Prvič objavljeno v reviji Tovariš, 4. oktobra 1971
Iz Rožne doline je prihajal plavolasi dečko. Njegov brat je bil tiste čase »glavni« pri ljubljanski Svobodi. Gole je zabijal, kakor je hotel, viški navijači so mu po tekmah prirejali prave ovacije. In ko je šel starejši brat domov, je ob njem pomembno korakal Branko. Tako ponosen je bil na nogomet in brata, da se je sam zapisal med pionirje. Ubogal je trenerja, »kopačke« je videl le od daleč, vsaj približno je hotel posnemati brata. Postal je tako dober kot brat in še boljši. Danes je štiriindvajsetletni Branko Oblak, levo krilo ljubljanske Olimpije, tudi član državne reprezentance.
Pionirček nogometaš je čudna glina. Če doma na ulici zadene z žogo šipo na sosedovem oknu, še ni rečeno, da bo kratil veselje do nogometa Peleju. Trenerji pionirskih vrst so navadno najboljši. Takoj vržejo oko po tistih, ki znajo dobro obračati žogo, kmalu ocenijo, iz koga bo nastal dober strelec.
Branko takole pravi o svojih začetkih: »Sploh nisem bil kak poseben talent. Bila je cela vrsta mnogo boljših od mene, toda odnehal nisem. Trudil sem se. Kar je rekel trener, sem naredil. Še doma sem nabijal v garažna vrata. Trmasto sem se zagrizel.«
Ko se je Branko prelevil v mladinca, je bilo že bolje. Pa prijatelja Golec in Popivoda sta igrala z njim, med igro so se odlično razumeli. Povabili so jih k Olimpiji. Bila je velika čast igrati pri Olimpiji, ki je bila tiste čase edini slovenski klub med zveznimi ligaši. In hoteli so vzgojiti svojo mladinsko vrsto, iz katere bi kasneje pobirali igralce za prvo moštvo.
Trener Nedeljko Gugolj je bil strog. Gnal je mlade fante na treningih, tudi na tekmah jim ni prizanašal. Kdor zagrize v jabolko profesionalnega nogometaša, mu ni več pomoči. Dati mora vse od sebe ali pa odnehati. Branko in drugi mladinci so postali najboljši v Sloveniji. Malokateri nasprotnik jo je odnesel z manj kot petimi zadetki. Tudi v tekmovanju za jugoslovanski mladinski pokal so Ljubljančani marsikomu prekrižali račune.
Oblak je dober, so trdili navijači. Iz njega še nekaj bo! Ne bo nam treba spet »uvažati« novih igralcev! Branko pa je hodil na treninge, se potil in igral in igral. Brez oddiha. Pred petimi leti je podpisal pogodbo, s katero je postal stalni član prve enajsterice Olimpije.
Branko, se spominjate, kako ste posedali na klopi za rezervne igralce?
»Ni bilo hudo sedeti. Celo vesel sem bil. Saj je bilo že to dovolj veliko priznanje zame. Tiste čase pa je sploh veljalo, da igralcem, ki so se ‘rodili’ v domačem klubu, niso preveč zaupali. Ampak meni je bilo vseeno, čakal sem svoj trenutek kot vsak pripravnik!«
In je dočakal. Na tekmi s Partizanom v Beogradu je Branko prvič zaigral v prvem moštvu. Tako dobro je igral, da so mu celo razvajeni Beograjčani ploskali. Olimpija je zmagala z dva proti ena, Branko pa je zabil zmagoviti gol. Slavje za debitanta. Čestitke, mesto v prvem moštvu mu je bilo tako zagotovljeno. Oko pa so nanj vrgli tudi trenerji drugih klubov. Edini so si bili, da bo plavolaso levo krilo še krojilo napade naše državne reprezentance.
»Gugolj se je še posebno zavzel zame. Pravzaprav lahko rečem, da je ‘krivec’, da sem postal tako dober nogometaš. Uvajal me je v take skrivnosti nogometa, kot se mi še sanjalo ni. Pa seveda trening in trening, tudi dvakrat na dan. Postavil me je na pravo mesto v moštvu.«
Branko je kmalu zaigral tudi v prvi postavi državne mladinske reprezentance, šestkrat pa so ga povabili med igralce, stare do 23 let. In zvezni trener državne A reprezentance je kaj kmalu ugotovil, da bi Branko sodil kar v prvo moštvo.
»V reprezentanci so me odlično sprejeli kot prvega ‘Janeza’ po dolgem času. Tako vesel sem bil. Tekal sem, preigraval, streljal. Šestkrat sem do sedaj nastopil, najbolj pa se spominjam tekme z NDR. Po mojem sem takrat najbolje igral!«
Srbski časopisi so takrat sila pohvalno pisali o Oblaku. Zapisali so, da je bil dvanajsti mož naše reprezentance. S tem so mislili, da je odlično igral v napadu, rešil pa je skoraj zanesljivi zadetek, ko je žogo odbil iz našega gola.
»Branko, v reprezentanci ne igrate na svojem stalnem mestu levega krila?«
»Tam igra Džajić. On je prav gotovo najboljši na svetu, takega levega krila ni nikjer. Meni pa tudi mesto, ki mi ga je dodelil zvezni trener, še kar ustreza.«
Kadar na stadionu za Bežigradom ne priteče na igrišče Oblak, zavlada med navijači razočaranje. Navadili so se nanj in na njegove podaje s krila in verjamejo, da moštvo brez njega ne more zmagati.
Kako je takrat, kadar moštvu ne gre? Vsi so v napadu, gol pa ostane prazen?
»Takrat je najhuje. Ponavadi izgubimo živce, streljati hočemo za vsako ceno, pa ne gre. Navadno začnejo še gledalci žvižgati in uspešne akcije gredo po zlu.«
Se bojite gledalcev?
»Kar takole bom rekel. Kadar igram v reprezentanci, se mi še nikdar ni zgodilo, da bi imel vsaj kanček treme. Ko pa igramo za Bežigradom, mi v začetku ne gre. Samo poslušam, kako bodo gledalci reagirali. Sicer pa so Ljubljančani vedno boljši navijači!«
Kaj pa na tujih igriščih?
»Tam nimam treme. Bojim pa se igrati na primer v Zenici. Čelik je tako nevaren klub, da moramo bolj paziti na glavo kot pa na igro. Pa še trener spodbuja gledalce s klopi k surovostim. Po moje tak klub ne sodi v prvo ligo. Najlepše pa je igrati v Sarajevu in Novem Sadu. Gledalci poznajo nogomet, pa tudi igralcem se poznajo izkušnje in poznavanje fair playa.«
Imate dneve, ko vam posebno ‘gre’?
»Najraje igram nočne tekme ali pa v dežju ali snegu. Trava mora biti malo mokra, tako da lahko po mili volji preigravam nasprotnika.«
Se spominjate najboljše tekme Olimpije?
»Mislim, da je bilo to letos v Portu, na naši turneji po Španiji in Portugalski. Moštvo Porta je prav gotovo eno najboljših na svetu. Igrajo kot profesorji. Tako so tehnično izurjeni in hitri, da prvih dvajset minut sploh nismo dobili žoge. Resno mislim. Preigravali so nas kot otroke in jasno so bili takoj v vodstvu. Ne vem, kako nam je uspelo zmagati. Na koncu tekme so se čudili naši nasprotniki pa gledalci, celo sodnik je samo strmel. Nekaj dni prej je recimo Porto kot za šalo premagal Benfico s štiri proti nič.«
Pa je v Olimpiji vse O.K.?
»Ne bi rekel. Obramba je sestavljena iz prestarih igralcev. Mladi, ki pridejo v prvo moštvo, pa že takoj mislijo, da so zvezde. Klampfer, ki je izrazito obrambni igralec, misli na treningu, da je rojen za srednjega napadalca. Rožiču presedajo treningi pa Pejović se stalno nekaj kuja. Po mojem je pri profesionalnem nogometu še vedno prva in zadnja beseda trenerjeva.«
Kdaj pa mislite nehati? Kje mislite, da se neha čar nogometne zvezde?
»Če ne bom huje poškodovan in seveda če bom zdržal, bom igral tja do tridesetega leta. Ko bom ugotovil, da mi ne gre več, bom nehal. Imam svoj poklic – grafik sem, pa tudi družini se bom bolj posvetil. Saj vidite, kako je. Stalno smo na poti, pa treningi in še priprave z reprezentanco. Dobro, da so v klubu vsaj ukinili petkovo karanteno.«
Aleksander Lucu
