Prvenstveni derbi med Primorjem in Ilirijo na igrišču Primorja za Bežigradom 5. novembra 1922, je dvignil ogromno prahu. Zmagala je Ilirija s kar 8:1, mariborski sodnik pa je bil prisiljen predčasno zaključiti tekmo, ki je bila odigrana v vzdušju hudega rivalstva med kluboma. Spodaj objavljamo tri poročila iz treh različnih časopisov. Jutro je bilo bolj naklonjeno Iliriji (kar je sicer novinar v članku kar uspešno zamaskiral), Jugoslavija je bila odkrito naklonjena Primorju (njen glavni urednik Josip Birsa je bil član kluba in kasneje njegov predsednik), Slovenski narod pa je bil še najbolj nevtralen. (MZ)
Jutro, 7.11.1922
Nekaj splošnih opazk k nedeljski nogometni tekmi.
V nedeljo sta dva vodilna kluba Ljubljane igrala prvenstveno tekmo. Ta tekma bi bila morala pokazati na kaki višini stoji nogometni sport v našem mestu. Ako bi se sodilo s tega stališča, bi se moralo obupavati nad napredkom našega sporta, ker je njegov razmah v takšnih razmerah izključen. Ne zdi se mi potrebno, da pišem strokovno kritiko nedeljske nelepe tekme, ki se je vršila edinole v znamenju nevzdržnih odnošajev med tema dvema kluboma, smatram za nujnejše, da apeliram na one osebe v obeh klubih, ki še niso v slepem klubskem fanatizmu pozabile – sporta.
Nedeljska tekma nam je jasno pokazala, da se s takimi tekmami le oddaljujemo od onega cilja, ki ga morajo imeti naši klubi. To velja za aktivne igralce in za občinstvo. Igra je bila od obeh strani nefair in med odmorom in po koncu igre, se je občinstvo vedlo proti sodniku na tak način, ki ga mora obsoditi vsakdo, tudi če ni sportnik.
Skrajno neokusni pa so bili osebni napadi od strani gotovih gledalcev, ki se štejejo med sportnike.
Za vsakega je brez dvoma, da g. Šuput nikakor ni bil kos svoji nalogi. Bil je slab sodnik, ki se je dal vplivati od medklicev občinstva in igralcev, skratka ki igre ni imel v svojih rokah. S tem pa nikakor nočem reči, da je bila zmaga Ilirije odvisna od sodnika. Skrajno neokusni pa so bili osebni napadi od strani gotovih gledalcev, ki se štejejo med sportnike. Celo to so mu očitali, s kom je bil v nedeljo zjutraj pri promenadnem koncertu ter mu vsled tega očitali neobjektivnost.
To so znaki, ki kažejo popolno nedisciplino. Naj se enkrat jasno pove: Naš sport propada radi nezdrave borbe med pripadniki obeh klubov. Vsem, ki se zanimajo za sportno gibanje pri nas je bilo to že davno znano. Vendar se to nikoli ni hotelo omeniti v javnosti, ker se je vedno upalo na izboljšanje razmer. Nedeljska tekma pa je ponovno pokazala, da postajajo nasprotstva vedno večja. Tako pa se ne more iti več dalje!
Vem, da bi se v obeh klubih mogle najti osebe, ki bi v interesu in v pravem razumevanju koristi sporta, dosegle spravo med S. K. Ilirijo in S. K. Primorjem. Pripoznam, da bo treba mnogo potrpežljivosti in spretnosti toda trud bi se izplačal.
(T. Zobec)
* * *
Jugoslavija, 7.11.1922
SK. Ilirija – SK. Primorje 8:1 (2:0)
Nedeljska prvenstvena tekma pomeni prvo pego na ugledu slovenskega nogometnega sporta. Igra, ki bi se morala vršiti v okvirju plemenitega, častnega in nepristranskega dvoboja, se je pod pritiskom nezaslišanega vedenja neke klubaške klike ter od iste zavedenega sodnika izpremenila v pravi športni škandal.
Iz višjih ozirov se vzdržujemo podrobnega poročanja. Vsa čast igri SK Ilirije, toda moštva in klubi žive tudi od discipline in sportne plemenitosti. Vsaj po našem naziranju je to njih duševni smoter. Svojo sodbo mirnim srcem prepuščamo nedeljskemu občinstvu.
Tekma se je otvorila v pričakovanju lepega športa ter je v prvi polovici pokazala nepričakovani napredek SK Primorja. V tem času je igro imelo popolnoma v svojih rokah, Ilirija je dosegla vodilna gola z dvema begoma. V ostalem sta oba bila šolska primera off-side pravila. Samo izredni neokretnosti pred vrati smemo pripisovati, da Primorje v tem polčasu ni doseglo večkratno vodstvo. Tudi disciplinsko je bilo na mestu.
Toda nemir, ki je začel prihajati z one strani igrišča, se je polastil tudi sodnika, da je kljub vidni najboljši volji zašel v nepravilnosti. Povdarjamo izrecno, da zato ni odgovoren sodnik g. Šuput iz Maribora, kojega objektivnost je izven dvoma. Toda pod pritiskom splošnega hujskanja, so mu vajeti igre padle iz rok. To se v takih razmerah pripeti najboljšemu sodniku. Vsekakor pa bi bil moral v smislu nogometnih pravil igro prekiniti oz. odgoditi. 1, 2, 5 in 8 gol so bili off-side. Igralcu SK Primorja, ki je bil v prvi polovici izključen, je proti pravilom dovolil zopetni vstop.
Na splošno se Primorje lahko zadovolji z igro, ki jo je pokazalo v prvem polčasu, v drugem je omagalo, ker še ni zadostno trenirano, v glavnem pa, ker se je vsled doslej v Ljubljani nedoživljenega nasprotnega harangiranja demoraliziralo.
Po svoji igri je Primorje zaslužilo poraz enega ali dveh golov. Pri Iliriji se je odlikoval topot g. Oman, tudi sicer pravi sportnik, ki je dosegel 6 golov. Na splošno se Primorje lahko zadovolji z igro, ki jo je pokazalo v prvem polčasu, v drugem je omagalo, ker še ni zadostno trenirano, v glavnem pa, ker se je vsled doslej v Ljubljani nedoživljenega nasprotnega harangiranja demoraliziralo. Zadnji trije goli so padli v poslednjih treh minutah.
Žalostno bi bilo za bodočnost slovenskega nogometnega športa, ako ne bi imeli nade, da bodo krogi, ki so nedeljske dogodke inscenirali ter izrabili osebo enega najboljših slovenskih sodnikov, uvideli svoje nesportno obnašanje in da bomo tudi v Ljubljani dosegli mednarodno višino plemenitega športnega tekmovanja.
* * *
Slovenski narod, 7.11.1922
Težak poraz Primorja.
Z zanimanjem pričakovani boj med obema tekmecema Ilirijo in Primorjem je končal s težkim porazom Primorja. Kaj je vzrok tega poraza, je težko reči, vsekakor pa je Primorje s prevelikim optimizmom, podcenjujoč svojega nasprotnika, stopilo v boj. Res je, da je imelo Primorje zadnje ugodne šanse za nastop proti Iliriji, zlasti ker je bilo moštvo ojačeno s tremi bivšimi igralci Ilirije, ali samo nekaj dobrih igralcev ne doseže ničesar proti enajstorici, ki je dobro vigrana in ki s svojimi fizičnimi močmi preračunjeno razpolaga.
Boj med obema tekmecema je bil oster, mestoma ni bil fair. V prvem polčasu je valovila igra semtertja, nekako neodločno nervozno. Bilo je nekako medsebojno izkušanje sil. Prva se je znašla Ilirija. V presenetljivem tempu pobegne Oman in odda Vidmajerju, ki z njemu prirojeno silovitostjo nevzdržljivo zabije. Prvi goal … Ogromen plosk publike.
Igra se je začela razvijati. Vehementni napadi na obeh straneh in oba vratarja sta imela precej posla. Tik pred koncem prvega polčasa je Vidmajer zopet pobegnil in udaril na goal. Zinnbauer v goalu Primorja je žogo pariral, vendar je ni zadržal in Oman je zabil drugi goal. Zinnbauer je dobil pri tem precejšnjo poškodbo. Polčas 2:0.
Sodnik je izključil Bregarja zaradi surove igre. Primorja se je polaščal obup. Še enkrat je napelo vse svoje sile in posrečilo se mu je, da je zabilo en goal.
V drugem polčasu se je Ilirija skoraj popolnoma ustalila pred vrati Primorja. Premišljeni, dobro izpeljani napadi notranjega tria Učak – Oman – Vidmajer so končavali skoro vedno z udarcem na goal. Goal za goalom je padal… Sodnik je izključil Bregarja zaradi surove igre. Primorja se je polaščal obup. Še enkrat je napelo vse svoje sile in posrečilo se mu je, da je zabilo en goal. Po krasni kombinaciji, kakršne se pri Iliriji že dolgo ni videlo, sta padla še dva goala za Ilirijo. Kmalu nato je sodnik odžvižgal konec in sicer predčasno za 10 minut. Stanje 8:1.
Glede igralcev moramo omeniti najprvo Omana, ki je bil včeraj na višku. Njegovi napadi so bili krasno izvedeni in sam je zabil pet goalov. Tudi ostali napad je bil, zlasti tekom drugega polčasa, v polni formi. Najlepši goal pa je bil sigurno Vidmajerjev predzadnji, ki je bil udarjen iz težke, a neubranljive pozicije.
Halves-linija je bila na mestu in je zlasti Zupančič II., ki je razbil vse nasprotne napade, v glavnem pripomogel k zmagi. Obramba pa ni točno delovala in je to še vedno nekaka Achillova peta Ilirije. Pelan ni imel dosti dela, vendar je vse izvršil s sigurnostjo.
Od Primorja treba omeniti Birso, ki je igral zlasti tekom prvega polčasa silno požrtvovalno. Njegovi dolgi streli pa forwardu ne koristijo. Tudi Zinnbauer v golu je branil silno efektno. Vrančič še ni dosegel forme, ki jo je imel nekdaj, Balinc pa malo preveč pleše po igrišču. Kombinacije v moštvu sploh ni bilo, kakor je tudi manjkalo discipline.
Sodnik – kapetan Šuput iz Maribora, je skušal biti objektiven, kar pa se mu ni posrečilo. Diktirana enajstmetrovka proti Iliriji ni bila na mestu. Prvenstvena tekma je pač vedno delikatna stvar in stavi sodnika vedno pred težko nalogo, da zadovolji obe stranki. Ilirija je bila pri odhodu z igrišča živahno aklamirana.
