Tempo, marec 1983
Iz srbščine prevedel Miha Zupan
V vrste Olimpije se je vrnil Mihajlo Petrović.
V zadnjem času, ko se je v vrstah zmajčkov vse bolj čutila njegova odsotnost, se je Mihajlo Petrović le pojavil in začel marljivo trenirati, da nadoknadi, kar je izpustil med enoletnim izostankom. Hitro je dosegel tekmovalno formo in spet je kreator Olimpijine igre.
»Iz vojske sem se vrnil na začetku februarja. Tudi, ko sem bil v armadi, nisem bil daleč od nogometa. Treniral sem s Crveno zvezdo in igral za garnizijo JLA iz Raške, ki se je prebila v šestnajstino finala jugoslovanskega pokala. Izgubili smo proti Hajduku šele po streljanju enajstmetrovk, zanimivo pa je, da smo vse do 94. minute vodili. Smatram, da bom čez dva ali tri kroge že sposoben standardne igre, do konca spomladanskega dela pa bi se rad dokazal tudi Todorju Veselinoviću za reprezentanco.«
Mihajlo Petrović (25) je začel nogomet igrati v Loznici, kasneje je prestopil v Rad, nato pa v Crveno zvezdo. Na štadionu Crvene zvezde se je zadržal malo več kot leto dni. Ko je bil enkrat posojen Olimpiji, se ni več želel vrniti med rdeče-bele.
Že na postaji sem se želel vrniti domov. Ampak ljudje iz kluba in igralci so storili vse, da sem se otresel domotožja in vzljubil Olimpijo.
»To je bilo leta 1978, ko se je Dragan Džajić vrnil iz Bastie, poleg njega pa so igrali še Vladimir Petrović, Zoran Filipović in Nikola Jovanović. Celo Dušan Savić in Miloš Šestić v določenem obdobju nista bila niti na klopi za rezerve. Dojel sem, da ob vseh teh imenih, zame v Crveni zvezdi ni prostora. V tem času si se moral krčevito boriti celo za mesto na klopi za rezerve! Večkrat sem vstopil v igro, ampak se odigral le malo tekem. Tega kar sem se naučil na treningu, še posebej od Džaje in Pižona, nisem mogel pokazati na tekmah. To je bil dovolj velik razlog, da zavrnem vrnitev v Crveno zvezdo, še posebej ker sem bil v Ljubljani zelo lepo sprejet. Spomnim se prihoda v Ljubljano. Že na postaji sem se želel vrniti domov. Ampak ljudje iz kluba in igralci so storili vse, da sem se otresel domotožja in vzljubil Olimpijo. Nimam namena v kratkem zapustiti zelenih, čeprav se mi bo pogodba iztekla čez nekaj mesecev. H našemu tovarištvu je mogoče pripomoglo to, da sem prišel v težkih časih za klub (januar 1979), ko je bil na zadnjem mestu z vsega desetimi točkami. Potrebnega je bilo veliko truda in srčnosti, da smo zadržali prvoligaški status. Iz skupne želje se je rodilo trajno prijateljstvo.«
Leta 1981 je bil v tradicionalni anketi Revije SN proglašen za tretjega najboljšega nogometaša v državi. Prehitela sta ga samo Zajec in Gudelj. Poleg tega je bil s strani športnih novinarjev tri leta zapored proglašen za najboljšega vezista lige.
»Če bi igral v večjem klubu, bi imel do zdaj prav gotovo za sabo že dvajset tekem v A reprezentanci. Tako pa imam samo eno, pa še to le nekaj minut v Torinu proti Italiji v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Odigral pa sem trideset tekem za druge državne selekcije. Zato je v športnem in človeškem smislu razumljivo, da si želim v najboljšo jugoslovansko selekcijo. Mnogi današnji reprezentanti niso bili niti rezerve v svojih klubih, ko sem jaz že trkal na vrata reprezentance. Vem pa, da se v državno moštvo ne more priti s kričečimi izjavami v časopisih, ampak si je treba to zaslužiti z delom in igrami.«
Spada med igralce, ki jim izrazito odgovarja preigravanje, ima velik radij gibanja in smisel za kombinacijo. Z vsem tem bo nedvomno koristil Olimpiji v spomladanskem delu, saj se klub nahaja v skupini tistih, ki se bodo borili za obstanek.
Zanimivo je, da je nekaterim ljudem v klubu važno le, da zadržimo prvoligaški status, nimajo pa želje po večjih uspehih.
»Klub je storil napako, ko je pripeljal igralce za šest mesecev ali leto dni,« pravi Mihajlo Petrović. »To ni dovolj, da bi igralec pokazal vse kar zna in bil koristen. Vzrok za neuspehe je neuigranost. Mislim, da se zdaj situacija izboljšuje. Zanimivo je, da je nekaterim ljudem v klubu važno le, da zadržimo prvoligaški status, nimajo pa želje po večjih uspehih. Ko smo imeli ekipo, ki je bila dovolj kvalitetna, da bi mogoče lahko osvojila celo četrto mesto v prvenstvu, klub ni bil na tem nivoju in zato nam ni uspelo.«
Imel je tudi precej športne sreče – do zdaj še ni bil resneje poškodovan, čeprav je njegov položaj v moštvu takšen, da zahteva pogoste dvoboje z nasprotniki.
»Moje mnenje je, da dobra pripravljenost zmanjšuje možnost poškodbe in zato vztrajno treniram. Drugače pa je moja pomanjkljivost, da raje pripravljam gole kot pa jih dosegam. Trenerji mi pravijo, da premalo streljam na gol. Za mene je najbolj važno, da prevaram nasprotnika, to kdo bo dal gol pa ni tako pomembno. V poročilih s tekem pa se največ govori o strelcih, tako da bom morda moral kaj spremeniti v svoji igri.«
Mihajlo Petrović po veščini in sposobnostih spada med najboljše.
Trener Olimpije Nedeljko Gugolj je o Mihajlu Petroviću povedal: »Za ekipo bi bilo bolje, če bi prišel iz vojske kak mesec prej, toda tudi tako upam, da bo vse nadoknadil. Enoletni premor pušča sledi samo na nogometaših, ki imajo omejeno nogometno znanje, Mihajlo Petrović pa po veščini in sposobnostih spada med najboljše. Takšnega nogometaša bi si vsak želel v svojih vrstah.«
Trener ga hvali in mu napoveduje lepo prihodnost, kar je nekoliko neobičajno za naše trenerje in razmere. Čas bo pokazal, če ima prav.
Z. St.
