Zanimiv tekst iz paranoidnih časov Informbiroja, ko so se režimski pisuni čutili poklicane, da pridigajo nogometašem o »moralni kondiciji« (ki je sami niso imeli niti za vzorec), namesto da bi se ukvarjali z resničnimi problemi takratnega slovenskega nogometa, ki je preveč zaostajal za jugoslovanskim. (M.Z.)
Prvič objavljeno v reviji Tovariš, 23. julija 1948
Slovenski fizkulturniki sodijo vsekakor med dobre in najboljše v državi. Vselej, kadar sestavljajo državno reprezentanco v telovadbi na orodju, pride v poštev iz naše ljudske republike tretjina in včasih celo ena polovica reprezentantov. Grilc, Longyka in Janeš so imena, brez katerih si danes pač ne moremo predstavljati uspešne vrhunske telovadne vrste. Tudi v drugih panogah smo vzgojili v Sloveniji vrsto uspešnih mednarodnih tekmovalcev. Tako sta na primer Cerer in Pelhan po vsej domovini znana plavalca in prihajata redno v poštev za državno reprezentanco. O naših smučarjih je znano, da so nesporno najboljši v državi; naši atleti pa so tudi skoraj enakovredni najboljših v drugih ljudskih republikah.
Toda naša trditev o kvaliteti slovenskega športa ne velja za vse panoge. Zlasti ne velja za nogomet. Pri nas je veliko zanimanje za nogometne tekme, vendar v nogometu že leta in leta zaostajajo za Zagrebom in Beogradom in Splitom. Dejansko nimamo niti enega nogometaša, ki bi tako dobro obvladoval svoj šport, da bi ga povabili v državno reprezentanco.
Spoznanje, da v nogometu zaostajamo, veleva, da mu posvečamo več pažnje.
Nogomet je šport, ki si v marsičem razlikuje od drugih panog. Nogomet je kolektivni šport, je skupinska igra, pri kateri ne gre za odlike posameznika, temveč za skupno igro, za povezanost vseh igralcev. Posebnost nogometa pa je tudi v borbenosti, kajti tu ne gre le za to, kdo bo hitrejši ali močnejši, kakor na primer pri lahki atletiki, temveč za neposredno borbo človeka proti človeku, moštvo. Če priznavamo nogometu značaj kolektivne igre, če mu priznavamo značaj borbenosti, tedaj mu moramo priznati tudi posebno vzgojno moč: nogomet je med tistimi športi, ki vzgajajo k skupnosti in razvijajo smisel za borbenost. Vendar je med našimi fizkulturniki še vedno precej predsodkov pred nogometom. Ljudje, katerih sodbo moramo upoštevati, trdijo, da je to surov in nebrzdan šport.
Dejansko se kdaj pa kdaj zgodi, da prisostvujemo javni tekmi, ki vzbuja videz surovosti in nediscipline. Neredko tudi beremo v športnih rubrikah, da je bil ta ali oni igralec zaradi surovega igranja ali nešportnega vedenja na igrišču kaznovan s prepovedjo nastopanja ali s podobno kaznijo. Če se kaj takega dogaja, se moramo vprašati po vzrokih in krivdi. Odgovor, ki ga dobimo, se glasi: »Premalo pažnje posvečamo moralni kondiciji.« Po domače povedano: »Premalo skrbijo za športno vzgojo.«
Nikakor ne zadostuje, če organiziramo redne treninge za nogometaše raznih kategorij; ne zadostuje, če jih poučujemo samo o ravnanju z žogo, o streljanju na gol pa o tehniki in taktiki; tudi ne zadostuje, je s crossi, izleti in dopolnilnimi športi skrbimo za dobro fizično kondicijo. Dosegli bomo sicer, da bodo igralci preciznejši v podajanju, da bodo mirnejši v startu in da bodo v dobri fizični kondiciji zdržali vse do konca drugega polčasa, vendar jim bo kljub temu še nekaj manjkalo, in to je moralna kondicija. Umetnost pri vzgoji nogometnih moštev je v tem, da so nam igralci simpatični., da zapustijo dober vtis pa čeprav bi igro izgubili. V to je potrebno troje: prvič, da so igralci v vsakem pogledu na višini; drugič, da je sodnik dorasel svoji težki nalogi; tretjič, da je okrog igrišča občinstvo, ki ima vsaj temeljne pojme o nogometnih pravilih.
Igralci vedo precej točno, kaj je v nogometu prepovedano in kaj je dovoljeno. Igralci vedo, da je prepovedano nasprotnika brcniti, udariti, preostro naskočiti, podstaviti mu nogo, igralci tudi vedo precej točno, da je prepovedano dotakniti se žoge z roko, z roko držati nasprotnika, ga nevarno remplati ali pa se sicer nešportno vesti. V meso in kri morajo preiti igralcem vsa podrobna pravila igre, osvojiti jih morajo kot temeljno športno postavo. Zavedati se morajo, da je goljufanje nešportno in kot tako nemoralno. Trener, ki trpi, da se njegovi igralci poslužujejo nedovoljenih sredstev, ne bo nikoli dosegel pomembnih uspehov. Zato moramo grajati sleherno napako, pa naj se zgodi pri vadbi ali pri tekmi, lastnemu moštvu v korist ali v škodo! Tu je začetek prave moralne kondicije.
O igralcih svetovnega slovesa pač nikoli ni slišati, da bi si dovolili trik ali kaj podobnega, kar pravila prepovedujejo. Nedovoljenih sredstev se navadno poslužujejo šibki igralci, da bi lahko nadoknadili pomanjkljivosti znanju. Seveda jih sodnik pri takem postopku slej ko prej zaloti in kaznuje, kar je spet na škodo lastnemu moštvu. »Igraj pošteno!« to naj bo prvo pravilo, po katerem moramo vzgajati tudi tiste, ki še ne nastopajo na tekmah. Čim bodo igralci spoštovali nogometna pravila, se ne bo več dogajalo, da bi se med pristaši fizkulture našli ljudje, ki ne bi cenili nogometnega športa. Če ima nogomet nasprotnike, so tega krivi nedisciplinirani igralci in slabo kvalificirani sodniki.
Zgodi se, da napraviš napako nehote. S tem je treba vsekakor računati, toda tudi v tem smislu je treba igralce vzgajati. Napake pod izgovorom »nehote« so namreč značilne za tiste, ki malo znajo, mojstri pa si prizadevajo, da bi tudi tisto, kar bi se utegnilo zgoditi nehote, preprečili na minimum.
Morebitne bolečine je treba prenašati možato, kajti nogomet ni lahka atletika in tudi ne plavanje, pač pa visoko borbeni šport.
Glede vedenja je treba igralce stalno učiti. Njih vedenje naj bo športno kakor v odnosu do lastnih soigralcev, tako tudi v odnosu do nasprotnega moštva, do sodnikov in do gledalcev. Dobro vigrana moštva se sploh ne pogovarjajo na igrišču, vsakdo ve za svojo dolžnost, vsakdo jo opravlja po najboljših močeh. Dogajajo se male in večje napake, ki jih zakrivi zdaj ta, zdaj oni tovariš, vendar mu bomo kritiko povedali šele po končani tekmi.
Povsem razumljivo, da se dogajajo na igrišču tudi različne neprijetnosti, ki povzročajo fizične bolečine, dogajajo se tudi lažje in težje nesreče. Če gre za krivdo, tedaj je stvar sodnika, da krivdo ugotovi in krivca kaznuje. Če gre za posledice ostre igre, za posledice remplanja ali nevarnejših intervencij, bo prav tako sodnik tisti, ki bo razsodil sporna vprašanja. Morebitne bolečine je treba prenašati možato, kajti nogomet ni lahka atletika in tudi ne plavanje, pač pa visoko borbeni šport. Igralec vsekakor zapusti boljši vtis, če bolečine prikriva, kakor pa če pretirava z mimiko in kretnjami.
Dobra moralna kondicija je potrebna zlasti v primeru, če nasprotnik že v začetku vodi z enim ali dvema goloma. Nadaljevati je treba s sproščeno igro, zaupati je treba v pravilo, da bo konec koncev zmagalo tisto moštvo, ki je močnejše, ki je bolj povezano in bolj vigrano, skratka, ki zmago zasluži. Na naših igriščih često opažamo, in to celo na liginih tekmah, da se igralci med seboj prepirajo, da se jezijo in si različne napake očitajo. Človek, ki se jezi, je prav gotovo v slabi moralni kondiciji, igral bo ihtavo, marsikaj bo spregledal, doprinesel bo lep delež k neuspehu.
Tudi ni dobro, da so igralci preobremenjeni s čutom dolžnosti, če jim vodstvo tjavdan vtepe v glavo, da morajo zmagati. Kdor je preobremenjen z odgovornostjo, bo v športu slabo uspel. Je pa sveta dolžnost vodstva, da pred vsako tekmo ukrene vse potrebno, da bodo igralci podali kar najboljšo igro. Dolžnost vodstva je, da organizira najboljši trening in da skrbi tudi za športno moralno vzgojo; dalje je važno, da se vodstvo športnega društva briga za to, da hodijo igralci zgodaj počivat, da so v vsakem pogledu disciplinirani, da so založeni kakor s fizičnimi, tako tudi z moralnimi silami. Če so igralci ves dan pred nastopom postopali v brezdelju, če so se dolgočasili po zakajenih kavarnah, če so trošili živce s kartanjem, tedaj so imeli neodgovorno vodstvo. Če pa je trener ali kdor koli poskrbel, da so bili dopoldne pred tekmo na sprehodu, da so se udeležili primerne prireditve ali si ogledali kulturne znamenitosti kraja, tedaj se je vodstvo zavedalo svoje odgovornosti.
Naši tehnični strokovnjaki, ne samo nogometni, temveč tudi drugi, često grešijo, ko mislijo, da je za tekmovalce dovolj, če po nekaj ur dnevno trenirajo in nato počivajo. Ni namreč vseeno, kaj dela športnik v urah počitka. Ni vseeno, kaj bere, kako se zabava, kako živi. Če ima zavest, da dela ob prostih urah kaj koristnega, da se izobražuje, da si širi obzorje ali da sodeluje pri primernem udarniškem delu, ga bo to moralno dvigalo; če pa ima občutek, da tava v brezdelju in tjavdan zapravlja čas, mu bo to hromilo duševni polet.
Ko so nekega slovitega trenerja vprašali, kaj je na dan tekmovanja najvažnejše, je odgovoril: to, da so tekmovalci dobre volje. Skrbeti za to, da so dobre volje, je naloga vsakega posebej, zlasti pa vodstva. In dobre volje morajo ostati tudi po tekmi, pa čeprav bi jo izgubili. Konec koncev je šlo samo za šport, samo za igro. Nasprotniku je treba vedno čestitati, če je bil močnejši, v lastnih vrstah pa je treba ugotoviti napake, ki se v prihodnje ne smejo več ponoviti.
D.U.
