Iz knjige Nogomet: teorija igre (1997)
Model igre je zamišljena postavitev igre, je vzorec igre, organizirani sistem, ki imitira želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Njegova značilnost je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, motorično, informativno, sociološko itd. Sodelovanje v igri oblikuje različne igralne situacije, ki sestavljajo stvarno obliko – model igre na posamezni tekmi.
V preteklosti so bili modeli iger vezani predvsem na posamezne »šole«. Znane so zlasti angleška, dunajska, italijanska, češka in madžarska šola. Kasneje so model-vzorec predstavljala moštva, ki so dosegala vrhunske rezultate na svetovnih prvenstvih (Nemčija, Anglija, Brazilija …). Razlike v modelih, zlasti med evropskim in južnoameriškim, so bile do osemdesetih let tega stoletja razmeroma velike. Danes so manjše, toda ne zanemarljive.
Na modele igre so vplivali nova teoretična spoznanja na temelju znanstvenih informacij, izkušnje in izmenjava informacij na strokovnih posvetih in praktične izkušnje posebej pri razvoju sistema igre, taktike in motoričnih sposobnosti. Poseben vpliv so imeli tudi najboljši, zunajserijski igralci, saj so s svojimi lastnostmi, prirojenimi ali pridobljenimi v procesu treninga, oblikovali nove, drugačne, boljše rešitve igralnih situacij. Ne le standardnih (kot so prosti strel, enajstmetrovka, zid …) ob prekinitvah igre, ampak tudi v vseh fazah tekoče igre.
To prožno obliko igre, ki v svetu čedalje bolj prevladuje, označuje zlasti svoboda v igri ob sočasni organiziranosti.
Nadigravanje v igri, stalno preoblikovanje komunikacijske mreže v napadu v komunikacijsko mrežo obrambe sta značilnosti sodobne igre. To prožno obliko igre, ki v svetu čedalje bolj prevladuje, označuje zlasti svoboda v igri ob sočasni organiziranosti. Svoboda v igri pomeni, da igralci niso natančno vezani na igralno mesto, določeno s sistemom igre. Vključujejo se v akcijo glede na potek igre. Zato je za uspešnost v igri še posebno pomembna ustvarjalnost, ki jo omogoča prav svoboda v igri. Organiziranost se kaže v usklajenem delovanju vseh igralcev, ko naloge enega igralca prevzame soigralec. V tej igri ni več stroge razporeditve igralcev na igrišču.
Osnovna razporeditev igralcev na igrišču je zasedanje določenega prostora v začetku igre in označuje igralce z bolj ali manj specifičnimi napadalnimi oz. obrambnimi nalogami. Med igro se razporeditev spreminja in po potrebi oblikuje.
V zdajšnjem modelu igre moramo vse bolj upoštevati »nova« dejavnika – čas in prostor. Zaradi vse boljše organizacije, telesne pripravljenosti in večje pozitivne agresivnosti igralcev je časa za počasno igro vse manj. To ne velja le za igro v fazi napada, ampak tudi za obrambo. Zato mora biti igra tekoča, brez nepotrebnega zaustavljanja žoge. Ta igra zahteva obvladanje žoge v hitrem gibanju. Dejavnik čas je torej sestavljen iz hitrosti gibanja igralca brez žoge in hitrosti v obvladanju žoge ter reševanju igralnih situacij.
Dejavnik »prostor« zahteva v prvi vrsti pravočasno izkoriščanje nastalega praznega dela igrišča glede na igro nasprotnika, kar omogoča spreminjanje igralnih položajev igralcev v vzdolžni in prečni smeri. Tako kot časa je tudi prostora za igro vse manj. Stisnjena formacija branečega moštva, zlasti ko je igra počasna, ne omogoča uspešnega zaključevanja napada.
Vedno uspešnejši je tisti model igre, pri katerem so akcije hitre (od odvzema žoge do zaključka 1′-10′), usmerjene neposredno proti vratom, s čim manjšim številom dotikov žoge, akcije se izvedejo iz dobro organizirane obrambe, na lastni polovici, in se končajo s hitrim protinapadom, v katerem sodeluje več igralcev in ne le posameznik. Pri tem seveda prehodi iz napada v obrambo in morda ponovno v hiter napad ne dovoljujejo menjave ritma in odmorov, temveč zahtevajo kontinuirano igro.
V sedanji fazi razvoja nogometne igre, vsekakor pa tudi vsaj v bližnji prihodnosti, se »model« sodobne igre verjetno ne bo bistveno spremenil. Razporeditev igralcev, cone delovanja in linije gibanja (sistem igre), če to predstavimo shematsko, variirajo trenutno v razporeditvi igralcev:
1-1-2-5 (6)-2 (1)
1-4-4 (5)-(1)
1-4-3-3
Vse razporeditve v osnovni obliki kažejo, da so v igri poleg univerzalnih igralcev potrebni tudi specialisti. Poleg vratarja, enega ali dveh napadalcev, sta v prvi razporeditvi nujna tudi libero (korektor) in oba srednja branilca, v drugi razporeditvi pa poleg dveh srednjih branilcev tudi oba napadalca. Na ostalih mestih »model« igre zahteva univerzalne igralce.
Ne glede na shemo razporeditve igralcev pa so v fazi napada in obrambe osnovna načela organizacije igre enaka.
