Prvič objavljeno na nkolimpija.com jeseni 2002
Matevž Zgaga
»Zadeva Šoškić« je v zadnjem tednu dni dvignila nemalo prahu. Rubež vstopnine v korist enega od mnogih upnikov sicer ni nič izjemnega v slovenskem športu. A če se to zgodi možu, ki velja za poosebljenje uspešnega podjetnika, človeku, ki je črno ovco ljubljanskih kolektivnih športov čez noč popeljal na vrh Slovenije in se tu ne namerava ustaviti … potem to pač JE novica. Na Štajerskem po tihem upajo, na Kranjskem pa se bojijo, da se utegne črni mariborski scenarij kaj kmalu v še hujši obliki ponoviti tudi pri Olimpiji. Pesimistični razplet dogodkov pričakujejo tudi nekateri novinarji. Utemeljeno?
Dežurni pravnik grupe TNT bo na tem mestu pokomentiral nekaj trditev, ki jih je bilo ob »zadevi Šoškić« največkrat slišati.
»Dolgove je treba plačati.«
Res je. Vendar jih plačuje tisti, ki je zavezan k njihovemu plačilu. To pa je v konkretnem primeru stara NK Olimpija. Če bi prišlo do tistega, čemur pravimo »pravno nasledstvo«, bi nasledniki NK Olimpije morali plačati njene dolgove. To se na primer zgodi, ko se ena občina razdeli na dve novi in dolgove stare prevzameta obe naslednici; ali ko se dve podjetji spojita v eno; ali ko Jugoslavija razpade na pet držav. V konkretnem primeru pa stari dolžnik NK Olimpija še vedno obstaja. Schollmayerjeva Olimpia d.o.o. ni niti naslednik NK Olimpija niti by-pass klub; je zgolj financer novega kluba NŠD Olimpije. Olimpia d.o.o tudi ni porok stare Olimpije. Tako ji po mojem mnenju po veljavni zakonodaji na noben način ni moč naprtiti dolgov stare Olimpije. Res je, da sodna praksa tu in tam preseneti z nenavadnim, malce drznim tolmačenjem zakonodaje, ki preseneti širšo pravniško srenjo. To se zgodi zlasti takrat, kadar nek negativni družbeni pojav postane razmeroma pogost (in dolgovi športnih društev bi to lahko bili), klasična razlaga predpisov pa ne omogoči ustreznega reagiranja sodstva. Še vedno pa bi jo v »zadevi Šoškić« po mojem mnenju v najslabšem primeru lahko finančno skupil novi klub NŠD Olimpija (in s tem bi šli po zlu švicarski franki Uefe), nikakor pa ne Schollmayerjeva Olimpia d.o.o.
»Če se preimenujem v Petra Pana, ostanem odgovoren za svoje dolgove.«
Zelo točno. V tem primeru o nasledstvu sploh ni govora, dolžnik ostaja eden in isti. V primeru NK Olimpija ter Olimpia d.o.o. pa temu, kot smo že ugotovili, ni tako.
»NZS take prakse ne bi smela dovoliti.«
Bo kar držalo, vsaj če imamo v mislih kredibilnost slovenskega klubskega nogometa. In v bodočnosti, ob uvedbi klubskih certifikatov, je tudi zares ne bo smela, če ne bo hotela tvegati sankcij Uefe. Med njimi je najbolj neprijetna prepoved nastopa slovenskih klubov v evropskih tekmovanjih. V preteklosti je takšno poslovanje pač potekalo; nenazadnje za selitev by-pass klubov v najnižji rang tekmovanja niti ni bilo pravne podlage, vsaj če so objavljena pravila točna. V tujini je to, kot smo videli v primeru Fiorentine, že zdavnaj urejeno drugače. Vprašamo se sicer lahko, zakaj tudi NZS ni pravočasno sprejela ustreznih aktov in ukrepov, vendar je zdaj pač prepozno.
»Sodišče je vendar razsodilo proti Schollmayerju.«
Ločiti je treba izvršilno in pravdno sodišče. Izvršilno sodišče – tisto, ki naj bi dovolilo rubež – ne razsoja o stvari, temveč na temelju pravnomočne sodbe zgolj dovoli izvršbo. Nobenega dvoma seveda ni, da je pravdno sodišče – pravilno – razsodilo v prid Šoškiću, Pertiču, Pejkoviću in ostalim upnikom stare Olimpije. Toda s tem še ni razsodilo proti Schollmayerju! Kako je prišlo do rubeža proti Olimpii d.o.o., je vprašanje, možna sta dva odgovora. Se je izvršitelj na lastno pest lotil izvršbe proti Olimpii d.o.o. na osnovi veljavnega sklepa o izvršbi proti NK Olimpija? Ali pa je izvršilno sodišče »pomotoma« spoznalo Olimpio d.o.o. za pravnega naslednika NK Olimpije in izrecno dovolilo izvršbo proti Olimpii d.o.o.? Precej bolj verjetna je druga možnost. Kakorkoli že, v obeh primerih ima Olimpia d.o.o. možnost uporabe pravnih sredstev, tudi pritožbe na višje sodišče. Razveljavitev sklepa o izvršbi in opravljenega rubeža se še vedno lahko doseže. Stvar še zdaleč ni končana.
“To je izigravanje predpisov.”
Stvar ocene. Osebno se mi prevzem članske ekipe s strani Olimpie d.o.o. ne zdi izigravanje predpisov. Nenazadnje je nujno, da začno profesionalni športni kolektivi enako kot na zahodu tudi pri nas poslovati kot gospodarske družbe. Ustanovitev novega kluba NŠD Olimpija bi tudi lahko razumeli kot izigravanje predpisov.
»Starih dolgov Olimpije sploh ni možno izterjati.«
Najverjetneje res ne. Pred leti sem poznal »črnega izterjevalca«, ki mi je na vprašanje o metodah dela razložil: »Če ima keš, se da, če ima avto, tudi, če pa ne, je pa malo težje, ampak se tudi še da.« Stara NK Olimpija pa nima razen milijonskih dolgov ničesar.
V stečaj gredo lahko gospodarske družbe, zadruge, pogojno tudi zavodi in na nek način tudi samostojni podjetniki, društva, ki so zamišljena kot organizacijska oblika za opravljanje neprofitne dejavnosti, pa ne.
»Rešitev je bila stečaj Olimpije.«
Dvakrat ne. Prvič za upnike: če ničesar ni, tudi ni kaj vzeti – niti v stečaju ne. Drugič za klub: zakonodaja sploh ne predvideva možnosti stečaja društva. V stečaj gredo lahko gospodarske družbe, zadruge, pogojno tudi zavodi in na nek način tudi samostojni podjetniki, društva, ki so zamišljena kot organizacijska oblika za opravljanje neprofitne dejavnosti, pa ne. Sam vidim edino morebiti možno rešitev za upnike NK Olimpije v odškodninski tožbi proti vodilnim možem stare NK Olimpije, ki naj bi svojim neodgovornim poslovanjem – le-tega bi upniki kajpak morali dokazati, kar pa najbrž niti ne bi bilo tako težko – zakrivili nastalo situacijo. Za tak primer v slovenski sodni praksi še nisem slišal, vsekakor pa bi bila morebitna ugoditev upnikom velik precedens. Mnoge zdajšnje in nekdanje klubske funkcionarje bi novica o prvi takšni sodbi zelo »stresla«. Res pa je, da je zaradi zastaranja možnosti za kaj takega vse manj.
»Od kod 4 milijone DEM, če je pa dolga menda za 1,5 milijona?«
Kot pripravnik na pravdnem oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani sem poslušal mentorja sodnika, kako je v obupnih poskusih, da bi vsaj kateri par strank spravil k poravnavi (kar bi mu prihranilo ves nadaljnji postopek s pisanjem sodbe vred), teatralično žugal tožencem: “Gospa, zamudne obresti so PROKLETE.” Prekleto visoke pač. V prejšnjih letih so občasno segle skoraj do 30% na leto in med gospodarstveniki je krožil dovtip, da so “zamudne obresti najboljša naložba ta hip”. Če jih izterjaš, je to res! K temu je treba prišteti še visoke pravdne stroške in stroške izterjave. Zato ni čudno, da se dolgovani znesek, za katerega se začne sodni postopek, v treh do štirih letih podvoji! Upoštevaje, da je večina dolgov stare Olimpije nastala pet do deset let nazaj in da je osnova znašala slabih 200 milijonov, je 400 milijonov tolarjev še zelo malo. Iz tega je moč sklepati, da so govorice, da naj bi skrivnostni »Božiček« okoli lanskega novega leta poplačal tako rekoč vse nekdanje igralce razen Pejota, resnične.
»Schollmayer je sposoben poslovnež, ki ve kaj dela.«
Sodeč po prvih mesecih njegovega mandata v Olimpiji prav gotovo. Poleg tega, da je sposoben, je tudi premožen, kar pomeni, da si lahko privošči najboljše odvetnike, ki bodo za ugodno rešitev »zadeve Šoškić« napeli vse sile.
»Če Schollmayer izgubi še na drugi stopnji, je to konec Olimpije.«
Ne nujno. Celo če bi tudi višje sodišče prepoznalo Olimpio d.o.o. za pravno naslednico NK Olimpija, ali pa bi ji odgovornost za dolgove NK Olimpija pripisalo po kakšnem drugem temelju – za oboje je, kot sem že omenil, po mojem mnenju sila malo možnosti – stvar še ni izgubljena. Olimpia d.o.o je družba z najmanjšim možnim ustanovnim kapitalom 2,1 milijona tolarjev in tudi sicer najverjetneje nima posebnega premoženja, kljub temu, da obrača razmeroma veliko denarja. Če bi se zbrali vsi upniki in želeli svoje terjatve uveljavljati iz premoženja Olimpie d.o.o., bi morala slednja v stečaj.
Bistvo prisilne poravnave je v tem, da poravnava, na katero pristane večina upnikov, zavezuje tudi ostale, pa če si jo želijo ali ne.
Upoštevaje, da na računu Olimpie v trenutku uvedbe stečaja ne bo več kot 0,5% celotnega dolga, stečaj za upnike ne bi imel nikakršnega smisla; ostali bodo brez ficka in to za vselej, saj Olimpije ne bo želel prevzeti nihče več, obenem pa bodo veljali za rablje ljubljanskega nogometa. Zato bodo najverjetneje pripravljeni pristati na vsako prisilno poravnavo, tudi na najslabšo, ki jo še dopušča zakon: plačilo 20% dolga čez leto dni. Bistvo prisilne poravnave je v tem, da poravnava, na katero pristane večina upnikov, zavezuje tudi ostale, pa če si jo želijo ali ne.
Schollmayer bi si s sposobnimi pravniki – ki bi v tem primeru morali poskrbeti tudi za drugačno, a še vedno zakonito financiranje igralcev – torej celo ob najslabšem poteku dogodkov teoretično lahko kupil mir zgolj za 800,000 nekdanjih mark. To je vsota, ki ob morebitni osvojitvi naslova prvaka ne bi smela predstavljati prehude ovire. Vprašanje je le, ali bi se Schollmayerju s tem sploh ljubilo ukvarjati, ali pa bo ob takšnem razvoju dogodkov raje vrgel puško v koruzo.
»Igralce ‘zadeva Šoškić’ že pošteno nervira, bojijo se, da bo spet vse po starem …«
Po informacijah grupe TNT ne. Nasprotno, vzdušje v moštvu je po prevzemu prvega mesta odlično. Z »zadevo Šoškić« se nihče ne obremenjuje. Vsi igralci v celoti dobivajo vse pogodbene prejemke ob dogovorjenih rokih in verjamejo, da bo tako tudi v bodoče.
