Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 12. aprila 2002
Miren, zadržan, odgovarja kratko. Skromen, vendar vzbuja vtis, da je zelo profesionalen. Branilec, močan v igri z glavo, brezkompromisen. Prekmurec. Star 26 let. Eden najbolj standardnih članov ekipe, take pa so tudi njegove predstave – standardno dobre. Nekako tako telegrafsko našteto bi bilo vse o njem v tem intervjuju, če bi do pičice povzeli način, kako se Damjan Ošlaj pogovarja z ‘ostalim svetom’. V tem je zelo podoben tistemu, kar pokaže na terenu – nič kompliciranja, najhitreje in najpreprosteje je treba rešiti vsak, še tako zamotan igralski problem ali kritično situacijo. In obenem zelo različen zaradi tega, ker bi zadržanemu človeku težko pripisali zvrhano mero branilske ostrine, ki jo konec tedna kolegialno ‘deli’ prav z vsakim svojim nasprotnikom v slovenski ligi.
Ampak … kakorkoli je krčevito hranil svoje misli zase, nam jih je nekaj le uspelo dobesedno iztrgati in oblikovati tale intervju. Navkljub temu, da smo nekajkrat zapored zaradi osebnih obveznosti odlagali pogovor, se nam je nekega lepega poldneva, po Damjanovem treningu, le posrečilo usesti se za isto mizo. Jasno, vse skupaj se je dogajalo v Balonu.
Damjan, kdo te je navdušil za nogomet? Imaš kakšnega nogometnega vzornika?
»Ne vem, če me je kdo posebej navdušil. Začel sem igrati pri sedmih letih v matičnem NK Dokležovje, ker so pač igrali nogomet tudi prijatelji. Potem sem prišel v Muro, kjer sem ostal osem let in preigral vse mladinske selekcije, medtem končal elektro srednjo šolo in za Muro zaigral tudi že v prvi ligi. Olimpija je torej šele moj tretji klub v karieri. Vzornik? Morda Paolo Maldini.«
Do kdaj te veže zvestoba Olimpiji?
»Pogodba se mi izteče junija. Ali jo bom podaljšal … bomo še videli. (smeh)«
Kateri slovenski klub ti je še pri srcu?
»Trenutno mi je seveda predvsem pri srcu Olimpija. Drugače pa, saj ni kaj reči, Mura.«
Od kod tvoj vzdevek?
»Če misliš na vzdevek Mesek, naj povem, da ni moj edini. Prislužil sem si ga pa že v rani mladosti od strica, s katerim sem se kot otrok veliko družil.«
Hobi?
»Nič posebnega. Po treningu se vsekakor najbolj prileže uleči. Drugače pa rad pogledam kak dober film.«
Kako bi se opisal kot igralca? Najljubše igralno mesto, prednosti, slabosti?
»Vsekakor je štoper pozicija, ki mi najbolj ustreza. Sem pa pri Muri igral tudi že zadnjega zveznega igralca. Prednosti in slabosti? Prednost – dober ‘tajming’, mislim, da sem si ga pridobil prav s temi nekoliko bolj ofenzivnimi vlogami. Slabost – hitrost. Se pravi, pomanjkanje le-te.«
Mi mislimo, da imaš tudi odličen občutek, kam se postavit ob kotih in prostih strelih …
»Ja, veš kako, treba se je ‘razumeti’ s podajalcem. Potem to ni težko. Seveda takšne situacije veliko uigravamo tudi na treningih.«
Znaš zadeti; kateri je tvoj najljubši gol?
»Od golov za Olimpijo je to prvi gol proti Šerifu v pokalu UEFA.«
In katerega igralca v naši ligi je najtežje kriti?
»Ko je imel še ofenzivno vlogo, je bil to zame Fabijan Cipot.«
Še malo rubrike “naj”. Na katerem štadionu v Sloveniji najmanj rad igraš?
»V Celju. Ne zaradi publike – tekmečeva publika me nikoli ne moti. Nasprotno, številčno občinstvo tekmeca mene samo še bolj motivira. Pripomb med igro itak ne slišim. No, tu in tam, kadar je gledalcev zelo malo, kar se za Bežigradom na žalost zgodi, kakšna pride tudi do nas na igrišču, vendar na splošno med igro ‘izklopim’. Seveda dojamem, če je na tribunah pravo vzdušje, kot recimo proti Espanyolu, Mariboru … Tisto je bilo super. Vendar, ponavljam, tudi veliko nasprotnih navijačev me motivira. Ne maram pa tistega čudnega štadiona v Celju. Na tekme pride 300 ljudi, čudno je tam igrati. Najbolj pri srcu sta mi pa Fazanerija in Ljudski vrt.«
Kakšna se ti zdi ljubljanska publika?
»Mislim, da je kar korektna. Recimo ob porazu z Mariborom nas niso raztrgali in popljuvali. Kar se tiče pripomb na posamezne igralce, noben igralec jih ne mara. Vendar si nekateri to zelo vzamejo k srcu, drugi ne. Vsakdo reagira drugače.«
V zimskem prestopnem roku je kazalo, da te bomo izgubili. Kako, da si se odločil ostati v Ljubljani?
»Pustil sem se prepričati. (smeh) Da bomo dobili plačano. In smo dobili.«
Toda zdaj so spet težave?
»So, žal.«
Lahko nogometaš v slovenski ligi od igranja nogometa živi?
»Živi lahko. Prihrani pa bolj malo.«
Kot enega od igralcev, ki ste bili pri Olimpiji že lani, te moram vprašati, kako primerjaš oba trenerja, Bojana Prašnikarja in Mihajla Petrovića?
»Pri Prašnikarju je bil velik poudarek na disciplini. Vse je bilo zelo profesionalno. Mihajlo Petrović ima bolj sproščen način dela, rekel bi, da je vzdušje zdaj bolj prijateljsko. Pri Petroviću je več poudarka na izdelavi napada, pri Prašnikarju smo se morda bolj ukvarjali s taktično postavitvijo in se tudi bolj posvetili vsakemu nasprotniku posebej. Katera metoda je boljša, ne bi ocenjeval. Vsak trener ima svoj način dela, jaz sem profesionalec in se moram prilagoditi trenerju in ne obratno. Če trener kriči name, tudi prav.«
Je položaj trenerja v Olimpiji kaj drugačen kot, na primer, pri Muri?
»Ne, ne, zakaj bi bil? Mislim, da ni razlike.«
Vsakega odpustijo po dveh mesecih … (smeh)
»Ha, ha, res je … (smeh)«
Kdo so tvoji najboljši prijatelji v ekipi?
»Vsi v moštvu smo prijatelji. No, če že moram koga izpostavit: Vlado Kokol, Franc Fridl, dokler je bil z nami, je bil to tudi Nihad Pejković in gotovo sem še koga pozabil.«
Čuti ekipa kakšne posebne pritiske, zahteve po rezultatu s strani uprave?
»Cilj ekipe je ‘Evropa’. Uvrstitev v evropski pokal. Karkoli bo več, prav! Da pa bi bili kakšni posebni pritiski po naslovu prvaka – mislim da ne. Sicer pa zahteve uprave vsak igralec dojema po svoje. Nekateri se morda čutijo pod pritiskom, drugi ne. Sam celo mislim, da so ti pritiski večji za vsako tekmo posebej, ne pa toliko glede končnega rezultata v prvenstvu.«
Tvoji osebni načrti? Nekdo iz Grupe TNT je prepričan, da bi se dobro znašel v Juventusu. Komentar?
»Komentar? Hvala za komplimente! (smeh) No, igranje v tujini je seveda moja želja, le kdo si tega ne želi? Italija ali Nemčija – to bi bilo super. Sicer pa bi rad igral še čim dlje, reciva deset let. Reprezentanca? Igral sem za mlade selekcije, sedaj pa … čakam!«
Precej let že brcaš. Katerega smešnega dogodka se spominjaš z igrišča?
»Ni treba posebej daleč v preteklost. Trk Duleta (Kosića) in France (Fridla) na zadnji tekmi proti Domžalam je bil vsekakor zelo smešen. Ironija: Fridl, ki se je tako zvijal, že trenira, Dule pa je poškodovan. Ali pa povratna tekma v Barceloni, čeprav tisto ni bilo smešno. Tisto je bilo žalostno. Če bi imeli mi ugoden rezultat, bi tekmo prav gotovo ponovili.«
Pogovarjal se je Aleš Selan
