bilo pa s tem?
Poleg terenov za delo, ki obstajajo še danes, nismo imeli veliko več. Improvizirali smo z raznimi pripomočki. Za razliko od današnje Olimpije, smo mi imeli poleg vsega veliko dvorišče, ki smo ga opremili z raznimi pripomočki. To so bili zarisani goli na stenah, viseče žoge za udarce z glavo, tenis igrišča, razne deske za odigravanje dvojnih žog, ovire in še drugi pripomočki, ki so nam koristili pri delu. To je bil odličen poligon za individualno vadbo in vadbo tehnike. Takrat, ko smo mi na dvorišču trenirali, so se Fondovi bloki in del Vodovodne okrog stadiona tresli od udarcev. Ker se tu ni prekinjal ritem, je bila žoga udarjena in je hitro prišla nazaj. Igralci so po par sto udarcev udarili z nogo in glavo na enem treningu. In ravno zaradi tega so naši mladi igralci kotirali kot izredno dobro tehnično usposobljeni.
Danes za individualno delo ni več časa?
Trenerji morajo najprej poznati in obvladati nogomet, da lahko ocenijo, kje igralec dela napake in šele takrat ga lahko učiš pravilnih izvedb vsakega elementa. Tu mora biti trener perfekcionist, tečen in z velikim številom ponavljanj igralca pripraviti do pravilne izvedbe elementa. Dogajalo se nam je, da sva po dva trenerja delala z enim igralcem ter z dvajsetimi žogami. Delalo se je in ponavljajo, dokler mladi igralec ne obvlada element do potankosti. Naši mladi igralci so imeli srečo, da so poleg mene z njimi delali nekdanji igralci Olimpije, ki so tudi sami bili izredno dobro tehnično usposobljeni in za katere ni bilo skrivnosti v nogometu: Edo Hočevar, Vladan Mladenović, Miško Jovičević, Franjo Frančeškin, Radoslav Bečejac, Dimitrije Srbu in Dragan Rogić, vse sama velika imena Olimpije. Z vratarji je delal Zoran Matović. Priporočal bi vsakemu klubu, da angažira trenerje za individualno delo. To morajo biti trenerji, ki poznajo trenerski poklic, ki hitro ugotovijo, kje igralci delajo napake. Težko si je danes zamisliti enega igralca v napadu, da se z njim ne dela individualno, da se ne zna postaviti, da se ne zna obrniti. Ali pa igralci iz zadnje vrste, da se ne znajo pomikati in ožiti nasprotniku prostor, zapirati dostope do svojega gola. Vse to sodi v individualno delo. Ni tehnično-taktične zrelosti brez individualnega dela. Kaj ni to tragično za slovenski nogomet, da Radoslav Bečejac danes ne dela v slovenskem nogometu – trener, ki zna veliko pokazati in bi se mladi igralci od njega lahko veliko naučili? Slovenski nogometni prostor bi od tega imel največjo korist.
Sodelovanje med trenerji je potekalo nemoteno?
Vsekakor. Brez dobrega sodelovanja med trenerji ne more biti niti velikih rezultatov. Sodelovanje mora biti maksimalno dobro in korektno. Vsi trenerji delajo za dobro kluba. Jaz sem imel srečo, da so takrat, ko sem bil jaz trener mladincev Olimpije, člansko ekipo trenirali izredno dobri trenerji in resni ljudje. To so bili: Branko Elsner, Vlatko Konjevod, Minda Jovanović, Tomo Kaloperović, Edo Hočevar in Slavko Luštica. Veliko mladih igralcev sem preko njih spravil v prvo moštvo. To so bili trenerji, kateri so se zanimali za boljše mladinske igralce, tiste, ki bi lahko bili zanimivi za prvo moštvo. Kadarkoli so imeli priložnost, so vključili kakšnega od njih v prvo moštvo. Med prvimi, ki so zaigrali za prvo moštvo, so bili Borut Škulj, Brane Oblak, Vili Ameršek, Danilo Popivoda in Marjan Golec. Pozneje so dolga leta ostali v članski ekipi. Ravno tako sem se trudil (ko sem bil trener prvega moštva) tudi sam, da bi enako dobro sodeloval s trenerji mladinskih ekip. Mnoge igralce, ki so jih drugi selekcionirali in trenirali, sem vključil v delo s člansko ekipo in mnogi so postali standardni igralci prvega moštva. Meni ni bil problem najti stik z ostalimi mladinskimi trenerji, ker smo bili prijatelji med sabo. Mladenović, Jovičević, Bečejac, Srbu, Rogić. Njim bi še dodal pionirske trenerje, Kneževića in Jovanovića. Ne smem pozabiti človeka, od katerega smo se vsi učili in veliko tega dobili. Meni, kot takrat mlademu trenerju, je skozi trenersko kariero veliko pomagal in od njega sem se veliko nauči (kontakt z igralci, komunikacija z novinarji, z ljudmi v klubu in izven njega, z upravo kluba, navijači … ). To je bil dr. Aco Obradović. Človek z ogromnimi življenjskimi in športnimi izkušnjami. Ob njem smo bili vsi nekako bolj gotovi. Ogromno je naredil pri organizaciji kluba.
Ante Mladinić, takratni Partizanov trener, je bil eden naših največjih trenerjev, pa je prišel k meni v hotel in rekel: »Gugi, glej Partizan zame!«. Jaz sem zanj gledal Partizana, on pa je zame drugi dan gledal Olimpijo.
Je zdaj še tako dobro sodelovanje?
Mislim, da tega sodelovanja ni. Trenerji so bolj zaprti vase, ne trpijo pripomb, niti dobronamernih ne. To je narobe. Med trenerji mora priti do izmenjave mnenj. Velikokrat sem kot trener prvega moštva z mladinskim trenerji analiziral igro mladinske ekipe in posameznikov. Posebej so nas zanimali najbolj talentirani mladinci, za katere smo predpostavljali, da bodo jutri mogoče igralci prvega moštva. Ravno tako, če so mladinski trenerji gledali člansko ekipo, sem vedno rad videl, da mi povejo, kako so oni videli tekmo. V nogometu je to tako. Nogomet je poln raznih fines in se zgodi, da en trener po tri, štiri leta trenira eno moštvo in da nekatere stvari in slabosti niti ne opazi. Bile so takšne situacije, da smo mi igrali v Beogradu v nedeljo, Partizan je pa imel tekmo v soboto. Ante Mladinić, takratni Partizanov trener, je bil eden naših največjih trenerjev, pa je prišel k meni v hotel in rekel: »Gugi, glej Partizan zame!«. Jaz sem zanj gledal Partizana, on pa je zame drugi dan gledal Olimpijo. Tako je to bilo. Z nogometom je tako. To je kot ko si zaljubljen v svoje dekle. Mnogi na njej vidijo neke napake, le on tega ne vidi. (smeh) Tako je trener po malem zaljubljen v svoje moštvo. Trenira ga par let in ne vidi napak. Pride pa drug trener, ki moštvo vidi prvič in gleda neobremenjeno in ga takoj na kaj opozori. Mislim, da trenerji danes tega nimajo. Neke stvari motovilijo po svoje, to pa ni dobro. Morajo imeti čim več komunikacije med seboj. V sebe in v to, kar delaš, moraš biti prepričan. Samo negotovi trenerji se bojijo vsega. Trenerji se učijo od drugih trenerjev, pa tudi od igralcev. Če trenirate vrhunske igralce, se boste veliko naučili tudi od njih.
Že, že, ampak to samo pomeni, da ni vsak za trenerja.
Trenersko delo ni lahko delo. Če misliš, da boš nekoč hotel biti trener, se moraš začeti pripravljati že kot igralec. Razmišljati o treningu, zakaj se kaj dela, analizirati delo svojega trenerja, zanimati se za trening, večkrat komunicirati s trenerjem, izraziti svojo željo, da tudi ti želiš nekoč biti trener, kakšen trening si tudi zapisati. Igralec, ki ne razmišlja o treningu … igralec, ki je na treningu samo fizično prisoten … nima možnosti, da bo dober trener. Jaz sem za svoje igralce, v kateremkoli klubu sem delal, točno vedel, kateri od njih bo dober trener. Če sem kakšnemu od njih rekel: »Vodi jih in jih malo ogrej«, za tega igralca je bil to takoj znak, da bo trener. Spomnim se, da sem jaz, kot igralec, nekje tam okoli leta 1960 predlagal mojim trenerjem, da nekatere težje tekme na gostovanju igramo z liberom, prostim igralcem. Takrat o tem mestu v nogometu ni bilo niti govora. Šele veliko kasneje, kakšnih sedem, osem let kasneje, se je to mesto v nogometu uveljavilo.
Kaj pa menite o igralnih sistemih?
To so samo besede. Poslušaj, vse to, kar danes govorijo po teh seminarjih, 4-4-2, pa 3-5-2, pa še druge kombinacije, vse je to preteklost, mrtva stvar. Sistemov ni več. To lahko govorijo predavatelji, da vzamejo honorar in dnevnice, pa da se prodajajo knjige. Vsi ti sistemi živijo, dokler se ne začne tekma. Tisti moment, ko se začne tekma, se to podre in pade v vodo. Danes igrate tako kot vam dovoli nasprotnik. Danes obstaja na terenu deset sposobnih igralcev, vzdržljivih, šprintersko sposobnih, z idejo in smislom za igro. Osnovno je, da ste sposobni, da v vsakem momentu, tudi takrat, ko se branite in ko napadate, ustvarite višek igralcev, se pravi tako v fazi napada kot v fazi obrambe. Da imate taktično zrele igralce. V nogometu je veliko preverjenih stvari. Igralci to morajo znati in ne smejo zlorabljati igro in ustvarjati priložnosti nasprotniku. Sistemi so zgodbice za teoretike. Tako kot je dovoljeno zadnjemu igralcu obrambe, da preide v hiter protinapad in da doseže gol, tako je dovoljeno tistemu, ki igra v konici napada, da obrani gol.
Trener naj bo specialist svoje stroke?
Trener se mora v celoti posvetiti svojemu delu, delu z igralci in ekipo na terenu. Ne more se spoznati na sto stvari. Na marketing, upravljanje, menedžerske posle in potem pride do tistega »oprostite, moram iti na sestanek«, z ekipami bodo delali pa drugi, tretji ali četrti pomočnik. Za vsakega trenerja in ekipo je slabo, če prvič v tednu vidi svoje moštvo na petek, soboto ali nedeljo. Vse tiste funkcije mora v klubu opravljati nekdo drug. Trenerju se ravno zato reče trener – da trenira svoje igralce. Če se trener ukvarja z nekimi drugimi posli, to kar sem prej omenil, ga nekje zmanjka, to pa je pri tistem delu, za katerega je plačan in kjer bi moral biti, torej pri delu z igralci na igrišču.
Zakaj kupujemo toliko igralcev iz tujine?
Trdni temelji morajo biti postavljeni že znotraj kluba. Danes je moderno kupovati, ker je to veliko lažje kot ustvarjati igralce. Danes se najslabše godi klubom, ki investirajo v svoje mlajše kategorije. Predpisi na nivoju Nogometne zveze so urejeni tako, da je klubom, ki ne delajo z mladimi, omogočeno, da za majhen denar celo desetletno težko delo enega kluba, ki investira in ustvarja igralce, poberejo za pet ali deset tisoč evrov. Mislim, da so ti predpisi usmerjeni naravnost proti tistim klubom, ki hočejo delati in delajo z mladimi. Neko pravilo obstaja v nogometu. Igralci, ki jih kupuješ od drugje, morajo biti boljši od tistih, ki jih imaš ti v svoji bližini ali v klubu. Večkrat klubi delajo napake, da kupijo in pripeljejo take igralce, ki niso ta kvaliteta, ki je njim potrebna, potem pa ne vedo, kaj bi z njimi. Ne moreš jih dati v igro, ne moreš pa jih ne dati.
In imajo menedžerji vedno svoj delež?
Dober menedžer lahko koristi klubu. Preko njega lahko naredite dober transfer, od katerega zna imeti klub lep zaslužek. Ne moremo za vsakega, ki vam ponudi igralca, reči, da je menedžer. Pravi menedžerji so ljudje z imenom, registrirani pri UEFI in FIFI. Ponavadi so to zelo korektni ljudje. Za klub se znajo vezati na daljši čas. To niso ljudje, ki te prevarajo in za seboj zapirajo vrata. To so ljudje, ki zaslužijo, ampak tudi klubom in igralcem dajo priložnost, da sami zaslužijo. Raje v enem klubu naredijo deset, petnajst angažmanov, kot samo eden in za seboj zaprejo vrata. To, kar se dogaja pri nas … v večini primerov so to divji menedžerji, ki so videli možnost nekega drobnega zaslužka. Oni vam ne morejo ponuditi dobrega igralca niti prodati vašega dobrega igralca. Da ne rečem organizirati kakšno komercialno zanimivo tekmo ali pa komercialno dobro turnejo. Resni klubi s takimi niti ne sodelujejo, niti ne delajo.
Kako pa je prišlo do tega, da je Olimpija imela črno-belo barvo?
Kot Odred smo bil rdeče-beli. Pozimi leta 1961 je takrat izvoljeni predsednik kluba g. Jože Gerbec, znani športni delavec v Sloveniji in direktor PTT Slovenija, na skupščini iz nekih, najbrž patriotskih razlogov, da bi bili znani po takratni državi kot slovenski klub, predlagal, da Odred preimenujemo v Triglav. Nekako smo bili navajeni na Odred, prav tako javnost, in nam ni bilo ravno po volji spreminjati ime. Skupščina kluba je njegov predlog sprejela in smo naslednjo sezono tekmovali kot Triglav. Ravno takrat sta v klub prišla dva izredno dobra športna delavca. Ogromno sta naredila za naš klub. Eden je prišel kot član uprave Partizana iz Beograda, Janez Rugelj je njegovo ime, Bogdan Zupan pa iz mariborskega Branika. In Partizan in Branik sta imela isto, črno-belo barvo. Najbrž iz sentimentalnih razlogov do klubov, iz katerih sta prišla, sta oba enostavno rekla, da bomo rdeče-belo barvo zamenjali s črno-belo.1 In tako smo dobili črno-belo barvo. Nekaj let, štiri ali pet, smo tekmovali s to barvo. Celo v prvo ligo smo prišli s to barvo in eno ali dve leti tekmovali z njo v tej ligi. Takrat je za našega predsednika prišel Janez Winkler. Bil je na položaju predsednika občine Bežigrad. Takrat je rekel, da moramo zamenjati barvo. Biti moramo zeleni, zeleno-beli. Mesto Ljubljana in športni delavci mesta Ljubljana so sklenili, da bodo naredili močno športno društvo in vsi najboljši klubi iz Ljubljane so se morali priključiti športnemu društvu Olimpija. Košarkarji so že imeli ime Olimpija, mi pa potem tudi, kot najboljše nogometno moštvo. Izredno močna je bila atletika, hokej, namizni tenis, tenis, strelci in še nekatere druge močne ekipe so bile. Mislim, da smo bili takrat med dvema do tremi najmočnejšimi društvi v takratni državi. Veliko je bilo državnih prvakov, tako ekipnih kot posameznikov. Komanda je padla, da morajo vsi klubi pri športnem društvu Olimpija imeti zeleno ali zeleno-belo barvo. Do takrat so klub tekmovali v različnih barvah. Mislim, da je to bilo nekje 19672 leta.
1To dejstvo si je Gugolj napačno razlagal. Olimpija je začela igrati v črno-belem, ker se je pridružila Akademski športni zvezi Olimpija, ki je imela te barve že od ustanovitve leta 1955. (opomba: MZ)
2Nogometni klub Olimpija se je za spremembo barve v zeleno-belo odločil na občnem zboru decembra 1968. Predsednik kluba je bil takrat Drago Lipič. (Opomba: MZ)
Naj se malo spomnimo še predsednikov kluba.
Bilo jih je več. Pri Odredu sta bila Klarič in Gregorič. Za njima je prišel Jože Gerbec, potem človek, ki je za Olimpijo ogromno naredil, to je Miran Goslar in s katerim je Olimpija prišla v prvo ligo. Za njem je bil Janez Winkler, en kratek čas Bergant, direktor Metalke. Potem Zemljarič, Drago Lipič, Rihtar, potem tudi eden tistih, ki so bili zelo cenjeni in priljubljeni in so ga igralci imeli zelo radi, to je Marjan Križaj, direktor Elektrotehne. Potem Egon Conradi, Ivan Zidar, Kunc, Stjepan Šaubert, direktor Zavarovalnice Triglav, potem Anton Rous, direktor Viatorja. Vsi so bili dobri športni delavci, ki so imeli radi nogomet in Olimpijo. Dolga leta sta bila glavna operativca (po odhodu Vrhovnika, ki je bil direktor kluba) Pero Žagar in Roland Vodušek. To so bili ljudje, ki so 24 ur na dan bili angažirani v klubu. Cela operativa se je vrtela okrog njih. Povsod po državi so jih cenili in preko njih smo imeli izredno dobre odnose z ostalimi klubi v prvi ligi, z društvi prijateljev Olimpije po Sloveniji in z ostalimi klubi po Sloveniji kot tudi z Nogometno zvezo Slovenije. Moram reči, da smo bili zelo organizirani v letu 1970 in 1971. Naše povprečje na tekmi je bilo 10.000 gledalcev. Bile so tekme, ko jih je bilo tudi 15.000 in tudi 20.000. Mislim, da danes ravno gledalci najbolj manjkajo slovenskemu nogometu in slovenskim klubom.
Primerjajte nogomet nekoč in danes.
Nekaj najtežjega je primerjati nogometne generacije. Gotovo, da je nogomet kot igra zelo napredoval. Danes je nogometna igra zelo dobro zaščitena s strani sodnikov. Grobi igralci nimajo kaj iskati v nogometu. Prvi, drugi karton in hitro greste ven. Teža tekme je bolj razporejena na vse igralce. Včasih so klubi imeli dva, tri vrhunske igralce, ostali so pa bili kot neko pomožno osebje. Ni bilo tega hitrega vključevanja vsakega posameznika v igro. Danes se ne ve več kje je obramba in kje napad. Ko ima žogo nasprotnik, se vsi vračajo, branijo svoj gol, ko preidejo v napad, se hitro spet vključujejo v napadalne vrste. Včasih ste imeli kakšnega obrambnega igralca, da v devetdesetih minutah igre ni prišel do sredine igrišča. Ali pa kakšnega igralca iz konice napada, da se v devetdesetih minutah ni vrnil na svojo polovico. S te strani je nogomet ogromno napredoval. Vse lažje prihajajo do izraza lahki, hitri igralci, taktično zreli, vzdržljivi, s smislom za igro, za akcijo. Vendar moram reči, da je trenutno velika kriza v Evropi, kar se tiče igralcev. Vse manj se dela z mladimi igralci, ugašajo najboljše mladinske evropske šole. Veliki evropski klubi odhajajo v Južno Ameriko (Brazilija, Argentina, Urugvaj), v afriške države, od koder pripeljejo ne tako drage ampak zelo kvalitetne igralce. Po nekaj letih igranja v evropskih ligah in evropskih klubih, najboljšim od teh igralcev cene neverjetno zrastejo (Ronaldo, Rivaldo, Roberto Carlos, Batistuta, Crespo in veliko drugih). Če vzamete velesile, kot so Nemčija, Italija, Španija, Portugalska, Francija in pogledate kako so igrali na zadnjem svetovnem prvenstvu1, razen Nemčije, ki je zaradi dobre obrambe golmana Kahna prišla do finala. Imel je le en slab dan in to v finalu in so tekmo izgubili. Ostale evropske nogometne velesile so igrale zelo slabo. Nekatere so izpadle že v prvem krogu, kot na primer Francija, Italija, Portugalska. Če pogledate, kako se danes te velike reprezentance, Italija, Francija, Nemčija mučijo v kvalifikacijskih tekmah z veliko nižje rangiranimi državami, mislim da je razlog ta, da Evropa nima več tako vrhunskih igralcev kot jih je imela včasih. Danes se vse obrača okrog Zidana. Drugih ni. Ni več Cruyffa, Eusebija, Platinija, Džajića, Beckenbauerja, italijanskih igralcev, ki so osvajali svetovno prvenstvo in še mnogih drugih. Danes v Sloveniji vsi občudujemo, če Prosinečki odigra kakšno kvalitetno potezo s katero preseneti nasprotnika in vse soigralce in gledalce. Samo, če se vrnemo na njegovo generacijo, kakšni igralci so bili to: Boban, Stojković, Savićević, Mijatović, Bokšić, Šuker, Jarni, Mihajlović, Jugović … Človek se jih vseh niti ne more spomniti, toliko jih je bilo. Mislim, da danes v Sloveniji ni tako sposobnih igralcev kot so bili Oblak, Popivoda, Ameršek, Frančeškin, Zagorc, Jovičević, Iskra, Rožič, Katanec, Domadenik, Hudarin.
1Gre za svetovno prvenstvo v Koreji in na Japonskem leta 2002. (Opomba: MZ)
Se pravi, da je nogomet igra »univerzalcev«?
Tudi čez petdeset let bodo to moderni igralci, tako hitri, vse sami šprinterji z velikim znanjem. Veliko jih je igralo za vse selekcije takratne države in po velikih evropskih klubih in s svojimi klubi osvajali evropske trofeje, s tem, da so igrali in da niso sedeli na klopi. Da ne govorim o velikih znalcih kakršni so bili Mladenović, Bečejac, Prosen, Kapidžić, Dimitrijevič, Srbu, Corn, Tone Čeh (oče Aleša Čeha), Vukadin Lalović, Mihajlo Petrović, Mare Elsner, Dinko Vrabac. Igralci polni idej in domišljije. V vsakem momentu s potezo presenečenja. Kot igralci sredine igrišča so znali veliko golov dati z distance 20 in 25 metrov. Tu sem omenil samo bivše igralce Olimpije. Brez da bi kogarkoli podcenjeval, mislim, da takšnih igralcev danes v Sloveniji ni. Gotovo, da današnji igralci manj znajo in da so veliko bolj počasni kot ti, ki sem jih naštel. Igralci, s katerimi je Katanec dosegel največji uspeh v slovenskem reprezentančnem nogometu, so bili v glavnem igralci, katere so selekcionirali nekateri trenerji in klubi pred dvajsetimi in več leti. Nekateri so celo igrali s Katancem. Igrali so po raznih ligah takratne države, nekateri celo za takratno državno reprezentanco. Ljudje, ki danes vodijo nogomet v Sloveniji, Nogometna zveza, klubi, trenerji ne bi smeli spati na lovorikah te generacije. Sami morajo nekaj narediti, da se obdrži kontinuiteta dela z mladimi in lansirati čim več kvalitetnih igralcev.
Toda kako?
Prebral sem, da košarkarska liga NBA organizira razne športne tabore po Evropi, na katere pošilja najboljše evropske igralce svoje lige (Divac, Novicki, Stojaković, Nesterović, Kukoč, Rađa in drugi), da bi svoje znanje in izkušnje skozi razne demonstracije in pogovore o košarki prenašali na najboljše mlade igralce Evrope. Gotovo računajo na to, da bodo od tega imeli korist tako liga NBA kot košarka v celoti.
Pa sploh imamo pri nas primeren kader za demonstratorje?
V Sloveniji je veliko bivših vrhunskih igralcev, ki so igrali velike mednarodne tekme, osvajali razne evropske pokale, igrali po najmočnejših nogometnih državah Evrope, trenutno tu pri nas igra tudi Robert Prosinečki, ki je osvajal tako svetovna mladinska prvenstva kot tudi evropska in svetovna članska prvenstva. Igral je za največje evropske klube. Škoda bi bila, da danes Nogometna zveza Slovenije in trenerji pri njej, klubi, klubski trenerji ne bi omogočili od časa do časa svojim mladim igralcem kakšen pogovor, v katerem bi jim ta velika imena imela veliko tega povedati o nogometni igri, o tem kako so oni začeli, kako so trenirali, kako so igrali te velike tekme, kako je igrati v Nemčiji, Italiji, Franciji, Španiji. Prepričan sem, da bi to bilo v veliko veselje mladih igralcev. Ti pogovori ali pa demonstracije bi gotovo mladim širile nogometni horizont. To, kar jim danes nudijo njihovi trenerji, ne verjamem, da bo zadostovalo brez dodatne nadgradnje v njihovi nogometni karieri, posebej če imajo ambicije, da bi bili nekoč vrhunski igralci.
Pogovarjal se je Boris Škraban
