Prvič objavljeno na nkolimpija.com 22. novembra 2009
Boris Škraban
Za nami je 18 tekem tekmovanja prve lige, torej polovica prvenstva 2009/10 in čas je za vmesno laično analizo in komentar. Komentar je pisan v skladu z dejstvom, da je klub šele prišel na najvišji nivo domačega tekmovanja, za pregled konkurenčnosti v mednarodnem merilu pa bo še čas ob koncu sezone, čeprav so obrisi že precej vidni.
Skozi pravkar končano polsezono je Olimpija igrala po sistemu toplo-hladno: tekmo je bodisi dobila, bodisi izgubila, z minimalnim številom iger, ki so se končale brez zmagovalca. Žal tekme s pretendenti za prva mesta izgublja (Maribor, Koper), čeprav izkazuje dobre igre in ustvarja priložnosti. Pošteno povedano, malo tekem je, ki bi jih želeli pozabiti prav zaradi slabe Olimpijine igre.
Ena izmed pozitivnih značilnosti je, da dodaja plin proti koncu tekme, saj po naši statistiki krivulja zadetkov narašča skozi vso tekmo in je v najvišji legi ravno zadnjih četrt ure tekme – na ta način je zasedba zeleno-belih na kar nekaj tekmah prišla tudi do preobrata in po zaostanku vseeno osvojila komplet točk. To pove vsaj dvoje: da so igralci telesno dobro pripravljeni in dokler igrajo v najmočnejši zasedbi, se sprejemajo pravilne taktične odločitve. Ista statistika nas opozori tudi na to, da se daleč največ zadetkov prejme prve četrt ure drugega polčasa, kar najbrž kaže na mero znižane koncentracije po premoru ob polčasu.
Po zamenjavi trenerja Branka Oblaka, čigar prispevka ni lahko oceniti, je za mesec dni treniranje in vodenje prevzel Safet Hadžić, ki je bil že od začetka sezone v klubu Oblakov pomočnik in pozna situacijo. Njegovi treningi so vedno raznovrstni, nikoli dolgočasni in nikoli pretirani. Po mesecu dni se mu je pridružil še Pevnik, in skupaj tvorita menda najbolj nenavadno dobro dopolnjujočo se, ofenzivno naravnano kombinacijo trenerjev, vsaj v tej naši ligi, če ne širše.
Olimpija se trudi igrati napadalno, seveda pa to zaradi vseh tekočih zadev ni vedno možno. V tem času sta se najpogosteje posluževala postavitve 4-4-2 ali pa 4-5-1 in inačice obeh, pri čemer sta v prvem primeru napadalca delovala bolj s strani in v sredini, v drugem primeru pa smo videli napadalca na njegovem pravem mestu, torej povsem blizu nasprotnih vrat in takrat je bil Olimpijin napad tudi najbolj učinkovit.
Povsem na novo oblikovani zasedbi igralcev sta v tem kratkem času že uspela vdahniti skupen imenovalec – prepoznavno igro, in s športnega vidika vse kriči »pustite nas pri miru!« oziroma po potrpežljivosti in delu na dolgi rok. A je že tako, da v profesionalizmu, poleg športnega, obstaja tudi komercialen vidik, za katerega pa zelo skrbi sponzorje, sponzorjem pa delo na dolgi rok in potrpljenje nista samoumevno nujno pomembni in potrebni količini, ampak pomenita nekaj, kar lahko stlačijo v še dopustni časovni okvir največ dveh mesecev, dokler ni želenih rezultatov, potem pa zahtevajo spremembe ali pa odidejo drugam. Seveda pa svoje zahtevamo tudi gledalci, navijači …
Pravilo je, da bi igralci, prispeli od drugod, tudi tujci, morali izstopati, v primerjavi z že prisotnimi domačimi igralci in še posebej v primerjavi s tujci po drugih klubih. A to ne drži vedno, in tudi v primeru zelenih ne: težko izrečemo trditev, da so Olimpijini tujci boljši od soigralcev, in še težje, da so boljši od drugih tujcev v ligi.
Druga pripomba je, da se od igralcev Olimpije na terenu pričakuje pozitivno športno samozavest, malodane osornost. Tretja pripomba je, da je na posameznih igralnih mestih precej čudna razporeditev nalog: centralni vezist (?) je bolj kot kaj drugega dodatni napadalec, ne gradi igre in ne razigrava soigralcev, defenzivnim vezistom prepušča kreacijo igre, napadalcem pa, da izvajajo proste strele in kote in tako naprej.
Najbolj se pri zmajčkih občuti pomanjkanje kreatorjev igre (osrednji ofenzivni zvezni igralec) in pa seveda osrednjih napadalcev, ostale pozicije so solidno pokrite.
Razumeti je, da se koncepta, ki prinaša solidne rezultate, ne menja, da je treba ekipo prilagoditi glede na značilnosti posameznikov, in da je igra in ustvarjanje pogojev zanjo nek dinamičen proces in ne statičen, a našteto je bržčas le preveč za njen normalen potek, razvoj in spremembe. Najbolj se pri zmajčkih občuti pomanjkanje kreatorjev igre (osrednji ofenzivni zvezni igralec) in pa seveda osrednjih napadalcev, ostale pozicije so solidno pokrite.
Redko kdo bi se rad znašel v vlogi športnega direktorja ali trenerja v tej naši ligi. Namreč, denarja za klasične transferje ni. Klasičnih v pomenu, da veš, da si za res trden garant (denar!) angažiral res dobrega igralca in to v polni formi, ampak se praviloma angažira proste igralce, ki so na čakanju (pa niti izbira le-teh ni ravno velika) in katerih kvaliteta in forma je vprašljiva oziroma jo moraš preverjati ali jo celo šele ustvariti, in tako trenerji pogosto delajo s tistim, kar je pri roki in redkeje s tistim, kar potrebujejo … Skratka, ni veliko zadovoljstva ne za ene in ne za druge. Ni veliko zadovoljstva za igralce. In seveda ni veliko zadovoljstva niti za gledalce, navijače …
Seveda je treba dati zato »kapo dol« vsem za to, kar so naredili na terenu (tako športnemu direktorju, kot trenerjem in igralcem), a od tu tudi kreniti naprej. Moje mnenje je, da če v zimski pavzi ne bo opravljenih korekcij v igralskem kadru (in s tem posledično tudi v igri), da je trenutna ekipa (z vsemi tegobami, ki so se zgrnile nanjo in ki se bodo bržkone še) sposobna osvojiti v domačem tekmovanju največ sredino lestvice, oziroma 3. do 5. mesto, a ne več kot to (razen če pri konkurenci ne pride do »razpada sistema«).
Kaj to pomeni v mednarodnem merilu ocenite sami. Za prvo leto igranja v prvi ligi bi bilo to za publiko drugje dovolj in še preveč, a hitro vsak spozna, da Olimpijina publika ni taka kot je drugod. Zadovoljni smo, a hočemo več. A to je že tema in naloga za »tiste na VIP tribuni«. Prepričani smo, da so spregledali prednosti in pomanjkljivosti svoje ekipe in da že (sicer za ljubitelje kluba kar preveč) potiho opravljajo spremembe. Upamo, da same pozitivne.
Še ocene igralcev:
Jan Oblak: Odličen na črti, pri visokih žogah in branjenju z nogo, mačji refleksi in elegantne bravure, včasih pomanjkljiva komunikacija z branilci (v obrambi je golmanova komanda izvršna!), steber ekipe.
Erik Salkić: Standarden član, dober v obrambnih nalogah, hiter, iznajdljiv, včasih hipen padec koncentracije, pogrešamo več vključevanja v napadalne akcije.
David Kašnik: Zanesljiv v obrambi, oster, hiter, dobra igra z glavo, precej pomaga v napadu, dober predložek, steber ekipe.
Miroslav Cvijanović: Odličen v obrambi, skočen, hiter, oster, včasih hipen padec koncentracije, steber ekipe, pozitivno igralsko presenečenje polsezone.
Leonardo Bonifacio: Zanesljiv, primerno skočen, dovolj hiter, včasih je videti silno neroden a videz vara; vprašanje je, če dovolj izstopa.
Jalen Pokorn: Neumoren borec, preteče veliko, izboljšal pas-igro, pogrešamo strele od daleč, zanesljiv član prve zasedbe.
Gabriel Da Silva: Odličen v prodorih iz sredine in iz ozadja, kot centralni vezist (?) premalo vpliva na igro moštva oziroma razigravanje soigralcev; vprašanje, če dovolj izstopa (kot dodatni napadalec da, kot centralni vezist ne … nekako ima vlogo Zahovića v Katančevi reprezentanci).
Davor Škerjanc: Odličen v prodorih, stalno menjavanje mest in povzročanje zmede v nasprotni obrambi, dobro pokrivanje prostora, dobro opravljanje obrambnih nalog, dober predložek, dober strel, dobra realizacija, steber ekipe, pozitivno igralsko presenečenje polsezone
Rok Roj: odličen v napadu in obrambi, steber ekipe, pozitivno igralsko presenečenje polsezone.
Sebastjan Cimirotić: Največkrat prodori s strani v sredino, čeprav je “smrtonosen” kjerkoli, še najbolj pa pred nasprotnimi vrati, odlična tehnika, še vedno lahko sam reši tekmo, visoka stopnja pristopa v tekmo; premalo se izkorišča dejstvo, da ga zmeraj pokrivata vsaj dva nasprotna branilca; vzor, steber ekipe.
Agim Ibraimi: Odličen v prodorih s strani v sredino, močna želja po zadrževanju žoge; vprašanje, če dovolj izstopa.
Miha Šporar: Vzor branilca, vzor pristopa v tekmo, vzor … z eno besedo: vzor; steber ekipe
Senad Tiganj: Odličen kot sidraš v nalogi »sprejmi, zadrži in naredi nekaj«, dober realizator, dober skok, dober strel, dobra podaja, visok nivo pristopa v tekmo, steber ekipe.
Enes Rujović: Igralec navdiha in poteze, evidenten maksimalen pristop v tekmo, najbolj koristen kot polšpic, dober strel, dober prodor, dober predložek, včasih podaja »zamuja«.
Andrej Dugolin: Ofenzivni ali defenzivni centralni vezist? Zelo soliden učinek, za zdaj še premalo izstopa glede na potencial.
Željko Filipović: Odlična in pravočasna podaja, velik tekalni učinek, dober in premalo izkoriščan strel, pogrešamo več odvzetih žog, potencial za ofenzivnega centralnega vezista
Ostali: Odigrali par tekem, par minut, zato učinka ne ocenjujemo.
