Jaka Tomc

Pred nekaj tedni sem med rednim googlanjem samega sebe naletel na kolumno Mihe Zupana o intelektualcih in umetnikih, ki so navijali in ki še navijamo za Olimpijo. Seveda sem bil počaščen, da sem se znašel v tako imenitni družbi, obenem pa sem v naslednjih dneh zaznal padec izposoj svojih knjig v mariborskih knjižnicah.

A kdor me bolje pozna – in med njimi so tudi ljudje iz Maribora – ve, da moje srce že nekaj desetletij bije samo za dva kluba. Prav je, da se to pove naglas, da ne pride do situacije, v kateri sem se znašel pred leti, ko sem očetu za 55. rojstni dan podaril dres Manchester Uniteda, ker se pač nikoli ni jasno izjasnil, da navija za Liverpool. Glede na to, da sva celo moje otroštvo skupaj spremljala tekme Uniteda, sem bil prepričan, da je, tako kot jaz, strasten navijač Rdečih vragov. Na koncu pa četrt stoletja kasneje izvem, da je predan našim največjim rivalom. Življenje je res hecno.

Ko si prišel v dvorano, je najprej vate butnil vroč zrak, pomešan s švicom, za njim pa je prišel še zvok več sto Dragonsov in brnenje ostalih nekaj tisoč glav.

Moj oče je Domžalčan. Pa to ni mišljeno v slabšalnem smislu. Tudi sam sem Domžalčan, čeprav se tam nikoli nisem zares počutil domače. Od srednje šole naprej sem s srcem in z dušo v Ljubljani. Ravno v srednji šoli so se mi prvič odprla vrata v Olimpijin svet. Z očetom sva šla na nekaj tekem košarkarske Evrolige. Zdaj bo marsikdo rekel: »To so bili časi.« Ja, res so bili. Ne vem, če bomo v Sloveniji še kdaj spremljali košarko na takem nivoju in v takem vzdušju. Brezveze razlagati, kako se je čakalo na karte in da je bila vrsta dol do Horsa, ker to že vsi veste. Če si prišel do dragocenega lističa, torej do vstopnice, in meni je nekajkrat uspelo, te je čakala prava poslastica. Tivoli je bil takrat praktično neosvojljiva trdnjava, kjer so padali največji klubi. Ko si prišel v dvorano, je najprej vate butnil vroč zrak, pomešan s švicom, za njim pa je prišel še zvok več sto Dragonsov in brnenje ostalih nekaj tisoč glav. Kdor je bil tam, ve, o čem govorim.

Takrat, mislim da na tekmi z Barcelono, sem se zavedel, da je Olimpija moj klub. V vseh športih.

Nekaj let kasneje (mislim, da je bilo 2001, lahko pa se motim) sem prvič obiskal nogometno tekmo Olimpije. To ni bila kar ena tekma, ampak zadnja tekma sezone, odločilna tekma za naslov prvaka in še večni derbi. Ne spomnim se veliko, vem pa, da so Viole zmetale kup stolov dol s tribun in da sem se drl na policiste, naj »sterajo bando s stadiona.« Vem tudi, da nismo zmagali in da so Štajerci slavili sredi Ljubljane. Verjetno ni bilo prvič, zagotovo pa ni bilo zadnjič. Le da je kasneje to veliko bolj bolelo.

Tista tekma je bila prva in zadnja za kar nekaj let. Izpad Olimpije v peto ligo in povratek nazaj med elito sem spremljal od daleč, pa še to bolj površno. Leta so tekla, ljudje so prihajali v klub in odhajali iz njega, jaz pa sem imel druge interese. Dokler ni prišel avgust 2015 in tekma Olimpija – Rudar. Verjetno sem gledal eno prejšnjih tekem na televiziji ali pa v nekem trenutku pogledal na lestvico nogometnega prvenstva in videl, da gre Olimpiji dobro. Kaj dobro, v igri za prvaka je bila! Bil sem ravno v Domžalah, na obisku pri starših, ko sem rekel: »Kaj če bi šli na tekmo?« In smo šli. Švicali smo kot zmešani, popoldansko sonce na vzhodni (C) tribuni je peklensko, a pomembno je bilo le, da je igrala Olimpija. Kaj igrala, dominirala in zabijala! Dragonsi so poskrbeli za fantastično zvočno kuliso, v meni pa se je znova predramila speča, a nikoli ugasla ljubezen.

Vmes se je zgodilo življenje in ljubezen je potrkala na vrata. Konec leta sem spoznal Nejo, svojo življenjsko sopotnico in slab mesec po prvem zmenku sem jo, potem ko je prijateljica odpovedala udeležbo, povabil na fuzbal. Večni derbi, skoraj nabite Stožice, poln sever, Šporar z golom za remi v izteku tekme. Zeleno-beli so dobili novo navijačico. V vikendih, ki so sledili, sva obiskala večino tekem in začela spremljati vse, kar se je dogajalo okoli kluba. Seveda sva bila tudi na predzadnjem dejanju šampionske sezone v Velenju ter zadnji tekmi s Krko v Ljubljani. Sploh Velenja ne bom pozabil nikoli.

Minevali so meseci in leta, menjali so se trenerji in igralci, C tribuna se je praznila, namesto da bi se polnila. Bilo je nekaj legendarnih gostovanj, v spomin se mi je najbolj zasidrala odločilna tekma v Domžalah, kjer je bilo za moje pojme najboljše možno vzdušje. Ko so nekakšen štrajk poleg ostalih navijačev začeli še Dragonsi, me je minilo hoditi na tekme. Istočasno je Neja zanosila in počasi sva se preobrazila v kavč navijača. Ko se je rodil Oskar, se je fokus preusmeril nanj in nogomet je šel v drugi plan.

Stari rek pravi, da se vse vrača. Seveda se vse tudi plača, a to ni bistveno.

Danes si redko ogledam celo tekmo in ne znam izstreliti imena igralca, ko ga zagledam na ekranu. Pa s tem ni prav nič narobe. Glede na to, da sem bipolarec, vam lahko iz prve roke povem, da so vzponi in padci del življenja. Pri meni so morda večji kot pri kom drugem, a to sploh ni pomembno. Kar je pomembno je, da je sveti klub spet na vrhu, torej tam, kamor spada. Stari rek pravi, da se vse vrača. Seveda se vse tudi plača, a to ni bistveno.

Tudi jaz se bom vrnil na nogometne stadione. Čas je, da preizkusim še družinski sektor, Olimpija pa naj dobi še enega Tomca, ki se mu po žilah pretaka zelena kri.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.