Prvič objavljeno v tedniku Polet 2. novembra 1965
Rudi Corn je nogometaš, ki je začel svojo kariero kot 14-letni pionir pri NK Ljubljana v Šiški. Že s 16 leti je nastopil za prvo moštvo Ljubljane, s 17 leti pa prvič v mladinski državni reprezentanci. Doslej je desetkrat oblekel dres mladinske, enkrat mlade in enkrat B državne reprezentance. Pred štirimi leti je pristopil k Olimpiji in danes, z 22 leti, sodi med najboljša leva krila v državi, seveda če je v formi.
To so podatki, ki povedo precej. Kdor pa zasleduje dogodke v letošnji I. zvezni ligi, se je lahko prepričal, da Corn ni v najboljši formi. Kje so vzroki? odgovor je najlaže dobiti pri njem in zato smo ga povabili v naše uredništvo.
Pred štirimi leti je bila v Beogradu mladinska tekma Jugoslavija : Madžarska, na kateri je Corn pokazal kvalitete, ki so ga uvrstile med najbolj obetajoče jugoslovanske nogometaše. Potem ko se je Olimpija uvrstila v I. zvezno ligo, smo pričakovali, da bo to Cornu še olajšalo pot k vrhu jugoslovanskega nogometa. Na vprašanje, če je res tako, nam je takole odgovoril:
»Precejšnja razlika je nastopati v mladinski ali v članski reprezentanci. Mislim, da je name precej vplivala sprememba od manj zahtevnih tekem k tekmam I. zvezne lige. Ko sem pred štirimi leti prestopil k Olimpiji, je bil ta prehod zares težak. Toda imeli so zaupanje vame in v drugem delu prvenstva sem zaigral že bolje. Če bi me po treh tekmah izločili iz moštva, sem prepričan, da bi bilo konec moje kariere. Tako pa sem uspel in v drugem letu nastopanja za Olimpijo sem odigral svoje najboljše tekme, vsaj tako menim.«
Kje menite, da so glavni vzroki, da ste na letošnjih tekmah razmeroma nerazpoloženi na igrišču?
»Mislim, da je vzrok v tem, da sem človek, ki ga lahko že malenkost vrže s tira. Na prvi tekmi proti Veležu1 je vse moštvo zaigralo dobro, tudi sam sem bil soliden, vendar so bili mnenja, da sem bil nekoliko slabši. Že to mi je dalo občutek, da nisem sposoben za prvo ligo in sem v teh mislih tudi živel. Na tekmi z Železničarjem2 je bilo še slabše. Zanimivo pa je, da so me novinarji ocenjevali, da sem igral solidno, naše vodstvo pa z menoj ni bilo zadovoljno. To me je seveda motilo.«
1V 1. krogu sezone 1965/66 je Olimpija premagala Velež v Šiški pred 8000 gledalci s 3:0.
2V 2. krogu je Olimpija izgubila na Grbavici proti Željezničarju s 3:0. (Opombe: MZ)
Na tekmi s Hajdukom ste dokazali, da ste lahko kos tudi najboljšemu branilcu v državi n. pr. Cuzziju.
»Pred vsakim srečanjem se bojim znanih imen in sem prepričan, da so hitrejši, boljši in da jim sam ne morem biti kos. Le v sodelovanju z ostalimi soigralci bi lahko uspeval pa … Ko sem na tekmi s Hajdukom3 ukanil Cuzzija4 s tem, da sem mu poslal žogo čez glavo in mu ušel po krilu, sem nenadoma začutil, da lahko dobro igram, počutil sem se sproščenega. Kaže, da lahko v trenutku spet najdem samega sebe, ali pa nasprotno, popolnoma izgubim zaupanje vase. Proti Dinamu5 sem na primer dobro startal, na koncu tekme pa sem igral že zares slabo.«
3Hajduk je Olimpija 3. oktobra 1965 za Bežigradom premagala z 2:1 pred 17.000 gledalci.
4Desni branilec Vinko Cuzzi je za Hajduk v obdobju 1958-69 odigral 434 tekem. V obdobju 1965-66 je bil tudi državni reprezentant. V jugoslovanskem dresu je vknjižil 8 nastopov. Umrl je leta 2011.
5Proti Dinamu je Olimpija v 7. krogu za Bežigradom pred 18.000 gledalci izgubila z 0:1. (Opombe: MZ)
Skoraj velja pravilo, da ste v reprezentanci vedno igrali zelo dobro.
»Res je, vedno sem se dobro počutil v reprezentanci in kaže, da je pri tem pamagalo zaupanje vodstva, da me je sploh uvrstilo med najboljše. Pred dvema letoma, ko je bila v Banjaluki tekma z Madžarsko, sem pri Olimpiji igral zares slabo. Kljub temu pa sem že na trening tekmi z Borcem, pa tudi potem na meddržavni tekmi, odlično zaigral.
Mnogi omenjajo, da sta bila s Pircem6 na igrišču zares odlična.
»Že od pionirjev sva vedno igrala skupaj, pa tudi sicer sva bila nerazdružljiva in se je to razumljivo poznalo tudi v najini igri. To je v klubu, kakršen je Olimpija teže, saj se igralci neprestano menjajo in kaj takega skoraj ni mogoče.«
6Napadalec Bogdan Pirc (1942-2004) je v prvi polovici šestdesetih igral za šišensko Ljubljano v republiški ligi in nato za Maribor v drugi zvezni ligi. (Opomba: MZ)
Kaj pa vaša nadaljnja nogometna kariera?
»Poleti mi poteče štiriletna pogodba z Olimpijo. Mogoče je prav, če nogometaš po tolikem času zamenja klub.7 Gledalci me dobro poznajo in me vedno ocenjujejo po mojih najboljših nastopih, zato sem v težkem položaju. Gledalci se tudi naveličajo vedno istih potez in menim, da je tudi to eden od vzrokov, da igralci menjavajo klube. Res pa je, da Ljubljane ne bi rad zapustil in da bi težko živel v kateremkoli drugem mestu. Odločil pa sem se, da bom igral vsaj še deset let, če bo šlo vse po sreči.«
7Corn je podaljšal pogodbo in ostal pri Olimpiji do leta 1970, ko je prestopil v viški Mercator. Kasneje je igral še v drugi francoski ligi za Poitiers. (Opomba: MZ)
Kako je z vašim študijem?
»Spomladi upam, da bom zaključil prvo stopnjo na ekonomski fakulteti. Čeprav je to trajalo štiri leta, sem s tem zadovoljen, saj sem medtem preigral precej nogometa, pa tudi mlad sem še. Tudi zaradi študija ne bi rad zapustil Ljubljane.«
Bili ste vpisani tudi na Visoki šoli za telesno kulturo.
»Tam sem zaključil samo en semester in sem bil zelo zadovoljen. Vendar me pozimi niso pustili na smučarski tečaj in poleti ne na plavalnega – takrat je bil pri Olimpiji še trener Stanković8 – in sem moral odnehati. Zdaj so razmere drugačne kar zadeva predavanja in bom poskušal po zaključku prve stopnje nadaljevati študij tudi na Visoki šoli. Vem, da bo to zahtevno, vendar sem se tam počutil dobro in upam, da bom zmogel.«
8Branko Stanković je bil trener Olimpije v sezoni 1963/64. Kasneje je uspešno vodil Crveno zvezdo. (Opomba: MZ)
In vaša želja?
»Čim prej priti iz slabe forme. Upam, da mi bodo pri tem vsi pomagali, saj sem si dolgo želel nastopati v I. zvezni ligi, zdaj pa moram sedeti na klopi za rezervne igralce …«
Marjan Gogala
