Prvič objavljeno na nkolimpija.com 21. januarja 2010

Boris Škraban

Če pogledamo izbore za športnico in športnika leta, ki jih je bilo vse polno zadnji mesec, potem je odgovor jasen: radi imamo šport, a še raje imamo uspeh. Namreč, kolikor spremljam vse te različne izbore tekom dolgih let, je razlagi uradnega voditelja ali voditeljice prireditve, ki po vrsti seveda najprej našteva vse mogoče športne dejavnosti uspešnice ali uspešnika, na koncu vedno neizogibno dodan še v tekočem letu dosežen uspeh, in to je ponavadi neka strašno pomembna medalja ali strašno pomembna uvrstitev na nekem strašno pomembnem tekmovanju. Ne glede na razlog, osebo, dogajanje, kraj ali čas: odločitev o izboru pretehta en sam uspeh.

Izbor za športnika leta 2009

Nizu vseh mogočih nenavadnosti sem dodal še to, da v teh izborih ne sodelujem, navkljub novinarskemu zanimanju, klicu radovednosti in želji, da se zaslužnemu da zasluženo. Niso mi odveč, izbori namreč, in tudi da nekdo dobi, kar mu gre, me pa vedno znova spravljajo v skrajno neroden položaj. V zadrego. Pravzaprav že kar v obup. Ugotovim, kako sem neveden. Ugotoviti tega pa nihče ne mara, kajne.

Najprej si ne znam odgovoriti, kako naj primerjam zimske in letne športe. Je skok v daljavo enak biatlonu? Pa težava s suhimi in mokrimi športi: je vaterpolo primerjati s kegljanjem? Potem se mi zaplete znotraj zimskih in letnih športov: je drsanje enako teku na smučeh in ali je nogomet enak tenisu? Povsem pa odpovem, ko želim primerjati posamične in moštvene športe. Da je maraton enak hokeju? In med sabo: je bob štirised enak veslaškemu četvercu, to dvoje pa je enako štafeti 4×100? Pa kaj še. Seveda ne. Ampak nekdo to vsako leto primerja. Res. Primerja. In se odloči. Za najboljšega športnika ali športnico. Za šampiona.

Ne predstavljam si, da je moj nekdanji sošolec Beno, ki redno in za svoj »gušt« teče vsak dan vsaj tam od srednje šole dalje (kar ga pač poznam in pomnim), zdaj pa se bliža Abrahamu, kaj manj šampion od dobitnika ali dobitnice zlate olimpijske medalje. Da rekreativec, ki ga sicer ne poznava ne jaz ne ti, draga bralka ali bralec, ampak ki pa vstane ob 5. uri zjutraj, da opravi svojih 20 kilometrov na kolesu, pa naj zašiljeni koli dežujejo, ni šampion. Ali da šampion, ki je na sceni že 15 let in več, letos pa pač ni dobil tiste kepe kovine okoli vratu, in ni več »najboljši športnik«, ker ga je nekdo, le z odtenkom tega staža, v tem ali nekem drugem športu prehitel na ta ali drugačen način, za milimeter ali stotinko sekunde ali kar je že meril, ki naj nam merijo, umerijo in izmerijo šampione. Ne bi se mogli bolj motiti.

Šampion je šampion je šampion.

To je eno zelo preprosto načelo. Načela. Tista stvar, ki je sicer ne moreš na kruh namazati, ko se oglaša prazen trebuh ali blagajničarki ponuditi namesto plačila in tudi na koncu obračunske dobe ne moreš uveljaviti popusta iz tega naslova. Niso predmet pogajanj, so trda, ponavadi jih dobiš nazaj v glavo, te pa vodijo skozi življenje, kadarkoli si na razpotju. So boleč, a zanesljiv vodič. Zaradi katerega pravzaprav preživiš. Kot človek in ne kot cunja. Če se razumemo.

Na teh straneh vemo, kdo je šampion. Drži? Kot pribito!

In  eno izmed takih načel je, da se navija za mnoge klube, ljubi pa samo enega. Tudi ko ta ni najboljši … ko ni šampion. Tak, okinčan s plehom, venci in vsem tistim, kar je menda tako zelo pomembno. Ali pač. Ljudje pridejo in gredo, klub pa ostaja. Šampion ostaja šampion. Slab dan gor ali dol. Šampion je šampion je šampion. Na teh straneh vemo, kdo je šampion. Drži? Kot pribito! Komur je jasno bistveno, se odloča le o vprašanju, kdo je gospodar tvojega srca. Pardon, šampion srca. In se tistega, kar je ugotovil, drži. Kot pribito.

Nekateri smo se o tem odločili že davno. Nekateri smo se odločili, da ljubimo v vsaki obliki, z vsemi sredstvi in na vsak način. Nekateri nadaljujemo s tem,  tudi ko se ne cedita med in mleko … in tako že enajsto leto. In tako lahko še vsaj naslednjih enajst. In tudi bomo. Pa če nam je to zadnje. Lahko sicer razlagamo, zakaj, dokler ne postanemo rdeči v lica, in razlagamo še naslednjih enajst let, pa nekateri tega še vedno ne bodo doumeli. Tisti pa, ki mislite enako kot mi, pa ste nas razumeli takoj. In ste z nami. Od samega začetka. Po malem, ker se tudi najdaljša pot začne z enim samim korakom, prihajate novi. In zato vam večna hvala. Vi ste naši šampioni.

In boste vedno šampioni.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.