Prvič objavljeno na nkolimpija.com poleti 2002
Matevž Zgaga
Za nami je sezona, ki jo bomo hitro pozabili. Delno zato, ker si v njej ni bilo česa zapomniti, in delno zato, ker se v kratkem obeta nogometna poslastica leta na daljnem vzhodu. Nenazadnje pa tudi zato, ker se zdi, da nas v kratkem končno zares čakajo zelo dolgo, vsekakor predolgo napovedovane spremembe. In kaj torej reči o sezoni 2001/02?
REZULTAT
Peto mesto ob takojšnjem izpadu v pokalu je v seštevku nemara celo najslabši dosežek zmajev v samostojni Sloveniji – bili smo sicer že šesti in sedmi, vendar smo se tedaj vsaj preko pokala prebili v Evropo. Vendar to niti ni pomembno. Olimpija je v očeh navijačev klub, za katerega je vse razen uvrstitve v Evropo rezultatska katastrofa; tretje in deseto mesto sta si v tem kontekstu tako rekoč enakovredna. Porazen rezultat v domačem tekmovanju – ob razmeroma povprečnem v Evropi – pa se spričo vseh polomov zadnjih sezon – z delno izjemo lanske – niti ne zdi preveč tragičen. Ljubljanski ljubitelji nogometa smo na klubski sceni pač ‘vajeni vsega hudega’.
IGRA
Če delniška družba nekaj let zapored posluje z izgubo, delničarjev najbrž sploh ne zanima, ali so njeni izdelki morda vsaj lepi na oko. Ocenjevati igro letošnje Olimpije je v kontekstu slabih rezultatov brezpredmetno. To velja še toliko bolj, ker se nenavadni sistem 3-6-1, ki je sicer na momente (ampak bolj kot ne res samo na momente) deloval čisto dopadljivo, s prihodom novega trenerja poslavlja.
IGRALCI
Jeseni smo nekatere pohvalili. Po bledi pomladi je težko koga izpostaviti. Če že: Tonči Žlogar je bil edini, ki je igral razmeroma konstantno in najbrž po jesenskem osvojil tudi spomladanski naslov ‘igralca polsezone’, Dušan Kosić se je trudil bolj kot ostali, Miloš Popivoda je, vsaj dokler so finance vsaj približno ‘štimale’, kazal svoj talent, čez Damjana Ošlaja in Franca Fridla je moč reči manj kot čez ostale. Približno tu se vse skupaj tudi ustavi; morda bi kdo drug izpostavil še koga (Pokorna na primer!), v glavnem pa drži, da so vsi ostali bili, žal, sivo povprečje.
Po ‘preliminarnih informacijah’ naj bi bil kader za prihodnjo sezono manj radikalno spremenjen, kot se je to zdelo še pred kakim tednom. Okostje moštva naj bi ostalo. Nenazadnje, tako zelo slab igralski kader letošnja zasedba vendarle ni bila. Toda igralec brez plače nikoli ne bo dal vsega od sebe. Tudi to je treba upoštevati, ko ocenjujemo njihov spomladanski učinek. Izgovori? Priznam. Vendar tehtni.
TRENER
Zdi se, da med privrženci Olimpije vlada skoraj popolno soglasje, da je imel Mihajlo Petrović smolo, da se je ob napačnem trenutku znašel na napačnem mestu. Vse hvale je vredno – ena redkih svetlih točk te sezone – da je bil na čelu ekipe mož, ki mu ime Olimpija nekaj pomeni; vse od osamosvojitve dalje je bila to prej izjema kot pravilo. Petrović je imel dobre namene in začel je kar obetavno. Jeseni je sicer sprva ob organizacijskem kaosu in sproti formirajoči se ekipi po nepotrebnem oddal nekaj točk, finiš pa jeseni je bil njegov. Kje se mu je potem vse skupaj zalomilo, da od velike noči dalje ekipi ni več znal vdihniti zmagovalnega poleta, mi ni povsem jasno. Po »kuloarjih« se govori to in ono, kar sicer sodi bolj na forum. Dejstvo je, da Petrović odhaja kot poraženec, ki pa mu dobršen del tribune kot vsaj »pol-legendi« kluba vendarle želi vso srečo na nadaljnji trenerski poti.
OBISK
Odziv gledalcev v tej sezoni je bil morda celo najslabši po osamosvojitvi. Le zaradi 5.500 gledalcev proti Mariboru se povprečen podatek ne sliši tako grozen, sicer pa na vseh preostalih 16 tekmah niti enkrat ni bilo polnih 1.000 gledalcev (če se ne motim, se je proti prvemu Publikumu števec ustavil na 940, drugod še precej manj). O vzrokih za mizeren obisk smo na različnih mestih že večkrat razpravljali in se mi jih ne zdi vredno ponavljati.
Ljubljane slovenska nogometna liga pač ne zanima in je ne bo; to je dejstvo, za katerega samo upam, da ga je novi šef Schollmayer upošteval v svojih kalkulacijah.
Čeprav bi z boljšo igro in rezultati ter večjim udobjem na štadionu na tekme Olimpije res hodilo nekaj več ljudi, pa ostaja dejstvo, da slovenska liga – razen Maribora in morda odločilne tekme za prvaka s kakšnim drugim klubom – štadiona ne bo napolnila. To je bilo zelo očitno v lanski »atraktivni« sezoni, ko sta na primer zanimivi Mura ali Gorica v najlepšem vremenu, ob optimalnem terminu in stari ceni kart (1.000 SIT) za Bežigrad privabili po dva tisoč ljudi vsaka. Ljubljane slovenska nogometna liga pač ne zanima in je ne bo; to je dejstvo, za katerega samo upam, da ga je novi šef Schollmayer upošteval v svojih kalkulacijah.
Suma sumarum, sezona, katere dosežke bo (z izjemo evropskega) prihodnje leto brez težav mogoče preseči. Vendar se zgolj s tem ljubljansko občinstvo niti približno ne bo zadovoljilo. Hočemo več, veliko več.