Prvič objavljeno v reviji Tovariš 19. maja 1970

Branko Podobnik

Petnajst minut je še do konca prvenstvene nogometne tekme Olimpija : Partizan, rezultat na semaforju pa še vedno kaže dve ničli. Zagrizen boj prekine oster žvižg sodnikove piščalke. Enajstmetrovka za Beograjčane! Arena onemi. Bodo vsi napori Olimpije zaman? Bodo belo-zeleni izgubili točki na domačem igrišču?

Za razmišljanje ni časa. Napadalec Partizana Mihajlović, ta nezmotljivi strelec enajstmetrovk, vzame zalet, strel, žoga kot puščica zleti proti desnemu kotu gola … Toda, Zlatko Škorić, novi vratar Olimpije, se kot panter požene v zrak in že zanesljivo ukroti okroglo usnje. Vzdihi olajšanja in sreče ter klici »bravo, Škorić«, se izvijejo iz tisočerih grl, kot da gledalci sprva sploh niso mogli verjeti, da je nevarnost mimo …

Zlatko Škorić s sinom Ronijem na naslovnici revije Tovariš

Kot blisk se je v januarju med ljubitelji nogometa razširila vest, da je k Olimpiji pristopil Zlatko Škorić, dolgoletni vratar zagrebških »plavih« in državne reprezentance. Upi Olimpije v boju za obstanek v družbi najboljših nogometnih klubov so se povečali. »Škorić lahko reši Olimpijo,« je bilo slišati govorice. Doslej je upravičil zaupanje. Z njegovo pomočjo je dosegla Olimpija doslej največji uspeh slovenskega nogometa, uvrstila se je v finale tekmovanja za jugoslovanski nogometni pokal.

Bo Zlatko zmagal tudi v boju z našim najboljšim napadalcem Draganom Džajićem in njegovimi tovariši, ki ga bodo skušali premagati v prvi finalni tekmi za pokal maršala Tita za Bežigradom? Ne vemo za rezultat, vemo pa, da bo Zlatko, trenutno najpopularnejši nogometaš Olimpije, s svojimi obrambami odločal, čigavo vitrino bo leto dni krasil Titov pokal. Ga bodo občudovali igralci Crvene zvezde ali Olimpije?

Olimpija spomladi 1970: (stojijo L-R) Gugolj, Pejović, Škorić, Klampfer, Rogić, Škulj, Gugleta, Kapidžić, Jukić, Sombolac, Hočevar; (čepijo L-R) Hacler, Golec, Bečejac, Popivoda, Ameršek, Oblak, Srbu, Čeh

Zlatka Škorića, »jugoslovanskega Jašina«, dobro poznamo z nogometnih igrišč. Zato smo se z njim pogovarjali v njegovi garsonjeri za Bežigradom, saj smo ga v krogu njegove družine, žene Dubravke in osemmesečnega sinčka Ronija, spoznali tudi kot moža in očeta. Žal so tako malo skupaj …

»Kaj hočem?« pravi Zlatko. »Nogomet je posel. Profesionalec se mora marsičemu odreči. Nogomet jemljem kot poklic, saj je le tako mogoče uspeti. Dokler ga igram, moram zaslužiti za vse življenje. Družini moram zagotoviti prihodnost. Na to sem mislil, ko sem pričel igrati. Nimam veliko denarja, toda dobro sem ga vložil. Težko je sicer, ko sem tako malo časa z Dubravko in Ronijem, saj mi pomenita vse. Dubravka me razume in se ne pritožuje …«

»Vem pa tudi, da bo postala najina sreča, ki jo sedaj uživava po koščkih, nekoč stalna. V dolgih, pustih dneh, ko ga ni, ga čakam, saj se potem, ko pride, imava še bolj rada …«

»Zlatko mi je, še preden sva se lani poročila, povedal kaj me čaka,« je moža dopolnila njegova simpatična soproga. »Vem pa tudi, da bo postala najina sreča, ki jo sedaj uživava po koščkih, nekoč stalna. V dolgih, pustih dneh, ko ga ni, ga čakam, saj se potem, ko pride, imava še bolj rada … V pomoč mi je sinček Roni, ob njem človeku ni dolgčas.«

Na prvenstvu zagrebških šolarjev, pred 15 leti, je odbornikom Elektrostroja najbolj ugajal miren, črnolas štirinajstletni fant, ki je kot za šalo lovil žogo. In čez dve leti je že branil vrata njihovega prvega moštva. S svojimi hladnokrvnimi obrambami je navdušil vodstvo Dinama in leta 1960 je prestopil v »plavi« tabor.

Zlatko Škorić v svoji bežigrajski garsonjeri z ženo in sinom

»Sprva je bilo težko, saj sem prišel v Dinamo kot peti vratar. Volja in zaupanje vase sta bili moji najmočnejši orožji. In uspel sem. Dve leti kasneje sem postal prvi vratar. Dobro se spominjam, da me je na prvi tekmi poškodoval moj sedanji soigralec, Lazović, tedaj napadalec Veleža. Za Dinamo sem odigral več kot 400 tekem, trikrat smo v tem času osvojili pokal maršala Tita, enkrat smo bili evropski pokalni prvaki, le državnega prvenstva nam ni uspelo osvojiti. Štirinajstkrat sem nastopil tudi v modrem dresu z državnim grbom in najbolj mi je ostala v spominu tekma z nogometaši Sovjetske zveze pred petimi leti v Beogradu, saj mi je po njej čestital moj veliki vzornik Lev Jašin.«

»Plavi« vratar je postajal vse boljši. Menažer škotskega Celtica mu je ponujal za prestop kar 80.000 dolarjev. Toda jeseni 1967 leta je moral Škorić k vojakom. Povratek med stative vrat pa je bil težak …

»Dinamo mi je izkazal zaupanje le na eni tekmi. Po daljši prekinitvi igranja sem seveda branil malo slabše in že sem sedel na klopi za rezervne igralce. Bilo je težko. Da bi spet pridobil zaupanje vase, sem odšel v francoski klub Avignon, kjer sem ostal le pol leta. Vleklo me je domov. Domačim ljubiteljem nogometa in predvsem Dinamu sem hotel dokazati, da z 28 leti še nisem za staro šaro. Prišel sem k Olimpiji in če bodo z menoj zadovoljni, bom pri njej ostal. Ljubljana me spominja na Zagreb, lepo so me sprejeli, največ pa mi pomeni zaupanje navijačev.«

Po treningu se prileže sadni sok: Zlatko Škorić in Nedeljko Gubolj

Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Pri nogometaših to navadno ni res. Mislite, da bo šel Roni po vaših stopinjah?

»Če bo rad igral nogomet, zakaj pa ne? Izplača se že zato, da vidiš svet. Jaz sem bil povsod, razen v Avstraliji.«

Vaš način branjenja spominja na Jašina. Hladnokrvno, mirno lovite žogo. Menda se vas posebno bojijo strelci enajstmetrovk?

»Vsak strel poskušam ubraniti na najbolj enostaven način, brez paradiranja. V tem skušam posnemati svojega vzornika. Vem, da gledalcem to včasih ni všeč, je pa koristno. Kar pa se enajstmetrovk tiče, naj povem, da sem jih od 83 na prvenstvenih ali pokalnih tekmah ubranil 49. Najvažnejša pri branjenju enajstmetrovk je koncentracija. Drugo je moja skrivnost.«

Za Jugoslovane pravijo, da smo nogometni narod. Res je, da imamo vedno dobre igralce, uspehov državne enajsterice pa ni.

Igralci Olimpije po treningu zapuščajo Bežigrad (L-R): Marjan Golec, Vili Ameršek, Zlatko Škorić, Brane Oblak, Zlatko Klampfer in Borut Škulj

»Seveda jih ni, saj reprezentanca, ki v dveh letih preizkusi 100 nogometašev, ne more uspeti. Slabijo pa jo tudi odhodi najboljših v tujino, mi pa jih ne pokličemo, ko bi jih reprezentanca še kako potrebovala,« je vneto odgovoril Škorić.

»Vidite, pustili smo Šekularca, Skoblarja, Zambato, Galića, sedaj odhaja še moj prijatelj Rudi Belin. In to zaradi limite, ki je nevzdržna, in pa davkov. Belin je dobil za odhod v Belgijo milijon dinarjev, če bi mu dal Dinamo 500.000 dinarjev in mu ne bi bilo treba plačati davka, bi Rudi podpisal z njim pogodbo za vsa leta ko bo še igral nogomet. Džajić lahko dobi sedaj za prehod v tujino tudi do 200.000 dolarjev, če bi dobil doma 500.000 dinarjev in mu ne bi bilo treba plačevati davka, bi tudi ostal. Potem pa se čudimo, zakaj je vse manj gledalcev na tekmah. Ljubljenci tisočev navijačev odhajajo, navijači pa ob nedeljah ostajajo doma. Toda nogometaše moramo razumeti, so pač profesionalci.«

Vseeno pa je doma še vedno dovolj odličnih napadalcev, ki se jih vratarji še posebno bojite. Povejte še, za katere vratarje bi se odločili, če bi jih morali izbrati šest?

»Trenutno sta najnevarnejša Džajić in Musemić, čeprav tudi drugih ne smemo podcenjevati. Nikogar pa se posebej ne bojim. Mnogo dobrih igralcev je tudi v Olimpiji, ki bo svojo pravo vrednost šele pokazala. Od vratarjev pa mi najbolj ugajajo Čurković, Vukčević, Knežević, Radović, Mutibarić in Dautbegović.« In kje je vaše mesto? »To naj povedo drugi,« je hitro odgovoril.

Če bi združili angleško in nemško borbenost ter italijansko in špansko duhovitost in temperament, bi dobili idealno moštvo.

Igrali ste s klubi iz držav z različnimi nogometnimi šolami. Kakšne odlike naj bi krasile »super« moštvo?

»Povedati je lahko, doseči pa nemogoče. Če bi združili angleško in nemško borbenost ter italijansko in špansko duhovitost in temperament, bi dobili idealno moštvo.«

Olimpija je bila ob vašem prihodu v slabem položaju. Kljub temu, da ima dobre igralce. Kaj menite, boste ostali v I. zvezni ligi?«

»Še vedno je težko, toda obupati ne smemo. Imamo kvalitetne igralce, našo pravo vrednost bomo šele pokazali. Mogoče že v boju za Titov pokal. Če premagamo Zvezdo doma z dvema goloma razlike, bo najdragocenejša trofeja našega nogometa naša.«

Zelo ste popularni. Kaj menite o tem?

»Ne vem, če sem zares popularen, saj ne hodim dosti po mestu. Vem pa, da si moraš popularnost zaslužiti z dobrim igranjem, ne pa z govorjenjem.«

Zlatko Škorić

Prijatelji in tovariši na igrišču vas kličejo »Žoga«. Zakaj?

»Ko sem bil še majhen deček, smo igrali nogomet z žogo iz cunj, saj nismo imeli denarja za pravo žogo. Nekoč pa so mi poklonili pravo nogometno žogo. Stekel sem na ulico in v trenutku največje sreče zavpil: Evo, nove žoge! Prijateljem se je zdelo čudno, zakaj nisem rekel lopte, in so me krstili za – Žogo.«

Poznamo Škorića kot trdega in zagrizenega borca v črnem dresu na igrišču. Kakšen pa je Zlatko Škorić doma?

»Nežen in pozoren, skrben mož in oče,« je namesto Zlatka odgovorila njegova soproga. On pa jo je dopolnil: »Rad se z ženo in sinom odpravim v naravo, igram tenis, ko bom imel več časa, bom hodil na ribolov, še najraje pa se skupaj z Dubravko igram z Ronijem in poslušam plošče.«

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.