Sportske novosti, junij 1984
Drago Kranjc
Kolikokrat se vprašamo kaj počnejo nogometaši ko prenehajo z igranjem nogometa; ali imajo zagotovljeno eksistenco, ki bi jim jo zagotavljala končana šola ali kvalifikacija? Neštetokrat isto vprašanje. In v koliko primerih – številnih – izvemo, da ta ali oni nima zaposlitve, ne zato, ker je ne bi mogel najti ali dobiti, pač pa preprosto zato, ker je, ko je imel »zaposlitev« v nogometu in je bil dobro plačan, živel brezbrižno in ni mislil na to, kaj ga čaka, ko bo kopačke obesil na klin.
Vsi ne morejo biti trenerji – tudi za to je potrebna kvalifikacija, vsi ne morejo biti direktorji klubov, ker je treba tudi za to imeti določeno znanje. »Jugoslovanski model«, ko se morajo nogometaši znajti kakor vejo in znajo in zato odpirajo »kafiče« ni redek, vendar to lahko počnejo le tisti, ki so si na nek način zagotovili sredstva in se lahko ukvarjajo s tem poslom, vsi pa tega ne morejo ali ne znajo.
Na tekmi Olimpija – Rijeka smo se prav o tem pogovarjali s trenerjem mladincev Olimpije, Radoslavom Bečejcem. Ko sta »njegova« dovčerajšnja mladinca Pate in Ubavić dosegala gole za prvo ekipo, je bilo Bečejcu to všeč, vendar je kakor sam sebi rekel:
»Sijajna generacija mladih fantov, pri katerih smo poskrbeli ne samo, da se naučijo igrati nogomet, pač pa da se naučijo tudi tistega, kar jim bo v življenju potrebno. Preverjali smo, kaj se učijo, kaj počnejo. Vesel sem, da nam je uspelo. Ali veste, da imajo vsi ti fantje zagotovljen kruh? Ve se, kdo od njih bo postal velik ali vsaj – nadpovprečen igralec, ostali pa ne bodo pristali na ulici brez vsega. Tako je to pri nas v Olimpiji.«
Bečejac vam lahko našteje imena devetih »zelenih« mladincev, ki trkajo na vrata prvega moštva, v katerega se bodo prebili z za Bežigradom naučenim nogometnim znanjem in z za življenje koristno diplomo.
Zakaj je Radoslav Bečejac to povedal? Veliko razlogov ima, saj je primer vzgoje mladih nogometašev in popolne skrbi o njih prava redkost v našem nogometu. Bečejac vam lahko našteje imena devetih »zelenih« mladincev, ki trkajo na vrata prvega moštva, v katerega se bodo prebili z za Bežigradom naučenim nogometnim znanjem in z za življenje koristno diplomo. Bečejac našteva, mi zapisujemo, saj to ni brez razloga, pač pa primer za vse jugoslovanske klube, ki na takšen ali drugačen način (beri »brez prave skrbi«) vzgajajo mladince.
Recimo: Gruškovnjak in Stojanović sta končala srednjo ekonomsko šolo, se vpisala na fakulteto, Pate, Ubavić in Granov so končali trgovsko šolo, Marjanović je avtoličar, ki je že zaposlen pri servisu Avtohiša, Horvat je končal grafično šolo in je zaposlen v Mladinski knjigi, Židan je orodjar, zaposlen v Iskri, Naglič je končal srednjo kemijsko šolo in je zaposlen v tovarni Color … Še trije, štirje bodo naslednje leto končali srednjo šolo.
Zanimiv spisek in zanimiva tema, kajne? No, kakor za koga. Vsekakor za Bečejca zelo zanimiva, saj je na to zelo ponosen. In ne samo on pač pa tudi Olimpija.
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan
