Prvič objavljeno v športnem tedniku Polet, novembra 1946
Oton Oman
Nogomet se je razširil in populariziral po vsem svetu prav za prav šele v poslednjih letih. Naravno bi bilo, da se je nogomet v dobi tega kvantitativnega napredovanja popravil tudi v svoji kvaliteti, v dovršenosti in popolnosti igranja. Toda trenutno stanje po vojni v tistih deželah, kjer je nogomet dosegel že relativno popolnost, je tako, da je kvaliteta nogometa naenkrat padla.
Igralci pa tudi kritiki navadno poznajo lastnosti, ki napravijo nogometno igro popolno. Dobro vedo, na primer, da je nizka igra po tleh uspešnejša od brezglavega nabijanja žoge po zraku in da je bolje podano žogo z gotovostjo prevzeti in uporabiti, kot pa jo iz kakršnega koli razloga zgrešiti, kakor tudi, da je bolje žogo mirno in premišljeno oddati, če je kdo ogrožen od nasprotnika, kakor pa tvegati kako nepremišljeno in negotovo akcijo. Igralci torej dobro vedo kakšna igra je najbolj koristna, težkoča pa obstoji v tem, kako naj praktično izkoristijo teoretično znanje.
Obvladanje tehnike
Vsak napadalec se brez dvoma trudi, da bi napredoval. Da pa igralci ne napredujejo tako kot bi bilo treba, moramo iskati vzrok v fizični slabosti, ki jim ne dopušča velikih naporov. taki igralci navadno ne izdrže neprestanega tekanja, morda pa tudi ne obvladajo potrebne tehnike v ravnanju z žogo. Dostikrat manjka igralcem le sposobnost hitre reakcije. V igri pozabljajo na pravilno dodajanje in »plasiranje«, v odločilnih trenutkih izgube pogum, potrebno mirnost in vero v samega sebe ali pa so nasprotno sebični in ne podrede svojih zmožnosti skupnim interesom.
Seveda je tudi v nogometu meja, preko katere more le izredno nadarjen igralec. Toda napake, ki jih dandanes redno opažamo pri tekmah, niso tako težkega značaja. Vzrok tem napakam ni toliko kriva slaba kvaliteta posameznih igralcev, kot moštvo v celoti.
Vsak igralec v tem moštvu je znan kot dober in velja za mojstra na svojem mestu, je v dobri kondiciji, kljub temu pa moštvo kot celota ne doseza pričakovanih uspehov.
V prvenstveni tabeli stoje često v spodnjem delu moštva, za katere nam je včasih ta njihov položaj nerazumljiv, skoraj bi rekli nelogičen. Če v takem moštvu premotrimo igralca za igralcem, bi prišli do zaključka, da bi moralo to moštvo zmagovati in si priboriti v prvenstvu častno mesto. Vsak igralec v tem moštvu je znan kot dober in velja za mojstra na svojem mestu, je v dobri kondiciji, kljub temu pa moštvo kot celota ne doseza pričakovanih uspehov. Kako je mogoče, da kljub temu, ker je sestavljeno iz dobrih igralcev – posameznikov, ne doseza golov in zmag?
Temu pravimo navadno »slaba kombinacija«. Še bolje bi se izrazili, če bi rekli pomanjkanje sistema. Večina moštev, ki jih v nasprotju s »formo na papirju« zasledujejo neuspehi, trpi na iste bolezni, to je na pomanjkanju sistema.
V glavnem poznamo tri različne sisteme igranja. Često pa lahko zasledimo v enem moštvu angleški, škotski, waleški in morda še kak četrti sistem. In ker si sistemi v bistvu nasprotujejo, dosežejo moštva, ki goje tak »kombiniran« način igre, le redko kdaj uspeh. Zato bi moralo imeti vsako moštvo natančno uvežban način igre in trdne tradicije..
Slog »Corinthijancev«
Vrsto let se je govorilo o slogu »Corinthijancev«, katerih igra je ustvarila nov pojem. Moštvo je moralo menjati igralce, a slog je ostal vedno isti. Koliko gledalcev je na tekmah, kadar igra Hajduk ali Partizan in kako so se ljudje nagnetli na tekmo, ko je igral v Zagrebu moskovski CDKA. Vedeli so, da bodo videli igro posebne vrste, katere način prehaja v društvu od generacije do generacije. Na drugi strani pa imamo društva, ki niso nikdar igrala v trdni, stalni postavi. Čim taka društva zamenjajo le nekaj igralcev, se popolnoma spremeni način igre.
Če bi se dal poudarek na intelektualno stran igre v isti meri kot na fizično, nam ne bi bilo več treba gledati moštev sicer izvrstnih posameznikov, a kot celota nezmožnih igralcev.
Kako bi se dalo temu odpomoči? Verjetno samo z intenzivnim, smiselno poglobljenim treningom. Trening kot ga goji danes večina naših društev, je zgolj fizičen. Njegov namen je le utrjevati telo in izboljšati hitrost, gibčnost in trdnost igralca. Le če bi se gojile resnične zmožnosti, če bi zasnovalo vodstvo dober tekmovalni slog, na kratko, če bi se dal poudarek na intelektualno stran igre v isti meri kot na fizično, nam ne bi bilo več treba gledati moštev sicer izvrstnih posameznikov, a kot celota nezmožnih igralcev.
Nogometni trening
Moštvo, ki igra redno ob nedeljah tekme, ima za trening me tednom štiri dni časa in sicer: torek, sredo, četrtek in petek. Nedelja se porabi za tekmo in sobota ter ponedeljek za počitek. Trening je treba smotrno razdelati, kakor pač dopuščajo razmere, ki so v različnih društvih različne. Določen mora biti tako, da ne ovira igralcev v njihovem poklicu. Vsak igralec naj bi po možnosti izrabil za trening vse dni, ki so na razpolago, pri čemer pa mora paziti, da ne trenira do preutrujenosti. V glavnem naj uravnajo društva svoj nogometni trening po sledečem načrtu:
Torek: skakanje z vrvico, podajanje žoge, vežbanje starta, boks. Ko pride igralec na igrišče, mora najprej nekaj minut skakati z vrvico, ker pa ne pridejo vsi igralci istočasno, morajo biti na razpolago vsaj 3 ali 4 vrvice. Vrvice ne smejo biti prelahke. Igralec naj vežba zaporedoma vse načine skakanja: v zmernem teku, v hitrem teku, na mestu, snožno in z noge na nogo; slednji način je najkoristnejši. S skakanjem je treba prenehati, kakor hitro čutimo utrujenost.
Urjenje v krogu
Za tem napravi 5 do 6 igralcev majhen krog in vežba podajanje z notranjo stranjo obeh nog. Najvažnejše je, da se igralci pri tem nauče vsako podano žogo ustaviti in jo nato podati soigralcu, kateremu so se namenili. Podajati na slepo nima smisla, pri vsakem »pasu« mora biti viden namen, da se je hotelo podati žogo na določeno mesto. Kadar so igralci v ustavljanju žoge (štopanju) sigurni, lahko pri dobro podanih žogah, ki se jih upajo tudi v teku poslati na zaželjeno mesto ali smer, ustavljanje opuste, pazijo pa naj pri tem še toliko bolj, da oddajo žogo vedno tja, kamor so jo nameravali. Pri podajanju igralci ne smejo stati v krogu mirno, temveč se morajo neprestano premikati. Pazijo naj tudi na to, da so vsi igralci v krogu enakomerno zaposleni. Dobro je nadalje, če se skuša ustvariti soigralcu nepričakovane položaje, ker se s tem vadi za reševanje raznih položajev med igro. To podajanje naj se izvaja vedno v večjem krogu eno do dve uri. Za krilce so najkoristnejši širši krogi in forsiranje dolgega podajanja. Vsake pol ure naj se vrine vaja odbijanja žoge z glavo.
Igralci (6 do 8) se postavijo zopet v krog in skušajo obdržati žogo čim dalj časa v zraku. Ko jim to v precejšnji meri uspe, naj vežbajo lovljenje oziroma odbijanje žoge z glavo v skoku. Pri igri z glavo se ne sme potegniti glava med ramena, žogo pa je treba imeti do poslednjega hipa pred očmi. Podaja se s kratkim energičnim sunkom nazaj, naprej ali vstran.
Urjenje branilcev
Medtem ko vadijo napadalci in krilci podajanje v krogu, naj vežbajo branilci strel na daljavo. Postavijo se drug proti drugemu vzdolž igrišča in skušajo iz vsakega položaja z levo in z desno nogo odbijati žogo kolikor mogoče natančno nasproti stoječemu branilcu.
Tudi vratar naj sodeluje pri vseh teh vajah; z vrvico naj skače nekoliko dlje časa kot drugi. Med podajanjem v krogu naj lovi žogo v sredi in jo podaja igralcem v »štopanje«, v podajanje z glavo in sicer različno visoko, ostro in nalahko.
Dvakrat do trikrat tečejo nato igralci okrog igrišča v kratkih, približno 20 m dolgih sprintih, ki so vsem igralcem brez izjeme koristni.
Trening naj zaključi vsak dan 5 do 10 minut boksa. Za to vajo, ki je posebne vrednosti za razvoj gornjega dela telesa, uporabimo navadno nogometno žogo, ki je prožno pritrjena na stropu in na tleh v višini približno 140 cm.
