Prvič objavljeno v SN reviji 26. septembra 1979
Olimpija je odlično začela letošnje prvenstvo, a ni predolgo zdržala. Po sijajni seriji je prišla črna serija, utrujenost in zasičenje, slabi rezultati, z njimi pa kritike trenerja Varagića in igralcev.
Olimpija je sijajno štartala v prvenstvo: v prvih petih krogih so bili za Bežigradom poraženi Crvena zvezda, Dinamo in vedno neugodna Vojvodina, z Budućnostjo je bilo neodločeno, kakor tudi na vroči Grbavici, edini poraz pa so zeleni doživeli v Splitu proti prvaku. Bilanca, ki so jo Olimpiji zavidali tudi močnejši klubi.
Prijatelji »zmajčkov« s bili seveda navdušeni, Olimpijo so že videli v pokalu UEFA, tisti racionalnejši pa so opozarjali, da je to samo zalet in da se »ve koliko lahko doseže Olimpija.«
In res, v naslednjih petih krogih je sledila črna serija. Samo tri točke, zmaga na gostovanju v Zenici, neodločeno z Vardarjem za Bežigradom, debakel v Nišu, poraz proti nogometašem iz Kruševca v Ljubljani in (nekateri pravijo – sumljivih) 0:2 na Reki.
Reprezentančni vratar Dalanović, ki je uspešno debitiral na Poljskem, je verjetno izpadel s spiska »mediteranske« reprezentance zaradi enajstih prejetih zadetkov na teh petih srečanjih, njegovi tovariši iz prve strelske linije, Ameršek, Voljč in Buza, pa so samo štirikrat prisilili nasprotne vratarje v kapitulacijo. Kako to, da je naenkrat zatajila udarna »sanjska peterica« Voljč, V. Ameršek, Buza, Petrović, Rožič? In obrambna šesterica, še kako močna, s Hajdukom, Šarencem, Perduvom in Tomićem, je postala svilena, luknjasta.
»Kriza, ki bo minila, neizbežna. To se zgodi vsakomur,« pravijo tisti bolj optimistični.
Drugi, ki jih nikoli ne zmanjka (tisti, ki jim nikoli nič ni prav: ko so dobri rezultati zahtevajo igro, ko se dobro igra, hočejo nekaj tretjega) po običaju kažejo s prstom – v koga drugega kot trenerja Varagića, ki so mu ploskali po zmagi nad Sarajevom v minulem prvenstvu (predzadnji krog), zaradi katere je Olimpija ostala v prvoligaški druščini. Oni so vedno »strokovnjaki«, sestavljajo ekipo po svojem okusu. Mnogokrat vprašajo:
»Zakaj Olimpija niti enkrat v enajstih tekmah ni igrala z isto enajsterico; kateri je pravi obrambni par; zakaj je zatajila borbenost; dobro zaslužijo, pa se jim ne da igrati?«
Takšne in podobne pripombe smo lahko slišali po porazu na Reki, za katerega nekateri smelo trdijo, da je moral priti kot dolg za točke v prejšnjem prvenstvu. Ljudje iz klub seveda ne mislijo tako. Direktor Žagar, ki je mnoga leta sedi na vročem fotelju, ima svoj pogled na krizo:
»Vzrokov je več. Veliko število novih igralcev, potem prekratko pripravljalno obdobje med dvema prvenstvoma, premalo časa za iskanje najboljše enajsterice, za postavljanje igre.«
Preveč se je eksperimentiralo. Se med šestimi branilci ni moglo najti dva najboljša, najbolje pripravljena?
Žagar ima tudi nekaj pripomb na račun strokovnega štaba in trenerja Varagića:
»Strokovni štab je ogovoren za to, da ni uspel v enajstih krogih najti ustaljene enajsterice. Preveč se je eksperimentiralo. Se med šestimi branilci ni moglo najti dva najboljša, najbolje pripravljena? Verjamem, da bo zdajšnji premor dovolj dolg za končni izbor enajsterice, ki bo igrala bolj srčno. Ne želim prevaliti odgovornosti samo na strokovni štab. Krivi so tudi nogometaši: borbenost je upadla, ve se, da so nogometaši dobro plačani, včasih tudi preveč razvajeni.«
»Strokovnemu štabu bomo pustili, da dela, to je njihova služba, izvršni odbor kluba pa bo zahteval poročilo prvega trenerja,« je zaključil Žagar.
Kritik na Varagićev račun torej ne manjka. Nekateri se sprašujejo zakaj je iz izvrstnega štoperja Hajduka napravil povprečnega vezista, zakaj je veliki borec Bošnjak postal povprečen branilec, zakaj forsirati Amerška, ko ni v formi, zakaj to, zakaj tisto … Varagić pa ostaja zvest sam sebi, hladnokrvno pravi:
»To je vedno tako. Ko vam gre, nihče nič ne sprašuje, vsi ti ploskajo, vsi ti stiskajo roke. Ko izgubljaš, ko ne gre, so vsi pametni, obrnejo ti hrbet. No, ljudje imajo pravico govoriti kar hočejo. Ampak jaz bi jih vprašal, kateri trener bi trdoglavo delal proti sebi? Res je, rezultatski neuspehi v teh petih krogih so očitni, vendar so posledica nekaj manjše zavzetosti, upada borbenosti, utrujenosti. Smatram da je to krajša, prehodna kriza.«
Nam se zdi, da je nekaj krivde vendarle na plečih Olimpijinih profesionalcev. Vratar Ljubiša Dalanović samokritično pravi:
»Res je, da imamo nekaj slabše rezultate kot smo pričakovali. V celoti smo pravzaprav izpolnili načrt, morda je bil le poraz proti Napredku nepričakovan. Bi pa vprašal ali je bilo pričakovano, da bomo zlahka premagali Zvezdo, Dinamo ali Čelik v Zenici. Ljudje nikakor nočejo doumeti, da tudi drugi trenirajo, igrajo in se borijo. To je šport, včasih izgubljaš, drugič zmaguješ.«
Branko Vekić
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
