Prvič objavljeno v Delu, 8. maja 1992.
Sijajno vzdušje za Bežigradom, velika igra Olimpije in bled nastop Maribora – Ljubljančani z razliko v golih dobili še točko prednosti
LJUBLJANA – Zmago Olimpije v velikem derbiju z Mariborom je bilo še najboilj logično pričakovati, toda razplet je bil vendarle senzacionalen. Ljubljančani so povsem zasenčili vijoličaste, ki so v 90 minutah enkrat samkrat streljali na ljubljanska vrata. Izid 2:0 zato ni realen, štiri ali pet proti nič, tak izid je narekovala igra.
To je bila daleč najboljša predstava Olimpije v tem prvenstvu. V njenih vrstah je prav vse sijajno funkcioniralo. Obramba je že daleč pred kazenskim prostorom onemogočala vsak mariborski poskus, zvezna vrsta je narekovala tako oster ritem, da ga tekmeci niso mogli dohajati, Olimpijina konica pa je bila tudi kar nevarna.
Olimpijin trener Lučo Pertič je moštvu vcepil ravno pravo mero agresivnosti in hladnokrvnosti, razporeditev vlog pa je bila tako rekoč idealna. Nasprotnik je bil pravzaprav preslab, da bi lahko ocenili »meje« Olimpije, zato bo vrhunec Ljubljančanov v tem prvenstvu ostal prvi polčas jesenske tekme v Mariboru.
In zakaj so bili vijoličasti v najpomembnejšem nastopu tako izjemno slabi? Prvi odgovor je seveda naslednji: ker je bila Olimpija tako sijajna. Nadaljevanje pa je že v znamenju predpostavk. Da so se Mariborčani enostavno prestrašili veličastnega vzdušja in v željah pregoreli. Da ni igral njihov golgeter Igor Poznič …
Z njim v glavni vlogi bi bilo pri vijoličastih zares marsikaj drugače, kajti Poznič bi nase gotovo pritegnil dva ljubljanska igralca, s čimer bi omogočil aktivnejšo igro soigralcev. Poznič bi v tej živčni vojni gotovo tudi dvignil samozavest igralcev in moštva, toda bržkone tudi ob idealnih rešitvah v igri, Maribor v tej tekmi ne bi mogel računati na uspeh. V vsakem primeru pa bi bila s Pozničem igra v derbiju na precej višji ravni, za vrhunsko predstavo je namreč manjkal en nasprotnik.
Olimpijin trener Lučo Pertič poudarja, da prvenstvo še zdaleč ni odločeno in da je zato svoje fante po tekmi odpeljal v karanteno. Toda realno Olimpije ni več mogoče ujeti. Ob taki igri seveda. Olimpija lahko do konca izgubi točko, dva ali največ tri, toda do preobrata na vrhu bi prišlo šele, če bi izgubila štiri, seveda pa bi moral Maribor zmagati v vseh tekmah.
Z zmago z dvema goloma razlike (jeseni je Maribor zmagal z enim) je namreč Olimpija praktično dobila četrto točko prednosti, ker ima boljši medsebojni score.
Izjave:
Lučo Pertič, trener SCT Olimpije: »Celo pomlad smo delali in živeli za to tekmo, toda še zdaleč ni vsega konec. Pred derbijem smo nanizali 11 zmag, vmes tudi popuščali, toda v igri z najmočnejšim tekmecem smo dokazali, kaj zmoremo. Hvala Green Dragonsom, ki so bili naš dvanajsti igralec.«
Samir Zulić, strelec obeh golov: »Vzdušje je bilo izjemno, tudi mene je navdihnilo. Ni pomembno, kdo daje gole, toda vesel sem jih. Vloga zadnjega zveznega igralca mi najbolj ustreza, tudi tokrat pa sem vsako priložnost izkoristil za skok proti golu nasprotnika.«
Marin Bloudek, trener Maribora Branika: »Olimpiji čestitam za povsem zasluženo zmago, derbi pa je opravičil upe. Mislim, da je bila izključitev Hadžialagića prestroga, močno pa se nam je poznalo, da nista igrala Poznič in Tarana. S tem pa nočem zmanjševati uspeha Olimpije, ki je igrala odlično.«
Igor Poznič, kapetan Maribora, ki ni igral: »Olimpija nas je povsem zasenčila, za igro vse čestitke velikemu nasprotniku. Lahko bi izgubili še više, saj smo igrali povsem zmedeno. Z nastopom nisem hotel nič tvegati, s kolenom pa je vse o. k. Poleg mene je manjkal še Tarana, morda smo zato delovali neorganizirano, saj smo vajeni igrati v standardni zasedbi.«
Franci Božič
