Sportske novosti, september 1984
Po sestanku izvršnega odbora
Čigava je Olimpija? Drugačnega vprašanja si človek ne more zastaviti potem ko je poslušal poročili šefa strokovnega štaba Nedeljka Gugolja in tajnika Petra Žagarja, v katerih je manjkalo malo več samokritičnosti. No, pustimo to, ker v tem trenutku niti ni pomembno. Kar je bilo, je bilo, poti nazaj ni več. Ker zdaj je glavno vprašanje, kaj bo v prihodnosti.
Člani izvršnega odbora, ugledni ljubljanski gospodarstveniki, družbeno-politični in športni delavci, so pogosto sami sebi v nemoči postavljali to vprašanje.
Drugače ni šlo, ker je bil klub osamljen, brez potrebne pomoči. V mestni politiki, v jugoslovanskem nogometnem prostoru, Olimpija ni veliko pomenila, ker nihče ni prevzel odgovornosti in klub je životaril v povprečju.
Egon Conradi, ki je že leta v klubu in Miro Samardžija, sta v nekem trenutku, med iskanjem izhoda iz slepe ulice, povedala prave besede: »Do tega je moralo priti. Agonija traja že leta, traja več od desetih od skupno devetnajstih prvoligaških sezon. To je bila permanentna borba za golo preživetje. Drugače ni šlo, ker je bil klub osamljen, brez potrebne pomoči. V mestni politiki, v jugoslovanskem nogometnem prostoru, Olimpija ni veliko pomenila, ker nihče ni prevzel odgovornosti in klub je životaril v povprečju. Takšno stanje nas je pripeljalo do tu in če se bo tako nadaljevalo, bomo šli še nižje. Mislim, da ni drugega izhoda, kot da se mestnim strukturam postavi vprašanje – čigava je Olimpija?«
»Če ne dobimo potrebne materialne podpore nima smisla govoriti o vrnitvi med prvoligaše, ker to nima osnove. Za povratek je potrebna močnejša ekipa, a brez sredstev to ne gre. Zato pojdimo na klubsko skupščino s sledečim predlogom: ali živeti kot živijo drugi, s polno materialno pomočjo, ali pa razpasti, ker v tem stanju izvršni odbor ne more voditi kluba.«
Te besede nemoči dveh entuziastov so bile sprejete kot vodilo, s katerim se bo šlo do mestnih struktur in na skupščino kluba.
B. V.
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan
