Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 16. oktobra 2002
Ko se je ime Enesa Handanagića pred nekaj meseci pojavilo med prvimi na popisu nove igralske zasedbe Vega Olimpije za sezono 2002/2003, smo se ljubitelji nogometa bolj ali manj spogledovali in si skomigali z rameni češ, od kod neki ga je trener Brane Oblak pripeljal. In, ali je tako neznan igralec sploh lahko okrepitev za moštvo iz Ljubljane. Najprej smo izvedeli, da je prišel iz tretjeligaša Grosuplja, potem pa, da je otrok begunske družine iz Bosne. Toda že po nekaj tednih je Enes postal stalni član prvega moštva: od skupno 14 uradnih tekem v tej sezoni ni manjkal niti na eni, na vseh pa je bil v štartni zasedbi. Njegove odlične igre v obrambi in nadgradnja le-te s sodelovanjem v napadalnih akcijah niso ostale neopažene: nekateri nogometni novinarji ga že uvrščajo na popis igralcev državne reprezentance, kjer bo prav gotovo že v kratkem izrinil kakšno bolj ‘stalno’ ime.
Kljub meteorskemu vzponu ta 23-letni, novopridobljeni državljan Slovenije, ostaja z obema nogama trdno na tleh. Vojni dogodki, ki jih je boleče izkusil na lastni koži, hipna in popolna sprememba življenjskega prostora in načina ter boj za osnovno preživetje, so na njem pustili neizbrisen pečat. Enes, ki ga klubski tovariši kličejo tudi drugače, je odrasel, zrel mladenič, ki ve kaj ga čaka in kaj mora za to storiti.
Enes, od kod si doma, kje si pričel brcati žogo?
“Prihajam iz Prijedora, kraja na severozahodu Bosne. Nogomet nam je Bosancem v krvi, obožujemo ga in tudi mene je k igranju nogometa privabila zgolj ljubezen do te igre. Kot otrok sem spremljal gostovanja drugih klubov, na primer Veleža, spominjam se mojega idola Semirja Tuceja … In tako sem pričel brcati za mali klub Jedinstvo iz Prijedora. Imeli smo lokalnega rivala, s katerim smo igrali pokalno tekmo dan pred izbruhom vojne. Potem sem prišel v Slovenijo. Tu sem najprej tri leta igral napadalca pri Medvodah in se preselil k Ljubljani, s katero smo bili tretji v Sloveniji v mladinski kategoriji. V tistem času sem staknil neprijetno poškodbo ključnice. Sledila je selitev k Slovanu, s katerim sem igral v drugi ligi, vendar smo izpadli. Tako sem prišel v Ivančno Gorico, od tam pa v Grosuplje.”
Kdaj si prvič zaigral v članski konkurenci?
“Pri Slovanu z osemnajstimi leti, na tekmi šestnajstine finala pokala proti Olimpiji. Izgubili smo z 0:1, jaz pa sem bil najbolje ocenjeni igralec na tekmi.”
Si imel kakega vzornika?
“Iz mladosti se spominjam tekem na evropskem prvenstvu leta 1988. Finale Nizozemska – Rusija. Uh, Van Basten, Gulitt … Te igralce sem imel pred očmi. Tudi dobesedno, saj smo na veliko zbirali njihove sličice. Pa seveda jugoslovanske igralce: Stojkovića, Baždarevića … Ko sem prišel v Slovenijo, me je najbolj navduševal Edin Hadžialagić. Moj tip igralca. Da bi pa danes imel nekega vzornika, pa težko rečem. Predvsem zato, ker zelo težko najdem nekega igralca, za katerega bi rekel – e, ta pa igra moj stil oziroma jaz njegovega. Všeč mi je, da branilec tudi igra, da ni zadolžen samo zato, da dobi žogo in jo hitro odda naprej.”
Kaj si po izobrazbi?
“Osemletko sem končal že tu, v Sloveniji, in se vpisal na poklicno gradbeno šolo. Ko sem jo zaključil, sem po sistemu 3+2 pridobil še peto stopnjo. Resno razmišljam o nadaljnjem študiju, vendar bo to težko združiti z nogometom. Bomo videli.”
Katera vloga ti bolj ustreza: libero ali štoper?
“Na Slovanu me je kot štoperja uporabljal Slaviša Stojanović, toda moja zadnja vloga pred prihodom v Olimpijo je bila libero. Vendar mi Galićev tip libera ni všeč. Povedal sem, da sem bil prej napadalec in še zdaj mi je zelo všeč, če lahko kot branilec prestrežem neko žogo in izvedem ofenzivno akcijo. Bolj mi je torej všeč mesto, ki ga imam zdaj, desni štoper.”
Kje vidiš svoje prednosti, slabosti?
“V Sloveniji še nisem videl štoperja, ki bi imel sposobnosti za prenos žoge, kot jih imam jaz. Pričakujem, da bom prihodnje leto v tem elementu še boljši.”
Enajst krogov je mimo, odigral si vse tekme in spoznal vse prvoligaške tekmece. Koga je bilo najtežje kriti?
“Ermina Rakovića. Je hiter, nepredvidljiv. Stoodstotno se moraš skoncentrirati nanj. Je pa marsikaj odvisno tudi od ekipe. Če ta gara na sredini, do ‘tvojega’ napadalca žoge ne pridejo.”
Je v družbi Igorja Lazića kaj lažje?
“Seveda, zdaj je tudi leva stran ustrezno pokrita. Saj Barun in Pokorn tudi znata odigrati v obrambi, a to ni njuna vloga.”
Imaš kakšen vzdevek?
“Vse doslej sem bil Handa. Zdaj, ko sem dobil slovensko državljanstvo, sem postal Nejc. (smeh) Na tekmi z Dravogradom sem izpeljal neko napadalno akcijo, in kar naenkrat opazil, da me cela klop, vključno s trenerjema, kliče Nejc. Jaz se tega ne branim, če hočejo, naj me pač kličejo tako.”
Grozot, ki sem jih doživel med vojno, ne bi privoščil nikomur. Najlepši del mladosti sem izgubil.
Slovenija – domovina ali tujina?
“Jaz se počutim, kot da sem tu doma. Grozot, ki sem jih doživel med vojno, ne bi privoščil nikomur. Najlepši del mladosti sem izgubil. Prišel sem v Slovenijo kot v tujo državo in hitro dojel, da se moram pač prilagoditi, če hočem kaj narediti iz sebe. Ni bilo lahko, saj sem prišel iz države, kjer je čisto drugačen način življenja. Čisto drugačen! Nisem znal niti jezika, videl sem, da mene in vse nas tukaj ljudje gledajo drugače. Vendar sem se sčasoma navadil in kot rečeno, se tu zdaj počutim doma, tu imam prijatelje.”
Te še kaj daje domotožje?
“Ne. No, malo sem še navezan na domače kraje, ampak glede na to, da imam ‘doli’ vse porušeno, in da starih prijateljev iz otroštva tam ni več …”
Kako si pravzaprav prišel v Vega Olimpijo?
“Med drugim je bilo celo v igri, da se preselim v Maribor. Mislil sem, da sanjam: iz tretjeligaškega kluba naj bi se kar naenkrat znašel v vrhu prve lige. Vendar je odločilo več stvari. Zadnji dnevi v Grosupljem tudi niso bili prijetni in to so moji edini negativni spomini na Grosuplje, zaradi spora z upravo – pa ne zaradi denarja. In je pač prišlo do selitve. Najzaslužnejša, da sem šel ravno v Olimpijo, sta bila Nedeljko Gugolj ter Zoran Pejović, ki sta me trenirala v Ivančni Gorici. Olimpija je pokazala zanimanje zame in reči moram, da sem si, odkar sem tu, vedno želel v Olimpijo. In k takemu trenerju, kot je Oblak, za katerega je znano, da daje mladim veliko priložnosti in da z njimi dobro dela. On je zares trener, ki ‘ima jajca’ in upa mladega igralca, za katerega vidi, da je dober na treningih, postaviti v igro. Pri njem ni kompromisov: če si dober, igraš, če nisi dober, ne igraš.”
Kakšna je razlika med prvo in tretjo ligo?
“Razlika v znanju in tehniki igralcev niti ni tako velika, glavna razlika je v vrsti in količini treningov ter fizični pripravljenosti. S slednjo sam nisem imel večjih problemov ob prehodu v višji rang tekmovanja, saj nas je trener Oblak v tem pogledu odlično pripravil.”
Imaš menedžerja?
“Imam. Nikoli nisem mislil, da ga bom imel, toda dober mlad igralec rabi menedžerja. Ko trkaš na vrata članskih ekip, si popolnoma neizkušen. Nekdo se mora pač zavzeti zate. Je pa zelo pomembno, da imaš pravega človeka, ne nekoga, ki želi samo zaslužiti na tebi. Vse preveč je takih, ki ne gledajo na igralca, ampak na tistih par tisoč mark, ki jih hočejo zaslužiti.”
Se igralci – in konkretno ti – obremenjujete z naslovom prvaka?
“Olimpija je Olimpija, vselej mora igrati za naslov prvaka. Toda na začetku sezone se nihče ni obremenjeval s tem, zdaj pa smo že v neki evforiji. Ali pa v iluziji. Nihče ni mislil, da bomo po enajstih krogih prvi. Dobro vemo, kako težko je na vsaki tekmi posebej priti do točk. Toda – če se pokaže prilika, zakaj pa ne?”
Je to realen domet ekipe?
“Mislim, da bi za kaj takega rabili še kakšno okrepitev. Sploh, ker bo poškodb vse več.”
Kako bi ocenil ljubljansko občinstvo?
“Na začetku o občinstvu sploh nisem premišljeval. Vsi smo vedeli, da smo nova ekipa, da rezultatov ne bo čez noč. Nismo pričakovali neke evforije. V tem smislu je vse nas odziv občinstva zelo prijetno presenetil. Vendar pa me moti, da mislijo, da bomo zmagovali na vsaki tekmi. Mi smo nova, mlada ekipa. Znano je, koliko časa traja oblikovanje nove ekipe. Ne pričakujte čudežev!”
In kdo je po tvojem mnenju prvi favorit lige?
“Še vedno pravim, da je to Maribor. Koper ne. Koper bo v nadaljevanju sezone padel, Maribor pa se bo pobral. Naj govorijo, kar hočejo, a prepričan sem, da se bodo dvignili na lestvici. Maribor, Olimpija in Koper – ti trije klubi bodo po koncu sezone na vrhu.”
Držiš pesti po tihem še za kakšnega prvoligaša?
“V Sloveniji samo za Olimpijo!”
Nekaj tednov si slovenski državljan, slovenska reprezentanca pa ima hude težave s poškodbami branilcev. Zakaj te ni v reprezentanci?
“Moj čas šele prihaja.”
In če bi te poklicali v bosansko reprezentanco?
“Preden sem dobil slovensko državljanstvo, bi se morda odzval, zdaj pa ne. V bosanski reprezentanci stvari niso urejene. Toliko izvrstnih nogometašev, rezultata pa ne naredijo nobenega. Problem je, da tam reprezentanco sestavlja ulica. Katanec je v Sloveniji naredil rezultat samo zato, ker tega ni pustil.”
Načrti za prihodnost?
“Moji načrti so zaenkrat povezani samo in izključno z Olimpijo. Delati, igrati, biti še boljši. Da bi sanjal o kaki tujini … to bi bile čiste iluzije. O tem bom razmišljal, ko bo čas. Zdaj je samo Olimpija. In delo in delo.”
Pogovarjal se je Boris Škraban
