Jutro, januar 1933
Važnejši nogometni dogodki v območju LNP – O nastopih naše državne reprezentance – Kako bo v bodoče?
Bilanca in statistike so suhoparne stvari in tudi za onega, ki jih sestavlja, niso posebno kratkočasno delo. Brez ozira na to, da gre za mehanično razvrščanje že davno pozabljenih številk, na katere se človek današnjega ekspresnega življenja komaj še spominja, ima takšno sestavljanje še to slabo stran, da je zaradi majhne nepazljivosti lahko površno in so vsi poznejši zaključki lahko nepopolni ali celo zgrešeni.
Kljub temu pa je konec koledarskega leta v življenju vsakogar nekakšen mejnik, ob katerem se nehote – vsaj za trenutek – ustavi in ozre na pot, ki jo je pravkar prehodil. V mislih imam naš LNP, njegove klube in slovenski nogomet, ki se je z novim letom precej približal petindvajsetletnici obstoja, če upoštevamo, da je med vojno počival sport po vsem svetu, še bolj pa pri nas, kjer je pred vojno le v nekaterih panogah pognal šele skromne prve korenine.
Ta pogled v nogometno l. 1932 je torej ona bilanca, ki sem jo nameraval sestaviti, toda z malimi pridržki, ki sem jih omenil že v uvodu. Hočem reči, da ne bom mehanično razvrščal rezultatov, ki so jih dosegli ali »spravili« naši klubi pri svojih nastopih za drž. prvenstvo, podsavezno prvenstvo itd. in da pri pregledu dogodkov morda nisem bil dovolj pazljiv na vse podrobnosti, ki so se odigrale na nogometne ali »zelenem« polju v preteklem letu. Zato moram opozoriti, da ta nogometna bilanca ne bo takšna kot bi jo sestavljal pristaš kateregakoli kluba za svoj klub in tudi ne takšna, kot bi jo sestavljal funkcionar višjega nogometnega foruma, ki ima za tašno sestavo vse potrebne vire. Posebej naj še omenim, da sem seveda glavno pozornost posvetil našim najmočnejšim enajstoricam in sem drugorazredne in provincijalne klube, ki za zdaj širijo propagando za nogometni sport v ožjem domačem okolišu, upošteval le toliko, kolikor sta dopuščala čas in prostor.
Razveseljiv je kvantitativni napredek nogometnega sporta po deželi; najbolj viden je vsekakor v Zasavju, kjer v tamkajšnjih industrijskih revirjih pridno deluje več mladih klubov.
Kakšna je bilanca?
Recimo najprej splošno: Bilanca lanskega nogometa v naši banovini ni aktivna. L. 1932 je za klube na področju LNP predvsem vsebovalo pomladansko prvenstveno tekmovanje državne prvenstvene tekme in prvi del podsaveznega tekmovanja za l. 1932-33. Pri teh najvažnejših nalogah so pokazali naši najboljši klubi (Ilirija, Maribor in Primorje – vrstni red je abeceden) precej nestalno formo in so nam –z redkimi izjemami – naprtili več razočaranj ali vsaj nepotrebnih neuspehov. Ostali so se pač z različno srečo borili za svoje točke, preko tega pa se v velikem tudi niso mogli dvigniti. Razveseljiv je kvantitativni napredek nogometnega sporta po deželi; najbolj viden je vsekakor v Zasavju, kjer v tamkajšnjih industrijskih revirjih pridno deluje več mladih klubov. Podsavez je bil v teku sezone ojačen tudi s pritegnitvijo klubov iz Čakovca, ki pa našemu vodilnemu nogometu po kvaliteti niso dorastli. Mednarodna in prijateljska nogometna bilanca je naravnost borna. Dočim so si mariborski klubi sem in tja pomagali s skromno inozemsko konkurenco iz Gradca in avstrijske Štajerske, se je morala Ljubljana zadovoljiti z dvakratnim gostovanjem inozemskih nogometašev. Da slednje ni bil zadnji razlog, da so naša vodilna moštva »briljirala« v nestalnosti, je na dlani.
Glavna naloga – prvenstvo
Kot rečeno, so bili naši prvorazredni nogometni klubi najbolj angažirani s prvenstvenimi tekmami. V prvih petih mesecih so odigravali drugi del domačega prvenstva za sezono 1931-32, od maja do septembra so sodelovali v državnih prvenstvenih tekmah, nato pa so se spet vrnili v domači prvenstveni program, ki se je za jesen končal nekako pred 14 dnevi. Nižjerazredna moštva so z izjemo drž. prvenstva v zmernem tempu sledila vrhnjim.
Spomladi
Spomladansko prvenstvo se je pričelo že v drugi polovici februarja, vendar ga je bilo treba pred Veliko nočjo za 14 dni prekiniti, ker je zapadel nov sneg in so bila igrišča neuporabna. V aprilu in prvi polovici maja so se tekme vrstile od nedelje do nedelje in na binkoštno nedeljo se je domača prvenstvena sezona končala z »derbyjem« med Ilirijo in Primorjem, ki je sicer prinesel slednjemu dve točki, toda nobene spremembe v vrstnem redu na čelu tabele. Ilirija je ostala prva s 16, za njo pa sta se uvrstila Primorje s 14 in Maribor z 11 točkami. Po formi na papirju še dovolj v redu! V tej sezoni so bili precejšnja presenečenja tile rezultati: Svoboda : Železničar 4:1, Maribor : Svoboda 2:2, Železničar : Primorje 2:0, Svoboda : Primorje 1:1 in Maribor : Železničar 2:2.
Za točke v državnem prvenstvu
Po končanih podsaveznih srečanjih za točke se je pričel divji ples za prvenstvo po ligah, iz katerih je jeseni izšlo 8 ožjih finalistov za zaključne drž. prvenstvene tekme. Klubi LNP, ki so bili v tekmah po ligah prideljeni I. (zagrebški) ligi – igralo se je vsega v štirih – so imeli v svoji ligi večino in so kljub temu dosegli svojevrsten rekord. Med 5 udeleženci so zasedli zadnja tri mesta: najbolj častno nas je to pot zastopal žilavi I. SSK Maribor, ki je dosegel enako število točk z drugoplasiranim Gradjanskim in se je moral s samim častnim mestom zadovoljiti samo zaradi slabše razlike golov. Seveda je poglavje zase, ali je bil njihov protest zoper izgubljeno tekmo proti Viktoriji, odklonjen upravičeno: sicer pa so precedenčni razlogi v takšni konkurenci brez dvoma velikega pomena. Prav skromno – včasih kar ginljivo – igrala v tem boju ljubljanska zastopnika Primorje in Ilirija, med katerimi si je prvo zbralo iz 8 tekem vsaj 4 točke, dočim so belo-zeleni ostali na edini, ki so jo spravili v dvoboju z domačim nasprotnikom. Za prvaka podsaveza in splošno priznanega favorita vsekakor premajhen izkupiček! Jasno je ob takšnem uspehu klubov LNP – predvsem ljubljanskih – nogometna publika niti izdaleka ni prišla na svoj račun in je poset na igriščih krepko padel. Prevo revolucijo je izzval med svojim občinstvom I. SSK Maribor, ki si je proti koncu tekmovanja privoščil nekaj krasnih nastopov. Dogodek zase je bila njegova 3:0 zmaga nad Gradjanskim. Ljubljana je gledala: Gradjanski : Ilirija 4:0, Viktorija : Primorje 2:0, Primorje : Ilirija 4:2, Maribor : Ilirija 3:2, Primorje : Maribor 2:1 in Viktorija : Ilirija 2:2. Iz teh številk sklepa lahko tudi laik, da za lokalne nogometne »gurmane« na njih ni bilo posebnega užitka. Turoben je bil – dasi iz daljave – tudi dvoštevilčni poraz Primorja proti Gradjanskemu v Zagrebu.
Kvalifikacijske tekme že po svojem značaju niso posebno privlačne, te pa, ki jih beležijo anali LNP v pretekli sezoni, so prekosile same sebe.
Skupina kvalifikacijskih tekem
Klubi LNP so se nato – deloma že razočarani – spet vrnili na domače prvenstvo. Podsavez se je med tem ojačil s klubi iz Čakovca in z ozirom na to povečal število klubov za konkurenco v podsaveznem prvenstvu. Ker je bilo kandidatov za 7. in 8. mesto več, je podsavez odredil nekaj tkzv. kvalifikacijskih tekem, ki pa jih je lani spremljala zelo nemila usoda. Kvalifikacijske tekme že po svojem značaju niso posebno privlačne, te pa, ki jih beležijo anali LNP v pretekli sezoni, so prekosile same sebe. Prava žrtev teh tekem je bil agilni SSK Celje, ki jih je moral zaradi raznih protestov in novotarij odigrati celo vrsto, končno pa je moral še podleči. Po dolgotrajnem kvalificiranju sta prišla končno med podsavezne klube Rapid in Čakovečki SK (slednji brez zaslug na pravem zelenem polju). Ko se je prvenstveno tekmovanje že pričelo, je posegel vmes savez, ki je spet zmanjšal število sodelujočih im rezultat je bil – ponovnih kvalifikacijskih tekem namreč – da se je dosedanjim podsaveznim klubom priključil kot šesti – mariborski Rapid. Skoraj pol leta se je vlekla ta veriga kvalifikacijskih tekem, ki je povzročila samo mnogo slabe volje in nepotrebnega razburjanja, praktičnih koristi pa je imela zelo malo. Saj bi bilo vendar pametnejše, če bi se bili udeleženi klubi – ki imajo vendar le povprečne igralce – posvetili smotrenemu treningu in jim ne bi bilo treba pošiljati ljudi nedeljo za nedeljo na ogorčene bitke za »kvalifikacijo«!
Jeseni
Post tot dicrimina rerum – se je zdaj končno premaknilo z mrtve točke tudi novo jesensko prvenstvo. Treba je bilo nekaj novih upravnih sklepov in že so se spet kopičile točke. Primorje je imelo šibek start, je pa proti koncu z dvema zmagama nad mariborskima nasprotnikoma popravilo začetno zamudo in zasedlo čelo tabele. Ilirija je šla obratno pot: dočim je v prvi polovici spravila dve efektni zmagi, je v drugi polovici znatno popustila in se morala za slovo od jeseni zadovoljiti kar s četrtim (!) mestom. Vrzel med obema zastopnikoma Ljubljane sta izpolnila s koncem jesenskega prvenstva Maribor in Rapid, kar je nadvse častno, posebno za slednjega. Enajstorica, ki je bila najprej deležna »kvalifikacijskega« blagoslova, je že vstopila v prvenstveno kolo, morala spet v boj za kvalifikacijo s Čakovečkim in Celjem in končno odigrati zaporedoma pet prvenstvenih tekem. Da je iz teh prinesla 6 točk, ji daje najboljšo garancijo za uspešen start v prihodnjem letu. Enako število točk in še boljšo razliko golov ima spomladi I. SSK Maribor: prvo mesto je zaigral z obema porazoma proti Ljubljani. Saj je res komično pri tem nogometu: Ilirija : Primorje 1:1, Primorje : Maribor 5:2, Maribor : Rapid 4:2, Rapid : Ilirija 4:3, Ilirija : Maribor 3:2 itd. Pa se spoznaj, kdo je zaslužil kakšno mesto!
Mednarodne tekme
Drugi – v naših razmerah preveč zapostavljeni – del programa je obsegal reprezentančne in prijateljske tekme, o katerih moramo kar ugotoviti, da jih je bilo mnogo premalo in so razen tega v njih nastopali večinoma nasprotniki manj znanih znamk. Ugotovitev glede šibkejše kakovosti velja tudi za inozemske goste – ali drugače – da v splošnem tudi mednarodna srečanja naših nogometnih enajstoric niso bila na posebni višini in so brez ozira na dosežene uspehe ali neuspehe storila bore malo za propagando našega nogometa.
Prireditev je bila tem pomembnejša, ker se je prva izmed tekem (proti Primorju) igrala ob svitu reflektorjev in je bila nekakšna otvoritev do tedaj na naših tleh neznanega igranja ob umetni razsvetlitvi.
Edina izjema med mednarodnimi tekmami, ki je bila morda bleda slika svoječasnih mednarodnih tekem na naših igriščih, je bil nastop obeh vodilnih enajstoric Ljubljane proti dunajskemu Rapidu. Prireditev je bila tem pomembnejša, ker se je prva izmed tekem (proti Primorju) igrala ob svitu reflektorjev in je bila nekakšna otvoritev do tedaj na naših tleh neznanega igranja ob umetni razsvetlitvi. Oba poraza 8:2 in 3:0 nista razočarala niti največjih optimistov: bilo je res toliko lepega, da goli res niso igrali najvažnejše vloge. Drugi inozemski gost mnogo manjšega formata so bili madžarski železničarji iz Pečuha, ki so odšli iz Ljubljane samo s polovičnim uspehom (zmago nad Primorjem proti porazu proti Iliriji). Štiri mednarodne tekme za mesto z desetorico nogometnih klubov so vsekakor premalo.
Bolj živahen in – vsaj številčno na boljšem – je bil glede mednarodnih srečanj Maribor, dasi tudi tamkaj niso bila takšna, da bi se ž njimi lahko primerjali z ostalimi nogometnimi središči v državi. Mislim, da je bilo najpomembnejše »nočno« srečanje z GAK iz Gradca, v katerega je I. SSK Maribor v okvirju »Mariborskega tedna« razen otvoritve tekem ob umetni luči slavil tudi ponosno zmago (6:3). Drugo važnejše gostovanje je bil poset madžarskega provincialnega kluba Nagy Keniszai TE, s katerim je Maribor igro izgubil prav brez potrebe. Dalje moramo med inozemskimi gosti v Mariboru omeniti še graške klube tvrdke Kastner & Oehler, Südbahn in Sturm, Leibnitzer SC iz Lipnice in Voitsberger SC, ki so se – razen predzadnjega – s pridom uveljavili na mariborskih tleh. Seveda so jim mariborski partnerji tudi vrnili obiske na njihovih tleh o katerih pa žal ne morem trditi istega. Posebno neprijeten in precej nepotreben je bil poraz. ki so ga doživeli 28. novembra pod firmo reprezentanca pred 2500 gledalci na graških tleh ob električnih reflektorjih. Tudi mariborski poraz, ki ga je moral spraviti Maribor kar po Novem letu od graškega Sturma je bil preveč izdaten (0:6). Kljub vsem tem pozitivnim in negativnim postavkam pa se mora priznati, da so pokazali mariborski klubi izven mej daleko večjo agilnost kot ostali. Morda so si zato zaslužili, da so si medtem večkrat posrečeno privoščili ostale, ki so čakali na lovorike za pečjo ali na Savi.
Prijateljske tekme
Ker je bila za termine zaradi številnih dolžnostnih tekem gneča povsod – bolj v Mariboru kot v Ljubljani, je razumljivo, da je bilanca domačih prijateljskih tekem – če ne upoštevamo onih »za lase privlečenih« in odigranih kar na hitro – precej revna. Ilirija se je januarja čutila tako močno, da je dobila v goste Gradjanskega in mu tudi res naložila tri gole za enega v svojem golu. Po revanš je šla maja v Zagreb: tamkaj je šlo za remis (2:2). Ko je šlo malo pozneje zares, je dobila štiri gole in dala obe točki. Po seriji porazov v drž. prvenstvu si je povabila starega prijatelja Haška in zaigrala neodločeno (2:2). Primorje je pra za prav nastopilo »iz prijateljstva« – in pa zares kot rečeno – samo enkrat, in sicer kmalu po otvoritvi državnih prv. tekem proti Concordiji, kateri je po hudem odporu podleglo z 0:3.
V Mariboru ni slika skoraj nič ugodnejša. Tudi tja je šla Concordia – ki je sodelovala v drugi ligi – na trening, pa je zadela na trd oreh in doživela katastrofo. (6:1 za domače!) Potem so bili tamkaj Varaždinci – enkrat celo kot reprezentanca z velikim uspehom zaradi odsotnosti »Mariborčanov« – Crikvenčani, Murskosobočani in Ljubljančani (Hermes!). Že iz teh površnih podatkov se dobro vidi, da prijatelj nogometa, ki ni hotel gledati v vsaki tekmi samo neizprosnega boja za točke, res ni imel mnogo prilik za občudovanje onega nogometa, ki osvaja in vabi občinstvo na igrišče.
Brez reprezentance
Pregled bi ne bil popoln, če bi v njem – samo zaradi čudne osamelosti – ne omenil edine tekme dveh ljubljanskih teamov, na kateri je hotel podsavezni kapetan sestaviti reprezentanco zoper reprezentanco Gradca. Tekma se je pozneje podrla in podsavezno moštvo v l. 1932 ni nastopilo nikoli. Prav tako tudi ne – ljubljansko, kar je tem bolj nerazumljivo, če se pomisli, da je v Ljubljani sedež podsaveza in je vendarle matica nogometa v banovini. Z izjemo nekaj nastopov Maribora – ki so bili vsaj organizirani, če ne vselej uspešni – smo bili torej v reprezentančnih nastopih popolnoma pasivni.
Na deželi
Naši podeželski klubi so imeli zaradi skromnih razmer in drugačnih težav dovolj posla s prvenstvom. Največ pobude za razmah in čim večjo popularizacijo nogometa je bilo videti v zasavskih krajih: Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Litiji itd. Dva močna podeželska stebra sta tudi novomeški Elan – ki si je za lani priboril podeželsko prvenstvo – in SK Javornik iz Rakeka. Dalje imamo močne nogometne postojanke v Domžalah, Tržiču, Kranju, na Jesenicah itd. Razumljivo je, da živijo ti klubi zaradi pomanjkanja prave podpore še skromnejše kot mestni, dasi tudi njim ni postlano z rožicami. Če kdaj, je sportno udejstvovanje prav v časih, ko tare gospodarska stiska vse, res lahko samo idealno: žal pa samo ideali za širjenje sportne misli niso dovolj!
Lepi uspehi drž. reprezentance
Ko smo bežno premotrili naš lanski »križev pot« slovenskega nogometa, se nam kar nehote vsiljuje primera z zmagoslavno potjo, ki jo hodi naš jugoslovanski nogomet med evropskim. Mlad je še, tradicije nima, rutine nima, sredstev in podpore mu manjka in še marsičesa … Toda, če smo hoteli, da so nas spoznali, če smo hoteli veljati za narod, ki gre s časom, smo morali tudi mi s svojo nogometno enajstorico v mednarodno areno.
Pred očmi odlične mednarodne publike in sivolasega predsednika Fife Rimeta, se nam je končno posrečil prvi pozitiven met.
Osemkrat je šla lani naša državna reprezentanca na meddržavne tekme. Meseca maja sta nas čakali dve veliki tekmi na pirenejskem polotoku. V kratkem presledku smo morali nastopiti proti Španiji in Portugalski; častno so se držali naši reprezentanti in lep sloves so pustili tamkaj v sončni Španiji, dasi so se morali vrniti z dvema pičlima porazoma (1:2 in 2:3). Kmalu nato so prišli v Zagreb Poljaki; mnogo smo stabili na domača tla in naše sile, toda tudi to pot se nam še ni zasmehljala sreča. Z 0:3 smo morali pustiti moralno in številčno zmago izkušenejšim bratom s severa. Prve dni junija smo svečano sprejeli četrto državno reprezentanco, Francoze. Pred očmi odlične mednarodne publike in sivolasega predsednika Fife Rimeta, se nam je končno posrečil prvi pozitiven met. Francozi so morali kloniti z 1:2. V zadnjem tednu junija nas je čakala nato najtežja preizkušnja, udeležba v tekmah za balkanski pokal. Dočim smo Grke in Rumune odpravili z uspehom, so nam Bolgari odvzeli obe točki in prvo mesto. Zmagi nad Grško (7:1) in Rumunijo (3:1) sta bili efektni in zasluženi. Na jesen smo bili – kot vsako leto – na mejdanu z brati Čehoslovaki, ki so – kot znano – v nogometu med najmočnejšimi na celini. Že večkrat smo morali to bridko občutiti in tudi lani smo se bali za našo šibko mrežo. Toda sreča in vztrajnost sta nam pomagali, da smo se rešili te naloge nadvse častno. Z 1:2 smo se lahko primerjali še z močnejšimi od nas! s 3 zmagami in 5 porazi smo vendar dosegli pozitivno razliko 18:16, ki so nam jo preskrbeli Grki.
Pred vstopom v narodno ligo
Nedavna glavna skupščina JNS je dala bodočemu prvenstvenemu tekmovanju v državi novo obliko, ki bo precej spremenila konkurenčno stran bodočih dolžnostnih srečanj med klubi LNP. Kot znano, se bodo odselj drž. prvenstvene tekme vršile le v tako zvani narodni ligi, v katero je bilo za letos odrejenih 11 klubov, med njimi kot slednji zmagovalec dveh kvalifikacijskih tekem med Ilirijo in Primorjem. Ostali klubi LNP (vključno premaganca v prej omenjeni tekmi) bodo tekmovali za najvišji nogometni naslov v državi v dveh območjih, zapadnem in vzhodnem. kako bosta obe območji razdeljeni, še ni določeno. Po tem načrtu čakata Ljubljano v najbližji bodočnosti (vsekakor pred aprilom 1933) dve zelo napeti kvalifikacijski tekmi za vstop v narodno ligo. Takoj nato pa se bo moral interes publike deliti na dve strani, in sicer na sodelovanje edinega reprezentanta LNP v narodni ligi in na medconsko tekmovanje ostalih – najbrže dozdaj najbolje plasiranih – moštev iz Ljubljane in Maribora. Načrt je za povzdigo interesa za nogomet vsekakor dober; res pa je tudi, da je z njim – čemur se najbrže ni dalo izogniti – nekoliko prizadet Maribor, ki je – vsaj po formi svojih moštev v zadnjem času – zaslužil nekaj več upoštevanja. Skupščina pa je morala upoštevati tudi aterialno stran drugačnih sklepov in prav ta je bila odločilna, da se je izrekla za nekakšno razvrstitev »ex cathedra«, ki se s sportnega vidika ne zdi popolnoma upravičena. Sicer pa bo vse dobrine in hibe novega načina tekmovanja pokazala bodočnost: prepričani smo, da se bo vse, kar je slabega slej ko prej izločilo samo in bodo trajno ostali v narodni ligi le oni klubi, ki imajo dobro organizacijo, zdrave temelje in ustaljeno formo!! S temi pogoji je pot v njo za vsak klub kratka in lahka!
Lav Struna
