Oldřich Žurman
Prvič objavljeno v knjigi Zlatna knjiga nogometa, 1983
Leta 1911 so pri FIFI zabeležili zgodovinski dogodek: včlanile so se prve prekomorske dežele – nogometne zveze ZDA, Argentine in Čila. Hirschmann pa še ni obupal nad svojo idejo. Bil je impulziven, daleč od računovodske mentalitete Britancev. Uspelo mu je najti novega zaveznika v marljivem »nogometnem učencu« Julesu Rimetu, ki mu je bilo usojeno, da kasneje uresniči sanje obeh svojih predhodnikov, Guerina in Hirschmanna.
Junija 1914, na kongresu v Oslu, je zgovorni duet Hirschmann–Rimet uspel prepričati prisotne, da je treba razpisati pogoje, da bo prvo svetovno prvenstvo v nogometu olimpijski turnir leta 1916 v Berlinu, kar je bilo soglasno sprejeto. V tem trenutku nobenemu od sanjačev ni padlo niti na kraj pameti, da bodo kmalu spregovorili topovi …
Seme pa je vzklilo na drugem koncu sveta. Povsem izolirani od prve svetovne vojne, so Južnoameričani uresničili Nizozemčeve sanje in v Buenos Airesu odigrali svoje »svetovno prvenstvo«. Nova igra z žogo je bila kot ustvarjena za hitre, okretne Južnoameričane. Prinesli so jim jo angleški mornarji in študenti. Nihče v tem obdobju ni mogel niti pomisliti, kako hitro bodo napredovali.
Čim je utihnil zadnji strel prve svetovne vojne, je FIFA obnovila delovanje. Nogomet se je razmahnil v novih evropskih državah in na kongresu v Bruslju leta 1920 z izborom Francoza Julesa Rimeta (Anglež Woolfall je umrl) za predsednika FIFE, je ponovno oživela ideja o organizaciji mednarodnega nogometnega tekmovanja. Gospodom iz vodstva FIFE se je kar naprej po glavi motala zamisel o svetovnem prvenstvu.
Pri vprašanju nogometa na olimpijskih igrah, je bila ena težava. Oče modernih olimpijskih iger, baron Coubertin, je imel v svojih načrtih tudi nogomet. Že na drugi olimpijadi, leta 1900 v Parizu, se je igral nogometni turnir, in to v času, ko ni bilo še nobene nacionalne zveze. Ampak tukaj se pojavi težava. Na olimpijadi lahko nastopijo samo amaterji. FIFA je kasneje smatrala, da bi bilo koristno za nogomet, če bi lahko igrali profesionalci, ker bi to izboljšalo kvaliteto in dvignilo zanimanje.
O tem vprašanju se MOK in FIFA nikoli nista sporazumela. Odnosi so se še posebej zaostrili, ko se je, pred začetkom olimpijskih iger v Amsterdamu leta 1928, MOK odločil, da na igrah leta 1932 v Los Angelesu ne bo nogometnega turnirja. Če smo iskreni, ta odločitev ni imela zveze z amaterizmom. Razlog je bil premajhno zanimanje za nogomet v ZDA in strah, da bi blagajne ostale prazne. Ko so se v zaključni del olimpijade 1928 prebile tri južnoameriška moštva – Urugvaj, Argentina in Čile (četrta je bila Italija), Urugvajci pa so še drugič zapored osvojili zlato medaljo, je gospodom iz FIFE »počil film«. Na hitro so se odločili: igralo se bo svetovno prvenstvo.
Tekmovanje bo javno, nastopijo lahko tako amaterji kot profesionalci, edini pogoj je, da je država včlanjena v FIFO. Vsako prvenstvo se mora v celoti igrati v eni državi.
Kmalu po tem je bil kongres FIFE v Amsterdamu, ki je skoraj enoglasno (proti je bila le Anglija) odločil: z začetkom leta 1930 bo FIFA, v razmaku štirih let, organizirala svetovna prvenstva. FIFA bo pripravila trofejo za zmagovalca. Tekmovanje bo javno, nastopijo lahko tako amaterji kot profesionalci, edini pogoj je, da je država včlanjena v FIFO. Vsako prvenstvo se mora v celoti igrati v eni državi. V končnici lahko igra največ 16 moštev; če se za tekmovanje prijavi več kot 30 moštev, ima FIFA pravico odrediti kvalifikacije.
»Ni mogoče več skrivati mednarodni nogomet za zidovi olimpijskih iger!« je bil odločen glavni tajnik FIFE Henry Delaunay in požel bučen aplavz. Tak Delaunayev nastop je bil motiviran z nestrinjanjem delegatov glede profesionalizma in amaterizma. A ker je bila celo Anglija, ki ni bila naklonjena organizaciji tekmovanja, za odprto svetovno prvenstvo, je bilo jasno, kdo bo zmagal. Pri glasovanju so bile proti profesionalcem na svetovnem prvenstvu samo Švedska, Danska, Finska, Norveška in Estonija. Rezultat glasovanja je bil 25:5!
Kongres je na koncu imenoval komisijo v kateri so bili Švicar Bonnet, Avstrijec Meisl, Francoz Delaunay, Nemec Linnemann in Italijan Ferretti. Ta komisija je dobila nalogo, da izdela predlog sistema odigravanja svetovnega prvenstva. Minili niso niti štirje meseci in na zasedanju izvršnega odbora FIFE v Zürichu je novo tekmovanje dobilo ime: svetovni pokal, Coupe du Monde, World Cup …
Potrebno je poudariti, da imata zasluge za tako bliskovite odločitve dva funkcionarja: nekdanji Hirschmannov učenec in takrat predsednik, Jules Rimet, in glavni tajnik, Henry Delaunay. Bila sta srečne roke: česarkoli sta se lotila, vse se je končalo uspešno. Rimet je bil diplomat, vedel je kako postopati z ljudmi. Zelo rad je potoval in pridobival zaveznike kjerkoli je bilo to mogoče. Henry Delaunay je bil nekoliko v senci Julesa Rimeta, a je bil izreden organizator, človek na katerega se je dalo ves čas v vsakem pogledu zanesti.
Rimet j ostal na čelu FIFE do leta 1954. Na svetovnem prvenstvu v Bernu je predal zlato Nike v roke Fritza Walterja, kapetana zmagovite ekipe. Umrl je dve leti kasneje v 83. letu starosti. Njegov veliki prijatelj in pomočnik Henry Delaunay je umrl tri mesece za njim.
Na kongresu FIFE leta 1946 v Luksemburgu je dobil priznanje za zasluge svetovni nogomet in svetovni pokal so preimenovali v svetovno prvenstvo v nogometu – pokal Julesa Rimeta.
(Konec drugega dela, nadaljevanje prihodnjič.)
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
