Prvič objavljeno v reviji Tempo, 1983

D. Šarenac

Nedeljko Gugolj je preživel vse Olimpijine bolezni. Tiste otroške, tiste mladostniške in tudi nekatere, ki so novejšega datuma. Skoraj pol ekipe se mu je tekom minulega julija razteplo po vsej Jugoslaviji – Zagreb, Beograd, Split, on pa je, v Ljubljani, ostal pokončen.

On je v tej Olimpiji še iz časov, ko se niti ni tako imenovala – takrat je bila Odred. Prišel je kot igralec pred skoraj četrt stoletja, davnega leta 1959. Iz zeniškega Čelika (pred tem je igral v trebinjskem Leotarju). Za Olimpijo je igral polnih pet let, na mestu tistega vezista, ki je steber obrambe in začetnik napadalnih akcij.

Med igranjem v šestdesetih letih, se je pripravljal na vlogo trenerja. Pripravljal se je in se je tudi pripravil za dobrega trenerja, začel pa je tako, kot začnejo vsi pravi, dobri trenerji: najprej je treniral najmlajše, potem nekoliko starejše, končno pa je v sezoni 1969/70 prevzel prvo moštvo. To je bila tista zasedba iz 1970, ki je prišla celo do finala pokala (spomnimo se, v Ljubljani je bilo z Zvezdo 2:2, v Beogradu pa je Zvezda zmagala šele po podaljšku z 1:0). V naslednji sezoni (1970/71) je Olimpija, še vodno pod Gugoljevim vodstvom, zasedla sedmo mesto in to je bil njen največji prvoligaški domet.

Nato so se od 1972/73 naprej v Olimpiji zvrstili drugi trenerji – Luštica, Milošević, Bečejac, Elsner, Varagić, Višnjevac, mogoče smo koga tudi preskočili. V tem času je bil Nedeljko Gugolj trener Olimpijinih mlajših kategorij. Dve sezoni (med 1980 in 1982) je v tem vmesnem času preživel v užiški Slobodi. Potem pa se je leta 1982 vrnil v Olimpijo, spet kot prvi trener.

Letošnjo spomladansko sezono Olimpije, od marca do junija, lahko ocenimo kot doslej največji uspeh te ljubljanske ekipe. Na spomladanski prvoligaški tabeli je prvi Hajduk, druga pa Olimpija! Olimpija je v spomladanskem delu masovno osvajala točke na gostovanjih, v celem tem delu prvenstva je izgubila le tri tekme, prejela je najmanj golov …

Se je Ljubljana ustrašila šampionske Olimpije?

Kako je lahko takšna ekipa, ki je bila v vzponu, polna elana, z veliko uspehi, vse bolj zrela, tako naglo razpadla? O tem smo se pogovarjali z Nedeljkom Gugoljem … Se je Ljubljana ustrašila šampionske Olimpije?

Če gledate od zunaj, bi lahko rekli, da so igralci Olimpije igrali tako dobro, da so pritegnili pozornost močnih klubov. In zgodilo se je, da so odšli vsi tisti, ki so se iztekle pogodbe: Elsner, Bošnjak, Iskra, Budinčević, Martinović … Tudi drugi bi odšli, če bi se jim iztekle pogodbe, ker so bile oči močnejših klubov uperjene v še nekatere igralce. Tarča je bil tudi Mihajlo Petrović, pa mladi, devetnajstletni Katanec in tudi Janez Hudarin …

Olimpija v sezoni 1982/83, ko je pod vodstvom Nedeljka Gugolja osvojila sedmo mesto v prvi zvezni ligi

Ampak tudi druge ekipe igrajo dobro, pa to ne pomeni, da bodo v prestopnem roku razpadle. Zakaj se je to zgodilo Olimpiji?

Znano je, da je bil klub v težki finančni situaciji. Dolgoval je tudi svojim igralcem. V resnici se na novo zadolževanje ni smelo niti pomisliti. Prevladalo je mišljenje, da se morajo dolgovi zmanjšati. Takšna je splošna klima v Sloveniji.

Dolgov se ne more likvidirati čez noč

Govori se o dolgovih v višini približno štirih starih milijard. Kako so se zapravile te štiri milijarde, v kolikšnem času, na kakšen način?

Ta denar ni bil zapravljen v dobesednem smislu. Tu govorimo o kopičenju dolgov, kopičenju kreditov, o stanovanjih, o nekaterih transferjih. To se je nabiralo več let, plačilo se je odlagalo, zadeve so nekaj časa mirovale, zdaj pa so se povampirile. In potem je udarilo. Letos. Na žalost se je to zgodilo ravno zdaj, ko je šlo ekipi na terenu dobro.

Mnogi so mnenja, da bi bilo treba Olimpiji pomagati, da prebrodi krizo. Da se finančna kriza ne sme reševati s prodajo igralcev. Kakorkoli že, težko je verjeti, da sedaj Olimpija nima več dolgov.

Če bo razprodaja pomagala pa je težko reči. Kdo bo vrnil naše dolgove? Če bi ostali v isti zasedbi, bi se borili za nekaj več kot spomladi.

Situacija se je popravila, vendar je Olimpija še vedno zadolžena. Dolgov se ne more likvidirati čez noč … Če bo razprodaja pomagala pa je težko reči. Kdo bo vrnil naše dolgove? Če bi ostali v isti zasedbi, bi se borili za nekaj več kot spomladi.

Kaj?

Morda tudi za naslov prvaka! V vsakem primeru bi se Olimpija enakovredno kosala za prvo mesto. Poglejte to: Crvena zvezda je kupila osem novih igralcev, da bi ustvarila pogoje za pravo ekipo. Mi pa smo ekipo že imeli, če bi kupili samo še dva igralca, bi se borili za naslov!

Zakaj jih niste kupili?

V tem je poanta. Tukaj v Ljubljani je drugačna mentaliteta. Tukaj ljudje vendarle niso takšni nogometni fanatiki. Tukaj je ljudem sicer nogomet všeč, a to ni strastna ljubezen.

Nedeljko Gugolj leta 1983

Nogomet se v Ljubljani ne poveličuje

Časi se spreminjajo, Nedeljko. Od nekdanje tako imenovane tujske legije Olimpija zdaj s svojimi domačimi močmi zalaga neke druge tujske legije. Mnoge je zanimalo, če ste se vi, kot trener, strinjali s vsemi temi odhodi iz Olimpije. Ste dali zeleno luč?

Naš strokovni štab, Rogić, Frančeškin in jaz, smo klubu podali svoje mnenje o igralcih, ki bi morali ostati in tistih, ki lahko odidejo. No, tukaj so se stvari premešale in so odšli tisti, ki smo jih hoteli zadržati! Vprašali so nas za mnenje, ampak je bila očitno finančna situacija važnejša od naših trenerskih načrtov.

Jasno. Lahko bi se postavila teza, da se je Ljubljana ustrašila šampionskih zmožnosti Olimpije. Ker take zadeve stanejo, oziroma povečujejo dolgove, kajne?

Raje vam bom povedal nekaj o Ljubljani. Ljubljana ima svoje športne legende. Cerar, Daneu, Elsner … Spoštuje jih in ceni, ne pozablja jih, vendar jih ne poveličuje, kot to počnejo druge sredine s svojimi legendami. Kot sem že omenil, tukaj je ljudem nogomet všeč, vendar se ga ne mistificira. Ena anekdota. O vratarju Janjušu. Tukaj so ga izredno lepo sprejeli in odlično se je znašel. Ampak je vseeno odšel že po nekaj mesecih. Veste zakaj? Ker na ljubljanskih ulicah ni doživel tistega, na kar je bil navajen v Sarajevu, v Novem Sadu, tam kjer je prej branil. In je odšel. Ljubljana se mu je zdela nogometno hladna.

Ljubljana je bila hladna tudi do Elsnerja. Povejte iskreno, ste verjeli, da bo Marko Elsner vendarle ostal v Ljubljani?

Iskreno: verjel sem do zadnjega trenutka – da bo ostal! Nisem hotel verjeti, ko so mi rekli, da je podpisal za Zvezdo.

Je fant naredil napako, ker je odšel iz Olimpije?

Če me vprašate, ali mi je žal, da je odšel, vam moram povedati, da sem s težkim srcem sprejel to dejstvo. Ne samo jaz, vsi naši igralci. Ampak, ali je naredil napako? To bo sam ocenil, ko bo prvič zaigral pred 100.000 gledalci. To bo njegov prvi in najtežji preizkus. No, ker je pošten, razumen in smel fant, bo tudi to prestal. Skozi to prizmo morda tudi ni naredil napake.

Ni vse tako črno

Govorilo se je, da ste tudi vi najavili odhod takrat, ko je prišlo do masovnega eksodusa igralcev. Zakaj ste hoteli oditi (in kam)? In zakaj ste ostali?

Res je, da sem želel oditi, čeprav si nisem predstavljal, kam bi šel. No, ostal sem, ker ko trezno razmislim, naša situacija niti ni tako slaba. Ne bomo prvaki (in tega od nas tudi nihče ne pričakuje), ampak bomo vsem še naprej trd oreh. Poglejte, kdo vse je ostal. Fantastični Dalanović, ki sodeč po statistiki povprečno prejme manj kot gol na tekmo. Tukaj sta tudi oba Amerška, Voljč, mladi Katanec, poletni Hudarin … Da o Mihajlu Petroviću niti ne govorim. Tukaj je tudi novi Darko Domadenik … Imamo tudi veliko, zares veliko mladih igralcev, ki so pred nekaj tedni igrali v finalu mladinskega pokala Jugoslavije. No, zato sem ostal.

Veste, kaj so mi odgovorili. Naj oni imajo štadione in terene, mi imamo pa Klinični center, ki mu ni enakega v Evropi.

Nimamo štadiona, imamo pa Klinični center

Nekaj vprašanj o štadionu. Teren je, na primer, tako slab, da nekateri nogometaši, domači in tisti od drugje, smatrajo, da ni samo nevaren ampak smrtno nevaren. Kako v nekem tako racionalnem okolju kot je Ljubljana, lahko pride do tega, da sta teren in večji del štadiona v tako slabem stanju?

To smo spraševali neke člane naše uprave, tukajšnje politike. Rekli smo, da imajo tudi v mnogih naših manjših okoljih (da o večjih sploh ne govorimo) odlične terene, celo več njih. Veste, kaj so mi odgovorili. Naj oni imajo štadione in terene, mi imamo pa Klinični center, ki mu ni enakega v Evropi. Kaj naj jih potem še sprašujem.

Prišli so neki čudni časi, Nedeljko, tudi za šport.

Ne vem, če je to čudno, trdim pa, da bodo tudi mnogi drugi klubi prišli kmalu v to situacijo. In to je situacija s katero se moramo sprijazniti. Če imaš, imaš, če nimaš, nimaš. Troši kolikor imaš, ne troši tistega kar nimaš. Prišel je, skratka, čas, ko lahko tisti, ki pritegne na svoje tekme 100.000 ljudi, v svoje vrste pripelje kogar želi. Eni bodo ustvarjali, drugi pa kupovali. Tako je bilo tudi prej. Zdaj se samo menjajo vloge.

Menjajo se vloge, le Nedeljko Gugolj, ki je pravkar dopolnil 50 let, ostaja isti. Pokončen, deloven, pripravljen da, kot vedno, zaviha rokave, da spet začne od začetka. In kar je se posebej važno, ta Črnogorec iz Nikšića po rojstvu, Hercegovec iz Trebinja po družinski tradiciji in Slovenec po nogometni opredelitvi, je vedno bil (in ostal) optimist, nikoli se ni predajal, pa se tudi tokrat ne bo. Ker verjame, da ima ta zdesetkana Olimpija dovolj moči, da se enakovredno kosa tudi z najmočnejšimi v prvoligaški druščini in na koncu doseže – zavidljivo uvrstitev!

Iz srbščine prevedel Miha Zupan

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.