Prvič objavljeno v SN reviji januarja 1983
Pogovor z nogometašem Olimpije Markom Elsnerjem o navadah, robi, preganjanju in gledališčih.
Milijoni so lepa navada …
»Ko imaš deset let je nogomet igra in zabava. Zdaj to že dolgo ni več. Kakšen užitek neki. To je posel pri katerem želiš čim več zaslužiti.«
Jasno, bliža se poletje in konec pogodbe, tako da tudi Marko Elsner razmišlja o tem, kako unovčiti nogometno znanje.
»V teh dneh veliko razmišljam o tem, da je nogomet delo, od katerega se živi. Vsi mislimo na denar iz preprostega razloga, ker že dva meseca nismo dobili osebnih dohodkov.«
Prime me, da bi se razjokal in vam dal nekaj drobiža za skorjo kruha.
»Vem, da je nepošteno tarnati, da stradamo kruha v trenutku, ko 72 odstotkov zaposlenih Jugoslovanov dobiva manj od nas. Prav tako ni res, da mi nogometaši potrebujemo več denarja za življenje. Priznam, da bi se dalo kaj prihraniti v časih, ko smo dobro služili. No, resnica pa je, da smo se navadili na veliko denarja. Ko sem začel igrati, sem videl, koliko zaslužijo in kako živijo drugi nogometaši. Ali mi lahko zamerite, ker hočem biti tak kot drugi? Navada je težka stvar. Težko se je odvaditi cigaret, še težje pa pozabiti milijone.«
Na vašo srečo bo kmalu poletje in priložnost za milijone ob podpisu nove pogodbe. Ali lahko denar ublaži vašo žalost, ker so nogometaši roba, ki se kupuje in prodaja?
Ni me motilo, da so drugi dobivali, ker pri prvi pogodbi ne razmišljaš o denarju, ampak si pravzaprav srečen, da imaš sploh možnost igrati v prvoligaškem klubu. Pri drugi pogodbi začne nogometaš že barantati.
»Vem da se je v Olimpiji dajalo veliko in preveč, še posebej prišlekom. Zdaj smo tam kjer smo, v dolgovih, zato se varčuje, ampak prepozno, da bi izplavali iz težav. Ni me motilo, da so drugi dobivali, ker pri prvi pogodbi ne razmišljaš o denarju, ampak si pravzaprav srečen, da imaš sploh možnost igrati v prvoligaškem klubu. Pri drugi pogodbi začne nogometaš že barantati. Kdo ne bi zamenjal podjetja, če ti na drugem delovnem mestu nudijo več? Toda menjava podjetja v nogometu pomeni tudi selitev, moje korenine pa so tu, v Ljubljani.«
Torej boste barantali s svojim klubom?
»Mislim, da vsak hoče vzeti čim več. Z denarjem se živi. Niso igralci ustvarili to navado, da se živi z milijoni. Verjetno so funkcionarji pričeli kupovati našo ljubezen. Ali mislite da je, na primer, Beara sploh vedel kaj lahko zahteva od Zvezde, da obleče njen dres? Ne, rekli so mu: to nudimo, on pa je vzel. Torej je treba tudi pri rangiranju krivcev to upoštevati. Kakorkoli že, morda so prve povojne zvezde dobivale več, morda sta bili leta 1945 več vredni dve obleki in hrana za družino, kot so milijoni danes. Z Olimpijo pa ne morem prav veliko barantati, saj sploh ne vem, če bomo imeli za plače do poletja.«
Ampak kličejo vas klubi iz okolice in od drugod?
»Verjamem, da si igralci izmišljujejo, da jih kliče po pet klubov, da bi si dvignili ceno. Tudi jaz sem prebral o svojih pogovorih z različnimi moštvi, čeprav je moja prva skrb, da se Olimpija izvleče iz težav. Nam igralcem to odgovarja, tudi ko je popolna izmišljotina. Nimam nič proti, če me kliče Dinamo, a ne le zato, da bi se pogovarjali o denarju. Saj ne, da mi sto milijonov nič ne pomeni, vendar imam še druge argumente. Najbolj važno je, v kakšen klub grem, nato denar, pa tudi priložnost da se prebijem v reprezentanco.«
Pri tem imajo najmočnejše argumente veliki klubi. V katero moštvo pa ste zaljubljeni od rojstva, kot vsi govorijo ko odhajajo?
»Jasno je, da bi raje vzel dvakrat manj od zagrebškega kot od vinkovškega Dinama. Bilo pa bi smešno, če bi jutri rekel, da odhajam v klub za katerega navijam od otroštva. V profesionalizmu ni ljubezni, samo delo za (ne)določen čas. Ljubim samo Olimpijo, ker je del moje mladosti. Če se drugi zanimajo zame, to pomeni, da sem nekaj vreden, ne pa, da sem kaj posebnega dosegel.«
Radi imate Olimpijo, a morda boste vseeno odšli.
»Nisem trgovec, da bi danes obljubljal nekaj, jutri pa nekaj drugega. Zato prav gotovo ne bom podpisal za dva kluba, kot je to storil nesojeni Ljubljančan Đorđević. Trdim, da imam v današnji Olimpiji možnosti za igralsko napredovanje in več mi pomenita dva milijona v Ljubljani kot štirje v nekem drugem mestu. Če bi hotel oditi na vsak način, bi lahko izkoristil pogodbo, po kateri bi moral že davno dobiti stanovanje.«
Vrniva se k vprašanju o igralcih kot robi?
»Nismo roba, saj le malo igralcev menja klube. Mislim da bi trgovanje z nogometaši koristilo našemu poslu.«
Jasno da zagovarjate menjanje klubov, ker ciljate na dodaten zaslužek. Denarja pa je vse manj.
»Zakaj tudi nogometaši nimajo ustavne pravice, da bi delali kjerkoli želijo? Treba bi bilo točno določiti odnose v nogometnem poslu.«
Saj imamo predpise, ustvarjene za to, da jih kršite.
Vsi vemo, da je težko, nihče pa ne ponuja izhoda iz labirinta.
»Zdaj se je malo polegel napad na nogomet in šport. Najlažje se je znesti na športu, še posebej nogometu, na katerega se vsak spozna, za gospodarstvo pa moraš že biti strokovnjak. Treba bi bilo obrniti ploščo, prenehati gledati v preteklost, da ne izpade, da so vsi v nogometu kriminalci. Jaz sem prepričan, da sem vsaj tako dober človek kot moji vrstniki, ki se niso nikoli ukvarjali s športom. Treba je začeti z novimi ljudmi, ne pa z direktorji, katerim je šport neobvezna zabava, pač pa s tistimi, ki bodo šport vzeli resno, kot posel. Zdaj od dvajsetih ljudi v upravi osemnajsterica pride enkrat na mesec, ko imajo čas, in samo ugotavljajo, kaj je narobe. Vsi vemo, da je težko, nihče pa ne ponuja izhoda iz labirinta.«
Če odidejo direktorji, kdo bo zagotavljal milijone?
»Vem, da bi večina nogometašev slabo živela od tega, kar prodajajo, sploh zdaj, ko so vsi ogorčeni nad nogometom. Toda tudi ljubljansko gledališče ali opera je v dolgovih, a jim družba pomaga, čeprav imajo manj gledalcev kot mi.«
V gledališču redkeje menjajo trenerje. Za vas je bilo to še posebej neugodno, ker je bil vaš oče Branko trener Olimpije.
»Ni dobro, da se trenerji menjajo kot srajce. Jaz imam v Olimpiji povprečje – trener na leto. Če ne gre, je najlažje vzeti drugega trenerja. Težko mi je bilo, ko je oče odhajal. Igrali smo dobro, a nismo imeli rezultatov, tako da se je vedelo kaj sledi – slovo.«
Koliko vam oče koristi pri odločitvah?
»Oče je bil pomemben na začetku. Ob njem sem začel, odločam pa se sam. Doma se redko pogovarjava o nogometu, ker gledava nanj z različnih zornih kotov. Tudi moja prva pogodba je bila proti njegovi volji. Toda to je preteklost. Trdim, da so neosnovane govorice, da mi Branko Elsner pomaga pri tem, da unovčim svoje noge.«
Na koncu provokativno vprašanje: Slovenec, nogometni reprezentant?
»Tudi pred mano je bilo veliko dobrih slovenskih nogometašev. Problem je bil v tem, da smo bili prej zapostavljeni v Olimpiji, ker je klubu vedno primanjkovalo točk, pa se je brzopleto jemalo »gasilce« od drugod. Jasno je, da bi bil vsak otrok rad Bojan Križaj, toda če bi bila Olimpija uspešnejša in če bi imela boljše pogoje, bi bilo tudi več dobrih slovenskih nogometašev. Ne zdi se mi, da bi lahko v reprezentanci dosegel kaj več. Za mlado reprezentanco igram z ljubeznijo. Uživam v igri. Lani smo dobili sedem od devetih tekem. Na žalost moraš ostareti, da te cenijo. Mislim pa, da ravno mladi lahko potegnejo naš nogomet iz brezna.«
Pogovarjal se je Vladimir Sučić.
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
