Tine Zupan

(Prvič objavljeno na nkolimpija.com tam nekje v začetku leta 2005)

Ko se spominjamo svojega otroštva nikoli točno ne vemo, koliko smo bili stari ob nekem določenem dogodku. Hja, dokler ne povijemo lastne štruce je misija nemogoče pravilno oceniti starost nekega naključnega otroka, kaj šele, da bi razlikovali med poletjem ’82 in zimo ’84, če seveda kot kamen mejnik izključimo fuzbal, ki je – to veljavo mu premalokrat priznavamo – sijajno orodje za umeščanje dogajanja v kolesju časa. Kdo še ni slišal ali pripovedoval zgodbic, ki bi se začele v smislu: »Ko je potekalo evropsko Anglija ’96 … Po finalu Francije ’98 … Pred zadnjo tekmo kvalifikacij za … «

Olimpija pred sezono 2004/05

Skozi vse moje otroštvo me je poleg fuzbala spremljalo nekaj determinant, najdlje pa v človeku ostanejo živa bitja. Tako smo v bajto poleti 1986 (tam nekje v času Maradoninega SP v Mehiki, če hočete) dobili črnega pudla in v tistem času se začne majhen (a vseeno zelo velik) delček moje osebne zgodovine. In kakor je potekalo odraščanje je nekje zraven spomin tega psiča, vendar vsi vemo, da fiziološki zakoni nikomur ne prizanašajo in tudi naš štirinožec je dočakal jesen življenja, ko je bil napol slep, ko je bilo stopnišče zanj kot ekspedicija na Mount Everest, ko je lahko v dnevni sobi šel naravnost v omaro, čeprav je ciljal na vrata na drugi strani kamre. Vendar pa smo se vsi izmikali misli na medicinsko skrajšanje njegovih muk, več se je razmišljalo o (pre)dragih zdravilih, operacijah in pasjih masažah, dokler se ni večinski del naše družine za nekaj dni preselil v zibelko nogometa, preostali član pa je v slovenski prestolnici – brez naše vednosti – odpeljal ubogi, komaj se premikajoči, pol-slepi kup nesreče do veterinarja, plačal par jurjev in opravil ‘the dirty work’.

Da, tudi smrt je del življenja.

In veste, nekje na tem svetu živi še nekaj, ki prav tako več ne more po stopnicah, ne vidi pol metra pred sabo in ima neznanske težave s hrbtenico (ali z njeno odsotnostjo), pa še kar živi. Tej prečudni tvorbi je ime NŠD Olimpija.

Vprašanje je, koliko življenja še je v tem truplu. Rožica, ki je iz povsem nategovalskih razlogov zrasla iz pepela Zidarjeve Olimpije, je zaradi nespretnosti svojih vrtnarjev in zbrke s kartoni igralcev poleg upravne bajte na Vodovodni od predhodnice podedovala tudi vso navlako v obliki enormnih dolgov, ki Olimpijo z vsako pretečeno minuto vlečejo bolj v tri krasne. Kmalu zaradi predhodnikom identičnega poslovanja ni pomagal niti izgovor, da gre za drugo društvo, drugo pravno osebo, nekaj povsem drugega z (povsem naključno) istimi igralci, upravo, stadionom, dresi in navijači, saj so tudi dolgovi NŠD-ja zapustili vse okvire, v katerih bi se še našel kak klinično potrjeni blaznež, ki bi bil pripravljen plačati vse za nazaj.

In zdaj slišimo, da po osamljenih hodnikih SCT-jeve hiše na Vodovodni že resno strašijo nižjeligaški duhovi. Da so tudi najbolj trmasti ugotovili, da je vrag vzel šalo, da je vrag vzel licenco, prvo ligo in predvsem naivne igralce, ki se jih je dalo v preteklih letih še nategniti na račun imena društva, ki ga je NŠD spretno ukradel predhodnici in ga po političnih vezah pripeljal skozi birokratske mline, brez, da bi kdo pomislil na zmedo v pravnem prometu.

Ampak ubiti Olimpijo ni tako preprosto kot ubiti enega pudla, Olimpijo mora ubiti skupina ljudi, ki je v zaključku lanskega leta odločala o novem vodstvu na občnem zboru društva.

Zdaj je prišlo do streznitve in sprijaznjenja. Vidim, so rekli slepi in genialno začeli razmišljati o by-passu številka 2, o by-passu vseh by-passov, o tistem zadnjem, ki bo končno ustvaril čisto Olimpije brez železne krogle okoli vratu, ki jo prinaša črna preteklost. Ampak ubiti Olimpijo ni tako preprosto kot ubiti enega pudla, Olimpijo mora ubiti skupina ljudi, ki je v zaključku lanskega leta odločala o novem vodstvu na občnem zboru društva. Ubiti jo morajo člani. In to z dvotretjinsko večino.

Sportske novosti, december 2004

Če se pozabavamo z razmerjem moči iz zadnje skupščine ugotovimo, da bo vladajoča struja tokrat ‘pušnila’ podporo svojega odločilnega faktorja – igralcev. Prav oni so se zadnjič (naivno) pustili še zadnjič na suho nategniti v rit za kup praznih obljub in upanje, da bo vendarle kaj kapnilo v denarnico, kjer tisti nižjeligaški duhovi strašijo že kar nekaj časa. Po plačilni moči je namreč Olimpija že dolgo v peti ligi. In te denarnice bodo za vekomaj ostale brez pribrcanega denarja v dresu Olimpije, če na občnem zboru dvignejo roke za pokop NŠD-ja. Vsi tisti igralci, ki so obkrožili imena ljudi, za katere so dolgo brcali zastonj in le dober mesec kasneje vrgli puško v koruzo s pobegom na arbitražo, bodo na naslednjem občnem zboru še vedno veljavni člani, saj se članarina plačuje za sezono in ne za koledarsko leto.

Nihče noče sam biti grobar Olimpije, tisti, ki mu bodo otroci govorili, da je pokopal paradnega konja ljubljanskega in (nekoč) slovenskega nogometa.

Bo grobar kluba postala skupina 23 članov, ki je bila s strani nekaterih vladajočih okrašena z vsemi možnimi prelepimi pridevniki, ko pa bo potrebno po krompir v žerjavico, bo dobra, razumna in oh in sploh primerna za koalicijo in kolegialnost? Bodo klub potopili Green Dragonsi, ki so kljub revolucionarnem preskakovanju ograje in sproženju (vsaj za nekaj časa) večje medijske prisotnosti (ne nujno tudi realne obveščenosti javnosti) kmalu obstali na mestu, brez napovedovane novinarske konference in intervencije v svojem stilu na občnem zboru?

Nihče noče sam biti grobar Olimpije, tisti, ki mu bodo otroci govorili, da je pokopal paradnega konja ljubljanskega in (nekoč) slovenskega nogometa. Razen mogoče tistih, ki vladajo in, ki so eno Olimpijo že pokopali (na sicer bolj uglajen način: z ostankom nove v prvi ligi) in bi jo – brez da bi trznili z očesom – zlahka pokopali še enkrat. Ampak tokrat je sami ne bodo mogli in bodo lahko s celim močvirjem dreka odsmrdeli v najnižji rang tekmovanja, ali pa dokončno spokali kufre, presekali korenine, ki so jih pognali in dokončno dojeli, da jih nihče več noče gledati, da jim nihče ne verjame in, da nihče več noče brati tega stripa o mučenikih in bojevnikih, ki bodo storili vse, da se umiranje na obroke nadaljuje.

Olimpija, crkni že enkrat, da se lahko končno na novo rodiš.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.