Prvič objavljeno v Sportskih novostih maja 1989
Darko Imenjak
Miloš Šoškić, trener nogometašev Olimpije, je deloval utrujeno, depresivno. Bil je izredno zadržan in je najprej komaj odgovarjal na naša vprašanja, nato pa je energično pokazal na miličniški avtomobil, zadolžen da ščiti in brani Olimpijin avtobus ob odhodu iz Banjaluke.
»Na srečo njihova pomoč ni potrebna. Veste zakaj? Ker smo izgubili. Če bi zmagali, bi se že našel kdo, ki bi nas žalil, provociral, morda napadel. Napišite to, prosim vas, ker ne govorim iz vljudnosti. Na našem gostovanju v Čačku, kjer nas je kot slovensko moštvo publika poniževala in žalila, nas je rešila milica, ki je bila jugoslovanska. Saj veste, kaj mislim. Zahvaljujem se jim, ker so takoj preprečili vsako pljuvanje in nevarno situacijo in so nas zaščitili.«
Zgodba se je pravzaprav začela prejšnjo sredo, ko je sodnik tekme Vančo Kocev iz Štipa prišel v Banjaluko kar štiri dni prezgodaj. Gostil ga je, seveda, nogometni klub Borac, ki je že prej na svoji koži izkusil, da so naši sodniki zelo občutljiva bitja, ki na pozornost in gostoljubnost odgovarjajo s pozornostjo in domačinskim sojenjem, na nepozornost in izmikanje pa z – enajstmetrovkami.
Mogoče je imel Kocev neodložljive posle v Banjaluki, mogoče je pripotoval prej zaradi oddaljenosti rodnega kraja, toda ko so pri Olimpiji slišali, koliko časa je imel Vančo za ogled mesta v katerem igrajo morda ključno tekmo za vrnitev v prvo ligo, nihče več ni mogel ukrotiti njihove domišljije, kako bo sodil, ko se srečanje začne.
Ob živce jih je spravila na oko nepomembna podrobnost, katero so razumeli kot kronski dokaz, da tekma ne bo regularna. Olimpija s pomočjo zasebnika, ki z njimi potuje po vsej Jugoslaviji, snema vse svoje tekme. Razen te v Banjaluki, saj njihovemu snemalcu, čeprav se je predstavil kot radoveden navijač, ne kot predstavnik Olimpije, ni bil dovoljen vstop s kamero.
»Od kje je to? Kje piše? Kje je ta zakon, ki navijaču prepoveduje snemati tekmo z video kamero? V vseh deželah na svetu gre lahko na štadion sto kamer, ne samo ena. Ko pridejo v Ljubljano, jim nihče ne preprečuje, da bi snemali. Razumeli bi, če bi šlo za televizijsko hišo, ki ni plačala pravic za prenos. Ampak to … Nič ne trdimo, ničesar ne predpostavljamo. Postavili vam bomo samo eno vprašanje. Zakaj se pri Borcu bojijo, da bi nekdo posnel celo tekmo?« so ogorčeno razlagali v upravi Olimpije.
Za Proleter eni in drugi mislijo, da ima najrazvitejši in najučinkovitejši športno-mafijski marketing …
Človek, ki ima rad nogomet, je vsekakor vzhičen ko vidi s koliko medsebojnega zaupanja in spoštovanja klubi govorijo o svojih nasprotnikih. Pri Borcu niso ostali dolžni Olimpiji, saj so bili prepričani, da igrajo proti bogatim Slovencem, katerih trener Šoškić je, zahvaljujoč svojim vezam v srbskih klubih, kupil niz točk na gostovanjih po Srbiji in Črni Gori. Za Proleter eni in drugi mislijo, da ima najrazvitejši in najučinkovitejši športno-mafijski marketing, kot se je slikovito izrazil slovenski kolega. Marketing, ki posluje samo z devizami, ne z dinarji. Podkupovanje sodnikov je, za sodnika in za klub, stvar poslovnosti in sposobnosti klubskih uprav in trenerjev, ne pa morale, ki se je izgubila nekje v labirintu lažnih vrednot.
Vsak sumi vsakega, v glavnem brez trdnih dokazov, ki jih je težje najti kot kozarec šampanjca v puščavi, tako da nam v iskanju resnice ostaja samo zdrav razum in lastne oči. Do resnice pa se lahko pride tudi na način, ki ga predlaga Miloš Šoškić.
»Kot sem že rekel, posnete imamo vse svoje tekme. Vsak jih lahko pogleda in se prepriča, če smo pošteno osvojili svojih 40 točk. Vse do zadnje so bile osvojene pošteno, to pa je rekord za to ligo. Veste, lažje je nastopati v prvi ligi, sojenje je boljše, manj je grobosti in pritiska.«
Mi smo si tekmo ogledali v živo in vest nam nalaga, da regularnost derbija v Banjaluki postavimo pod vprašaj. Opisali bomo, brez odvečnih zaključkov, ki jih prepuščamo bralcem, vse kar smo videli na drugoligaškem derbiju, ki je bil najavljen kot Borčevo maščevanje Olimpiji. Slednja jih je s tem, da je davnega leta 1981, osvojila točko na tem istem štadionu, za dolgi niz let poslala v drugo ligo.
V mestu prireditelju so publika, uprava in igralci kot kepa snega, ki se ob kotaljenju po hribu spreminja v plaz, ustvarili vzdušje, v katerem Borac, ne glede na način, mora zmagati in postati prvoligaš. Dvajseterico navijačev iz Ljubljane je pričakal odred milice, kar niti ni čudno, saj se to dandanes dogaja na vsaki malo važnejši tekmi. Malo zastrašujoče pa je, da je morala milica pričakati in pospremiti tudi avtobus z nogometaši. Olimpijo so v Banjaluki spremljali tudi slovenski novinarji. Iz Mladine je prišla cela ekipa z novinarjem in fotoreporterjem na čelu.
Za varnost na tekmi je skrbelo 350 miličnikov, ki so naredili krog okoli igrišča, po koncu srečanja pa s tepežem kaznovali vsak poskus, da bi se kdo približal avtobusu Olimpije. Seveda le, če je imel v sebi tisto dozo agresivnosti, da se ga proglasi za sumljivega. Šoškić bi rekel, da so delo opravili jugoslovansko.
Na vhodu v prostore uprave Borca je visela pesmica, ki so jo spesnili navijači. Šla je približno takole: »Josip Kuže brine brigu, da Borac uđe u prvu ligu.« Dokaz privrženosti Kužetu in klubu. Medtem je Kuže moštvo odpeljal v karanteno, v letovišče Laktaši, kakih trideset kilometrov iz Banjaluke. Za to je imel več razlogov. Po Banjaluki se je govorilo, da ima opozicijo, ki komaj čaka, da se ga znebi, da ni simpatičen nekaj popularnim igralcem, ki jih je ujel v večernih urah v lokalu s steklenicami vina na mizi. Čeprav je imel (kot se je pokazalo tudi na tekmi) popolno podporo publike, ki je po vsakem zadetku skandirala njegovo ime, ni nobenega dvoma, da je bil od rezultata proti Olimpiji odvisen njegov obstanek v klubu.
Tekma se je, po našem subjektivnem mnenju, končala že nekaj minut po tem, ko se je začela, saj je bil že ob prvem stiku z žogo igralec Olimpije grobo pokošen, ob drugem je dobil udarec brez žoge. Sodnik ni v teh prvih minutah pokazal niti rumenega kartona, čeprav, kot so rekli kolegi iz Mladine, prekrški niso bili le za rdeč, pač pa za črni karton. Bolj jasne so postale besede trenerja Šoškića, ki si je pred tekmo zamislil, da bo njegova ekipa igrala napadalno, kar pa je bilo povsem neizvedljivo, saj v prvem polčasu ni bilo niti ene situacije z dvema dotikoma žoge – brez prekrška. Po tekmi je depresivno izjavil: »Zdi se, da so tudi do Banjaluke prišle vesti, da Olimpija ne more zmagati, če se proti njej igra grobo.«
Nasilje na igrišču se, na srečo, na tribunah ni manifestiralo, saj tam na igralce Olimpije niso gledali kot na Slovence. Na to nas je opomnil le kak osamljen vzklik. Vendar je publika uživala v zmagi, v nedosojenih prepovedanih položajih, v katerih so se nekajkrat znašli njihovi igralci, v nedosojenih prekrških. Škoda, ker Borac je že pokazal in dokazal, da lahko z igro premagujejo tudi prvoligaše, da niso inferiorni niti v mednarodni konkurenci. No, nasilje nad nogometom boli, tudi če ga samo gledate. Zato v tej obtožnici pravico do zadnje besede dajemo poražencem, saj je po začetni tišini iz Miloša Šoškića bruhnil plaz besed.
»Če si Olimpija v tej sezoni ne izbori vrnitev v prvo ligo bo to, za dolgi niz let, slovo nogometa od Slovenije. Slovenska javnost bere o aferah, dogovorjenih tekmah, prevarah v nogometu in to jo odbija. Če se nam zgodi kaj takega, bo javnost obrnila hrbet nogometu. S trdim delom, z igro, z atraktivnostjo smo začeli vračati gledalce na naš štadion. V Olimpiji ne trgujemo s točkami, ker bi nas to uničilo. Dobro plačamo svoje igralce, čeprav nismo bogati in imamo najslabši štadion v ligi, tako prvi kot drugi. Toda vsak dinar, ki ga damo nogometašem gre skozi kontrolo SDK. Morda to niso zakoni NZJ, so pa družbeni zakoni. Naša ekipa je mlada, predstavlja prihodnost slovenskega nogometa. Povečini so to naši igralci, vzgojeni v Ljubljani in nikakor ne drži sloves, ki ga imamo že leta, da samo kupujemo igralce od drugod. Morda, če se uvrstimo v prvo ligo, pripeljemo kakšne okrepitve, dva ali tri igralce, toda okostje moštva bodo ti mladeniči, na katere sem zelo ponosen. Mesto nas je sprejelo, prav tako mestno gospodarstvo. Vem, da tudi ostali klubi mislijo, da morajo nujno uspeti, da je od uvrstitve v prvo ligo odvisen nogomet v njihovi republiki ali regiji in to spoštujem. Toda če ne bomo igrali pošteno, bomo vsi izgubili, ker nam gledalci počasi ampak vztrajno vsem obračajo hrbet. Poglejte samo povprečen obisk na naših nogometnih tekmah. Za to smo krivi vsi, ki delamo v nogometu, trenerji, ki jih zanima samo uspeh čez noč, uprave, katerih funkcionarji svoje mandate v klubih razumejo kot priložnost, da si postavijo spomenik in vi, novinarji. Sit sem lažnega prijateljstva, ki vlada me našimi nogometnimi klubi. Tukaj nas z nasmeškom na obrazu pričaka vsaj sedem funkcionarjev, pretvarjajo se, da so veseli našega prihoda, če pa bi izgubili tekmo, nas ne bi niti pozdravili. Čas je, da dojamemo, da ne smemo razmišljati samo o osebnem klubskem interesu, pač pa o interesu nogometa, ki bo propadel, če se ne spremenimo.«
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
