Prvič objavljeno na nkolimpija.com 20. junija 2008
Zakonca Behrić. Arif in Fata. Ekonoma, ki sta v Olimpiji že vrsto let in ki ju pozna vsak, ki vsaj malo bolj redno obiskuje tekme Olimpije, stadion in njegovo okolico. Kot pravita sama, v klubu skrbita za opremo in dobro voljo. Skozi vsa ta leta v Olimpiji sta postala njen nepogrešljivi člen in brez njiju bi Olimpiji nedvomno manjkalo veliko …
Za začetek povejta nekaj o sebi. Kdaj sta se tu zaposlila in kakšno delo opravljata v klubu? Koliko naslovov prvakov sta osvojila s klubom, vam je kateri ostal še posebej v spominu?
Fata: V Olimpijo sem prišla leta 1981, pred tem sem bila zaposlena v slaščičarni Konditor. Prvaki smo do sedaj bili devetkrat.
Arif: Leta 1975, kot strojnik sem bil zaposlen v tedanjem SCT-ju, ki je bil takrat tudi sponzor, kasneje pa sem začel delati kot vzdrževalec igrišča za Bežigradom in se nato preselil v ekonomat. Skupaj smo osvojili 9 naslovov, v spominu so mi ostali vsi, vsak je bil nekaj posebnega, prav tako tudi igralci.
Kako pa funkcionira zakon in skupna služba? Koliko časa sta že poročena? Morda kakšno zanimivo doživetje iz tekem?
Arif: 33 let, resnično nama je lepo, skupaj sva doma in skupaj v službi. Edino, kar nama manjka, je to, da sva premalokrat skupaj na dopustu. (smeh) Najbolj zanimiva izkušnja zame je bila definitivno liga prvakov.
Fata: Meni je bilo najlepše lansko leto v Turčiji, ko sem z igralci odšla na priprave.
Kako sta sama doživljala bankrot Olimpije? Naenkrat je izginil klub, ob katerem sta preživela veliko časa. Kako sta sprejela novonastali klub in kdo vaju je povabil h sodelovanju?
Arif: Katastrofalno! Ob bankrotu nama je bilo resnično hudo. K sodelovanju v oživljenemu klubu naju je povabil Aleš Remih. Ključno je, da je sedanji direktor Remih pripravljen komunicirati. Z njim se da pogovoriti prav vse, česar prej pri Gavezu nisva bila vajena, prav tako je iz tistega obdobja ostalo kup neporavnanih obveznosti.
Bi morda lahko primerjali nogomet v Ljubljani nekoč in danes?
Arif: Razlika je očitna. Predvsem v razvijanju nogometa, včasih je država prispevala mnogo več, sedaj pa je vse bolj pri privatizaciji nogometa.
Kakšna pa je pravzaprav vajina vloga v klubu? Vsi vemo, da sta ekonoma, pa vseeno … morda v klubu počenjata še kaj drugega? Kako se razumeta z igralci? Arif, kako se počutiš ob dejstvu, da je Fata stalno v družbi nogometašev?
Arif: Pravzaprav je lepo, da me nekdo zamenja. (smeh) V klubu skrbiva za drese, opremo in dobro voljo.
Fata: Vzdušje je odlično, prav tak je tudi direktor. Nimam nikakršnih problemov, tudi trener Pate je super. Vsekakor brez pripomb.
Tri sezone, trije osvojeni naslovi. Olimpija je očitno na pravi poti da se vrne, kamor spada …
Arif: Prav vsi igralci se trudijo po najboljših močeh. Mladi so dobri, veliko se lahko naučijo od starejših. Tudi delati z njimi je pravi užitek. Z veseljem pridem v službo.
Bežigrajski stadion je v fazi obnove. Vaju kakšni posebni spomini vežejo na tekme Olimpije in Slovenije? Vzdušje, navijači?
Arif: Bežigrad je dom Olimpije in je resnično stadion s srcem, kjer je bilo vzdušje vedno odlično. Težko verjamem, da bi takratni NK Bežigrad javnost tako hitro priznala, če ga ne bi podprli navijači. Včasih sicer pride do kakšnih problemov, vendar če ni navijačev, ni zanimivo. To je pač sestavni del športa.
Fata: Če ne bi bilo Dragonsov, ne bi bilo Olimpije in obratno. V klubu se ustvarja res lepa atmosfera, v njej je užitek delati.
Pogovarjala se je Katja
