Prvič objavljeno na nkolimpija.com decembra 2001
Boris Škraban
Zadnji dogodki v Olimpiji so nemara ena izmed zadnjih faz sodelovanja med klubom (predsednik, upravni odbor in direktor) in trenerjem Petrovićem in ena izmed vmesnih faz nove ureditve kluba.
Potem, ko je klub izkazal skoraj popolno neaktivnost glede spremembe lastne organiziranosti in ne pretirano boljše aktivnosti glede ureditve terenov za vadbo; zafračkal generalnega pokrovitelja (zaradi ‘miru v hiši’) in lanskoletno vice-uspešno okostje moštva (Raković, Granić, Cimirotić); med sezono nižal že dogovorjene zneske pogodb (in se s tem nevarno igral z odhodi večine igralcev); novih pogodb s kvalitetnimi igralci podpisal le za vzorec in na tak način redčil že tako maloštevilni udarni igralski kader, je vseskozi obveznosti do igralcev izplačeval le ‘po pipeti’.
Vmes se je zgodil še tisti nesrečni incident z zdaj že nekdanjim trenerjem koroškega ligaša, ki naj bi prišel v Ljubljano na nagovor treh mož iz kluba (inicialke ste si prebrali v enem izmed dnevnih športnih časopisov), njegova funkcija pa naj bi bila povsem jasna le tistim, ki se spominjajo ljudi z doktorskimi nazivi iz nekih drugih časov.
In ko je na koncu trenerju Petroviću, kljub vsej zgoraj našteti ‘nesebični, bratski pomoči’, nekako le uspelo sestaviti povsem respektabilno moštvo, ki sicer ni v vodilni vlogi, ne zaostaja pa mnogo za prvim mestom v tem delu tekmovanja, se je zgodil ‘črni petek’ (en dan pred trinajstim!), po katerem kapitan moštva Pejković ni več nastopil na tekmi Olimpije, za dodatek ni igral tudi Jolić, najdražja okrepitev lanske sezone, še trije rezervisti (Komar, Calleja in Karapetrović) pa niso bili več niti v širšem kadru za sestavo moštva.
Povod spora s Pejkovićem je postopek, ki pogodbo naredi ‘zaprmejduš’ in ima zoprno posledico, če se ena stran ne drži pravil igre. Postopku se reče overovitev pri notarju. Zoprna posledica tega postopka je, da tistemu, ki je oškodovan, ni treba tožiti, temveč na sodišču le vloži zahtevek za izvršbo, ki ga mora sodišče upoštevati. Na kratko: Pejković bi si lahko dal povsem zakonito izplačati dolg neposredno z računa kluba.
Je torej klub Pejkoviću ponudil v podpis nekaj, za kar je že vnaprej vedel, da ne bo mogel izpolniti? Zelo očitno, drugače bi sam predlagal overovitev pri notarju. Pejkoviću so v klubu ponudili tako pogodbo, ki je ne bi mogel podpisati, ne da bi s tem tvegal poziv za obisk ustanove na Poljanskem nasipu v Ljubljani in podrobnejši pregled. Toda bistvo spora je slej ko prej v (ne) izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in ne v nekem dodatnem postopku.
Ostaja nepojasnjeno kako to, da se je šele po dveh mesecih (!) novega prvenstva za omenjene ugotovilo, da so ali predragi, ali preslabi, ali predobri ali karkoli že …
Ostali štirje igralci so bili menda ‘vprašljivi’ že dalj časa (Joliću so med pavzo tudi nižali pogodbo), a tokratna dodatna reakcija (ob ‘primeru Pejković’ še odpust četverice) je bila najbrž posledica togotnosti trenerja, ki mu klub nažene kapitana moštva in stebra ekipe tik pred odločilnim delom tekmovalne polsezone. Ostaja nepojasnjeno kako to, da se je šele po dveh mesecih (!) novega prvenstva za omenjene ugotovilo, da so ali predragi, ali preslabi, ali predobri ali karkoli že …
Zanimivo je, da se direktor kluba za svoja dejanja sklicuje na predsednika in upravni odbor, od taistih pa vsaj do sedaj nismo slišali še nobene izjave. Kako bi jo le, saj je splošno znano, da obstaja dvaindvajsetčlanski upravni odbor zgolj na papirju, na sestanke le-tega pa hodi le peščica vedno istih ljudi!? Postopki kluba (vse od poletja do danes, če se omejimo le na letošnjo sezono!) niso nerazumljivi ne le v Pejkovićevem primeru, temveč tudi v primeru ostalih igralcev.
Pogodbe menda potrjuje upravni odbor, pripravlja pa jih direktor. Z Jolićem, Komarjem, Callejo in Karapetrovićem so pogodbo pisali, napisali in podpisali popolnoma isti ljudje, kot so jih sedaj odpisali … pardon, odpustili. Prekinitev pogodbe je priznanje, da je bila storjena napaka. Štiri (4) napake v slabe pol leta (Jolić in Karapetrović sta prišla pred pomladjo, Komar in Calleja pa poleti)! Bo kdo v klubu prevzel odgovornost in odstopil zaradi tolikšne količine storjenih napak?! Direktor? Predsednik? Člani upravnega odbora?
Seveda postopki kluba postanejo bolj razumljivi, če ugotovimo, da v njegovih organih upravljanja med člani ni niti enega samega nekdanjega nogometaša Olimpije. Pa ne samo to, hudiča – saj niti enega samega prvoligaškega, niti enega samega drugoligaškega in niti enega samega tretjeligaškega igralca ni! Zato je strokovnost česarkoli, kar sprejme tako sestavljen organ upravljanja, kar se povsem nogometne sfere tiče, vsaj močno dvomljiva, kajne. Milo rečeno, ne?
No, nič hudega – vse našteto nam pove natančno vsaj o tem, da na svoje položaje pač niso bili določeni po nogometno-strokovnih kriterijih. Po katerih kriterijih so bili vključeni v delovanje kluba pa je zavito v tančico časa, saj se ista imena, v različnem vrstnem redu naštevanja, pojavljajo vseh zadnjih deset let. Uspešnost in strokovnost te združbe pa lahko na hitrico ocenimo z rezimejem Olimpijinega napredovanja (tekmovalnega, organizacijskega, finančnega, infrastrukturnega ipd) v zadnjih desetih letih. Hitro rezimirajmo! … Rezime ni preveč blesteč, kajne. Milo rečeno, ne?
Še bolj oziroma še najbolj pa postanejo ti postopki razumljivi, če dogajanje osvetlimo z lučjo obetajočega se lastninjenja nogometnega kluba Olimpija. V tem postopku se bo določilo vrednost podjetja (igralci, nepremičnine, drugo), deleži podjetja pa bodo naprodaj na javnem trgu. V kolikor bo vrednost podjetja (igralci, nepremičnine, drugo) v času ocenitve in prodaje majhna, bo tudi vrednost deleža majhna in se ga bo torej lahko kupilo relativno poceni. In klub brez dobrih igralcev je vreden presneto malo. Bežen pogled na spisek igralnih pogodb kaže na to, da se lahko današnje moštvo najkasneje že naslednje leto raztepe po širnem svetu. Seveda, upoštevajoč trenutno dinamiko (ne)izpolnjevanja pogodbenih obveznosti pa še mnogo prej.
V organih upravljanja so polnoletni, inteligentni in ugledni ljudje, ki vodijo lastne firme in sodelujejo (ali pa so sodelovali) pri upravljanju večjih ali manjših delovnih struktur.
Ali so v klubu res nesposobni smiselne ocene in postopka? Po domače povedano: ali v klubu res ne vedo, kaj počenjajo?! Hm. V organih upravljanja so polnoletni, inteligentni in ugledni ljudje, ki vodijo lastne firme in sodelujejo (ali pa so sodelovali) pri upravljanju večjih ali manjših delovnih struktur. Večinoma uspešnih. In da taki ne bi znali počenjati istega tudi v nekem nogometnem klubu!? Naj verjamemo? Na podlagi v začetku tega odstavka povedanega ocenjujemo, da ljudje v klubu dobro vedo, kaj počenjajo. Ponovimo: v organih upravljanja so polnoletni, inteligentni in ugledni ljudje.
Se spomnite naglavnih grehov, ki so bili storjeni v zadnjem letu dni, omenjeni pa so na začetku komentarja? Vsako izmed naštetih dogajanj, gledano posamično, ni nič posebnega, a ko jih povežemo v celoto, je kupček kar prevelik, da bi bil naključen. Lastninjenje se je že začelo in že teče, na veliko. Na žalost je pri nas beseda ‘lastninjenje’ evfemizem za neko čisto določeno dejavnost.
Da ne bo pomote in da si ne bomo lagali – točno to se ta trenutek dogaja. Lastninjenje, namreč. Prosim, ne čudite se, ko bo Olimpija naslednje leto prejela nagrado gospodarske zbornice za najboljše podjetje v Sloveniji. Če povzamemo znani scenarij ‘lastninjenja družbenih podjetij’ in ga primerjamo s sedanjim stanjem, vse skupaj pa ‘zabelimo’ s perspektivnostjo panoge, v kateri se klub udejstvuje, ji to priznanje skoraj ne more uiti!
No, seveda želimo Olimpiji lastnike in razcvet, kot so ga bila deležna premnoga, nekoč neuspešna družbena, danes pa uspešna zasebna podjetja. V tem ne vidimo nobene težave. Težava je le v tem, da je kvalitetna Olimpija v tem trenutku tem načrtom – ne v pomoč, ampak napoti. Olimpija – torej Petrović in igralci.
In, konec koncev, mi gledalci tudi. Ker bi radi kvalitetno Olimpijo v tem trenutku.
