Luka Marinšek
Za Olimpijo je bila sezona 2023/24 zgodovinska v več pomenih. Sezona, ki se je začela z dosežkom o kateremu smo vsi najzvestejši navijači sanjali, odkar smo se zasvojili s tem zeleno-belim cirkusom. Elšnik je, kot pravi kapetan, dvakrat zadel, Vida je ubranil penal, v Ljubljani je padel Ludogorec in Olimpija se je prvič v zgodovini uvrstila v skupinski del kakšnega evropskega tekmovanja. Ko je Kiril Despodov zapravil enajstmetrovko v zadnjem izdihljaju tekme, se je vsem devet tisočim ljudem na štadion »odtrgalo«. To je bil nedvomno vrhunec naše sezone. Po desetletjih porazov, neuspehov in posmehovanja s strani širše slovenske nogometne javnosti, nam je končno uspelo. Olimpija si je priigrala evropsko jesen.
Temelje za uspešno evropsko zgodbo pa je klub začel polagati že pred začetkom sezone. Po neizbežnem odhodu Alberta Riere, ki je v prestolnico prinesel dvojno krono, je vodstvo Zmajev prevzel Portugalec Joao Henriques. Uprava je poleti sprejemala presenetljivo logične odločitve. Za razliko od Milana Mandarića Delius in Barišić med poletnim prestopnim rokom nista popolnoma razprodala ekipe. Od glavnih nosilcev igre iz sezone 2022/23 so klub zapustili samo Đorđe Crnomarković, Mario Kvesić in Aldair Djalo. Relativno nedotaknjena je ostala tudi slovenska »hrbtenica« moštva. Edini odmevni prestop se je zgodil, ko se je mladi Svit Sešlar za dobra dva milijona in pol preselil k Eyüpsporu v drugo turško ligo. Še ena uspešna strategija za katero se je odločilo nemško-hrvaško vodstvo, je bila pravočasna gradnja ekipe. Vsi glavni prestopi so bili opravljeni že v mesecu juniju. Na prijateljski tekmi proti splitskemu Hajduku, ki je bila na sporedu 2. julija, so nastopili Ahmet Muhamedbegović, Pedro Lucas, Jorge Silva, Raul Florucz in seveda tudi »odmevna okrepitev« Nemanja Motika.
Po Ludogorcu sta bila pred Zmaji še dva nasprotnika v boju za evropska tekmovanja. Najprej je v Ljubljano prišel turški velikan Galatasaray. Zmaji so na krilih katarzične zmage proti Bolgarom igrali tudi v prvem polčasu tekme proti moštvu iz Istanbula. V dvajseti minuti je naš zeleni biser Marcel Ratnik poslal izjemno natančno žogo v prostor proti Admirju Bristriću, ta se je na čvrst način otresel branilca, obšel vratarja in žogo potisnil v prazno mrežo. In sledila je nova katarza na tribunah, nov vrhunec, novo rajanje. Vse to pa je po le nekaj sekundah ustavil sodnik Ekberg, ki je nekje videl prekršek v napadu. Najbrž ne ve, da lahko njegovo odločitev smatramo kot prelomno točko v naši sezoni. Ta (ne)gol je Olimpiji morda povzročil večjo škodo, kot bi si takrat lahko zamislili. Dosegli smo vrh, nato pa smo začeli počasi, a odločno padati proti dnu. Galatasaray nas je na koncu izločil s skupnim rezultatom 4:0.
Čez dober teden dni je sledil še play-off za ligo Europa. Nasproti nam je stal Qarabaq. V Stožicah so nas Azerbajdžanci sicer premagali z 0:2, a bi se z manj individualnimi napakami, tekma lahko odvila tudi v drugo smer. Na povratni tekmi v Bakuju smo to tudi potrdili. Fantje so odigrali dobro in na koncu iztržili popolnoma spoštljivih 1:1. Olimpija je svoj evropski cilj tako ali tako dosegla že avgusta proti Ludogorcu. Žreb nam je za nasprotnike v konferenčni ligi določil francoski Lille, slovaški Slovan ter ferski Klaksvik. Zanimiva skupina, v kateri nismo izstopali kot največji eksoti in iz katere bi se lahko z nekaj sreče uvrstili tudi v izločilne boje.
V slovensko prvenstvo Olimpija ni krenila preveč dobro. Na prvih petih tekmah smo vknjižili tri zmage in dva poraza. V Stožicah nas je na kolena spravilo Celje, ki ga je vodil nekdanji ljubljenec ljubljanske publike, Albert Riera. Zmaji so nato vpisali dve pomembni zmagi proti Muri in Mariboru. Na prvem večnem derbiju v sezoni je Olimpija brez večjih težav odpravila svoje največje rivale. Na srečanju sta zadela Rui Pedro in Marcel Ratnik, ki sta bila zagotovo med najboljšimi posamezniki v prvem delu sezone. Predvsem Portugalec je končno pokazal, za kakšnega igralca gre, ko se mu ljubi igrati.
V sredo, 20. septembra 2023, je Olimpija prvič v svoji zgodovini odigrala tekmo v skupinskem delu evropskega tekmovanja. Dobrih 150 navijačev se nas je odpravilo v Francijo, da bi podprli naše fante na tem zgodovinskem srečanju. In Olimpija se je v prvem polčasu dobro kosala z domačim Lilleom. V sodnikovem podaljšku prvega dela pa je Doffo zakuhal popolnoma nepotrebno enajstmetrovko in »doge« so povedle z golom Jonathana Davida. Domači so nato tekmo izkušeno pripeljali do konca in na koncu slavili z 2:0. Iz našega prvega obračuna smo vseeno lahko odnesli dosti pozitivnih stvari. Na najtežji tekmi v skupini se nismo osmešili. Nasprotnik nas je sicer nadigral, ni pa nam nasul kopice golov.
Zoran Zeljković se je na izredno vroč stolček prvič usedel na gostujoči tekmi proti Domžalam.
Potem pa je sledilo rezultatsko slabo obdobje za Olimpijo. Že skoraj tradicionalno smo izgubili na ŽAK-u. V Ljubljani nas je premagal Slovan iz Bratislave. Doma smo remizirali proti Kopru in Radomljam. Prav zadnji domači remi proti Mlinarjem pa je bil usoden za Portugalca Henriquesa na klopi Zmajev. Po dolgem času je trener postal Slovenec, tokrat celo Ljubljančan. Zoran Zeljković se je na izredno vroč stolček prvič usedel na gostujoči tekmi proti Domžalam. Olimpijo je do zmage z 0:2 zopet ponesel naš portugalski biser Rui Pedro. Po zmagi na derbiju Ljubljanske kotline, pa je zeleno-bele čakalo eksotično gostovanje na Ferskih otokih. Tudi tam je Zmaje spremljalo okoli 70 »norcev,« ki pa smo bili priča izredno slabi predstavi Olimpije. Klaksvik nas je nadigral v vseh aspektih nogometne igre. Pokazali so več kvalitete, znanja, izkušenj, borbe in še bi lahko našteval. Ferci so nam nasuli tri gole, mi pa smo zopet streljali s slepimi naboji.
Na povratni tekmi v Stožicah pa smo končno prišli do pozitivnega rezultata v Evropi. Klaksvik je v Ljubljano očitno prišel zgolj po remi. Zmaji so nadzirali potek tekme in imeli veliko priložnosti. Naša realizacija je bila zopet podpovprečna in zdelo se je, da se bomo morali zadovoljiti le z eno osvojeno točko. V 84. minuti pa se nam je »prikazala Marija« oz. David Sualehe. Portugalec je z izjemnim strelom premagal gostujočega vratarja in zabil prvi gol Olimpije v skupinskem delu evropskih tekmovanj. Sualehe, ki je med navijači Olimpije priljubljen tudi zaradi njegove obrtniške dejavnosti na Portugalskem, se je tako z zlatimi črkami vpisal v zgodovino ljubljanskega kluba. Če je bil prvi strelec na tekmi zelo priljubljen med ljubljanskimi navijači, o drugem sploh ni potrebno izgubljati besed. V 88. minuti je končni izid postavil kultni Mustafa Nukić. S prefinjenim strelom je žogo poslal v spodnji kot gola in zopet dokazal, da je igralec, ki tej ekipi prinese dodano vrednost. Ko sem se tistega četrtkovega večera veselil gola enega izmed mojih najljubših igralcev, si nisem mogel predstavljati, da bo to ena izmed zadnjih tekem, na kateri bo Mustafa Nukić nosil sveti dres.
Olimpija je nato nadaljevala dobro rezultatsko formo. Ob 35. obletnici navijaške skupine Green Dragons je doma mukoma strla Muro. Iz pokala Union je izločila Rudar Velenje. Nato pa je prišla tekma, ki je bila najbrž najbolj medijsko pokrita v tej sezoni. V goste je prišel Lille. Zaradi slabih vremenskih razmer je bilo stanje terena, milo rečeno, katastrofalno. V javnosti so najbolj odmevale slike, na katerih so delavci igrišče sušili kar z navadnimi brisačami. Francozi so izkusili prave »žabarske« razmere. Tekma ni bila zanimiva, kot na prvi tekmi smo prejeli dva zadetka, dosegli pa nobenega.
In kot da eno ponižanje ni bilo dovolj, smo se v istem tednu odpravili na gostovanje v Maribor. Tekma v Ljudskem vrtu je bila odločena že po dobrih dvajsetih minutah igre, ko smo zaostajali že s 3:0. V 93. minuti je častni gol dosegel Mustafa Nukić in vsaj malo ublažil udarec. Za sklepno dejanje prve polovice sezone pa je bilo na sporedu gostovanje v Bratislavi. Zadnja evropska tekma za Olimpijo v sezoni 2023/24. V slovaško prestolnico se nas je odpravilo okoli 550, kar je daleč najštevilčnejše evropsko gostovanje v zgodovini Olimpije. In na štadionu Tehelne Pole smo doživeli še zadnji vrhunec v tej sezoni. Do zmage z 1:2 nas je popeljal Brazilec Pedro Lucas, tako zvani »Švajcer,« ki je do tedaj zabil le Aluminiju. Petje Male Terase na tribuni sredi Bratislave je še zadnji res lep spomin, ki ga imam na to sezono.
Med zimskim premorom je Olimpijo zapustilo kar nekaj igralcev. Marko Mijailović (Spartak), Aljaž Krefl (Celje), Nemanja Gavrić (Radomlje), Pascal Estrada (Altach) in najbolj odmevno Rui Pedro (Hatayspor). Portugalec je očitno prerasel prvo ligo Telemach, v kateri je zabil 10 zadetkov in bil tako najboljši strelec Zmajev v jesenskem delu prvenstva. Uprava kluba je tudi sporočila, da ne bodo več računali na Mustafo Nukića, ker naj bi bil po njihovih besedah prestar. Pripeljano je bilo tudi nekaj okrepitev. Taboru Olimpije so se pridružili Gal Lubej Fink, Ivan Durdov in Antonio Marin. Slednji je že na svoji prvi tekmi v začetni postavi pokazal, za kakšnega igralca gre. Na gostujočem srečanju proti Radomljam je dvakrat zabil in enkrat asistiral. Zdelo se je, da smo našli idealno zamenjavo za Ruija Pedra. Seveda pa v Olimpiji nikoli ne more iti vse po načrtu. Mladi Hrvat si je na treningu natrgal križno vez in zanj je bila sezona odpisana.
Kljub tej nesreči je Olimpija na začetku spomladanskega dela kar pridno zbirala točke. Še bolj zanimivo pa je bilo to, da vodilno Celje ni bilo tako suvereno kot jeseni. Zato je bila tekma v Stožicah proti Grofom izredno pomembna za naše ligaške ambicije. V primeru zmage bi Ljubljančani zaostanek na lestvici zmanjšali na štiri točke, kar bi bilo seveda popolnoma ulovljivo. In fantje so tekmo odigrali dobro. Celjanom nismo pustili praktično ničesar, sami pa smo si priigrali kar nekaj zrelih priložnosti. Kljub temu pa je do 85. minute izgledalo, da bo bodo Rusi v Ljubljani »ukradli« tri točke, v vodstvo jih je z veliko sreče popeljal Žan Karničnik. Olimpija je po še enem golu Ratnika končno izenačila. V sodnikovem podaljšku smo imeli odlično priložnost, da bi prevzeli vodstvo, ampak nas je znova na cedilu pustila naša realizacija. Celje je vendarle iz tekme izvleklo točko in sanje o naslovu so se bolj ali manj razblinile.
Edino upanje, ki smo ga še imeli, je bil uspeh v pokalu. Naša pot v tem tekmovanju pa se je končala že na naslednji tekmi. Sredi tedna nas je na ŽAK-u izločil Koper, nekdanji klub našega tedanjega trenerja. Takrat nam je bilo vsem jasno, da bo to nova neuspešna sezona, kar se tiče uspeha na domačih tleh. Edino, za kar smo se še lahko borili, je bilo drugo mesto, s katerim bi si lahko zagotovili boljše izhodišče v kvalifikacijah za evropska tekmovanja. Dolgo časa smo imeli veliko prednost pred Mariborom, ki pa je iz kroga v krog pojenjala.
Štajerci so nas premagali tudi na tretjem večnem derbiju. V Stožicah smo imeli sicer dober prvi polčas, a smo vse zapravili v drugi polovici tekme, zgodba našega spomladanskega dela sezone. Maribor je svoje priložnosti izkoristil in nas premagal z rezultatom 1:2. Po tem porazu je bilo jasno, da Zoranu Zeljkoviću pošteno teče voda v grlo. Olimpija je štiri kroge pred koncem gostovala v Celju, kjer je domača ekipa še uradno potrdila naslov z zmago 1:0. Nato je sledil še izredno nezanimiv domač remi z Muro in uprava se je odločila, da Zeljković ni več primeren trener za Olimpijo. Odločitev je bila čudna in nepremišljena, saj sta do konca prvenstva ostali le še dve tekmi. Še bolj nelogično je vse skupaj postalo, ko smo izvedeli, da Barišić in Delius nista poiskala nadomestnega trenerja.
Tako je za zadnja dva kroga vlogo glavnega trenerja prevzel kar športni direktor Goran Boromisa. Olimpija je seveda zadnji dve tekmi izgubila in sezono končala na skromnem tretjem mestu. V Mariboru so nas večni tekmeci povsem zasluženo premagali in nas po dolgem lovljenju vendarle prehiteli. Spomladanski del je zaznamovala predvsem strelska nesposobnost našega napada. Durdov, Bristrić in Pedro Lucas so v celotni sezoni skupaj uspeli zabiti deset ligaških golov. Nobeden ni zabil več golov kot Marcel Ratnik. Prav tako so skupaj dosegli enako število zadetkov kot Rui Pedro, ki mu je to uspelo v le pol sezone. Ob vseh teh številkah je še bolj nesmiselno in nesprejemljivo ravnanje vodstva z Mustafo Nukićem, ki je je imel po štirinajstih ligaških tekmah na svojem računu štiri zadetke. Upam si trditi, da bi jih zabil vsaj še toliko v drugem delu prvenstva.
Nekaj časa je luknje krpal Raul Florucz, ki je bil skupaj z Ratnikom najboljši igralec drugega dela in je v ligi zabil devetkrat. Prav tako se je z odličnimi predstavami izkazal Peter Agba, ki so mu navijači ljubkovalno nadeli vzdevek »Črni Peter«. Najbolj pa me je navdušil naš biser v obrambi Marcel Ratnik. Mladi Prekmurec se je uveljavil kot naš najboljši branilec. Pogumno je večkrat nosil kapetanski trak in postal pravi general zadnje linije. Prav tako je postal najmlajši igralec, ki je za Zmaje zbral 100 nastopov. V sezoni je odigral kar 49 tekem, kar je za njegovo starost nekaj izjemnega. Krasita ga neskončna potrpežljivost in izjemna požrtvovalnost. Rad ima žogo in se ne skriva pred njo, kar je na njegovem položaju bolj izjema kot pravilo. Ratnik je spomladi podaljšal pogodbo z Olimpijo. Klubu je zvestobo obljubil še vsaj do leta 2026. Zagotovo pa se bo že pred tem preselil v nek bogatejši klub, kjer bo prav tako navduševal s svojimi predstavami.
Sezono 2023/24 je izredno težko opisati. Po eni strani nam je uspelo spisati klubsko zgodovino z uvrstitvijo v konferenčno ligo, po drugi strani pa smo sezono končali na tretjem mestu in brez kakršnekoli lovorike. V pozitivnem smislu si jo bomo zapomnili po golih Timija, obrambi Vide, projektilu Sualeheja, prefinjenem golu Nuke in dveh zadetkih Pedra Lucasa v Bratislavi. Negativno pa si bomo sezono zapomnili po (ne)golu Bristrića, slabem obisku na domačih tekmah konferenčne lige, brisačah proti Lilleu, šikaniranju Nukića s strani uprave, poškodbi Marina, izpadu proti Kopru, treh porazih na večnih derbijih in odpuščanju trenerja dve tekmi pred koncem prvenstva. Na žalost mi je na pamet prišlo več negativnih, kot pa pozitivnih spominov.
To je pač Olimpija, le nam uspe slabo izpeljati sezono, v kateri smo se prvič uvrstili v Evropo. Poleti vodstvo kluba (trenutno ali novo) čaka veliko dela.
